Jedro

V obravnavani zadevi je carinski organ opravil naknadno preverjanje točnosti navedb v predmetnih carinskih deklaracijah na podlagi prvega odstavka 78. členu CZS. Pri tem se preverja resničnost navedb v carinski deklaraciji. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je prvostopenjski organ ugotovil odstopanje podatkov, deklariranih v predmetnih carinskih deklaracijah, od podatkov, evidentiranih v poslovnih knjigah tožnika (število računov, vrednost, številka računa itd.). Med strankama je v predmetni zadevi sporno, ali je z izpodbijano odločbo prvostopenjski organ za naknadni obračun DDV kot carinsko dajatev upošteval pravilno davčno osnovo. Carinski organ je kot davčno osnovo upošteval transakcijsko vrednost blaga, ki jo je tožnik kot kupec dobavitelju tudi plačal in izhaja iz računov, ki jih je imel tožnik evidentirane v svojih poslovnih knjigah.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Ljubljana (prvostopenjski organ) tožniku, kot kupcu (prejemnik blaga) in deklarantu, družbi A. kot solidarnemu dolžniku, za obdobje od 24. 7. 2009 do 29. 1. 2011, določil doplačilo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) in obresti za blago, sproščeno v prost promet po carinskih deklaracijah, ki jih navaja v točki 1 izreka, v skupnem znesku 11.735,38 EUR. Pri naknadnem preverjanju pravilnosti deklariranja carinske vrednosti blaga v skladu z določbo 78. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L št. 302 z dne 19. 10. 1992, s spremembami; v nadaljevanju CZS) je prvostopenjski organ ugotovil, da je imel tožnik v svojih poslovnih knjigah evidentirane drugačne račune z drugačnimi vrednostmi, kot jih je predložil carinskemu organu k predmetnim carinskim deklaracijam za blago dobavitelja B. iz Deviških otokov. Tako je tožnik za iste posle davčnemu in carinskemu organu predložil različne račune, z različnimi vrednostmi. Plačilo je tožnik izvedel na podlagi računov, ki jih je imel evidentirane v poslovnih knjigah. Tožnik navaja, da je dobavitelj izdal nadgrajene račune v višjem znesku, ker so bili zneski povečani za stroške carinskega postopka. Prvostopenjski organ je v skladu z 29. členom CZS upošteval transakcijsko vrednost blaga, ki je bila tudi dejansko plačana in je izkazana z računi, ki jih je imel tožnik evidentirane v svojih poslovnih knjigah. Pogoj iz 33. člena CZS v obravnavani zadevi ni bil izpolnjen, saj sporni računi niso izkazovali uvozne dajatve ločeno od cene, ki je bila dejansko plačana ali bi jo bilo potrebno plačati za uvoženo blago. Da naj bi šlo za dobavo DDP (Delivered Duty Paid) pa tudi ni bilo navedeno v predmetnih carinskih deklaracijah. Vse stroške v zvezi s predmetnimi dobavami je nosil prodajalec oz. dobavitelj in ne tožnik. Iz predmetnih carinskih deklaracij tudi izhaja, da gre za dobavo FCA Koper. Zaradi napačno (prenizko) deklarirane carinske vrednosti oz. davčne osnove ob uvozu predmetnega blaga je prvostopenjski organ posledično naknadno obračunal DDV na način in v višini, ki je razvidna iz strani 27 obrazložitve izpodbijane odločbe. Pri naknadni odmeri DDV je kot davčno osnovo upošteval celotno izkazano vrednost po računih (vključno z uvoznimi dajatvami), ki jih je imel tožnik evidentirane v poslovnih knjigah kot transakcijsko vrednost v smislu 29. člena CZS in jo je tožnik tudi plačal dobavitelju.

Pritožbeni organ je pritožbi delno ugodil in znižal znesek DDV na 10.024,22 EUR. Pri obračunu dajatev po carinskih deklaracijah MRN 09SI00603640649620 z dne 19. 8. 2009 in MRN 11SI00603640526004 z dne 26. 1. 2011 je namreč prišlo do napake, ki jo v obrazložitvi navaja. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in v tožbi ugovarja kršitev določb postopka, ker v uvodu ni naveden predpis, na podlagi katerega je postopek tekel. Tožena stranka je neutemeljeno povečala davčno osnovo za obračun DDV. Tožnik je za postopek carinjenja najprej predložil fakturo za dobavo blaga, nato je od dobavitelja prejel novo fakturo za isto dobavo, ki pa je bila višja, saj je bila povečana za stroške carine, špediterja in manipulacije v Luki Koper (v nadaljevanju stroški). V poslovnih knjigah je tožnik evidentiral nadgrajeno fakturo (fakturo v vrednosti z vključenimi stroški carine). Ker je stroške plačal dobavitelj, jih je vključil v nadgrajeno fakturo. Tožena stranka napačno in preveč formalistično razlaga 33. člen CZS. Carinski organ napačno meni, da carinska vrednost ne vključuje stroškov le v primeru, če so izkazani ločeno od dejansko plačane cene za uvoženo blago. Res je, da stroški v nadgrajenih fakturah niso bili ločeno izkazani. Vendar gre za dve različni vrsti faktur, ena je za poslovne namene, druga pa za namene carinjenja. Namen transakcij je bil v tem, da se stroške prikazuje ločeno. S tem namenom sta tudi bili izdelani osnovna faktura in nato še nadgrajena faktura, ki je vsebovala tudi stroške. Tako bi morali biti stroški iz obdavčitve izločeni, saj bi moral prvostopenjski organ upoštevati resnično dejansko stanje. Neutemeljena je navedba tožene stranke, da so na nadgrajenih računih med strankama dogovorjeni dobavni pogoji FCA Koper in da ni razvidno, da bi bili stroški vključeni v izkazano vrednost na teh računih. To je v nasprotju z dejanskim stanjem. Dobavitelj je plačeval uvozne dajatve in jih je nato zaračunal tožniku kot prejemniku blaga oz. kupcu, saj je želel nadzorovati celotno transakcijo, vključno s stroški. Do razlik v zneskih je ponekod prihajalo, ker sta se z dobaviteljem dogovorila za pavšalni znesek stroškov. V zvezi s kazensko ovadbo, ki jo navaja prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe, pa tožnik navaja, da je zadeva še v fazi preiskave. Do oškodovanja proračuna ni prišlo. Potrebno je tudi upoštevati načelo nevtralnosti DDV. Glede na to, da so bile transakcije podprte z nepravilno vodeno listinsko dokumentacijo, bi tožena stranka morala ravnati po načelu v dvomu v korist zavezanca.

Tožnik v tožbi tudi ugovarja, da carinska vrednost uvoženega blaga ni bila pravilno določena, saj je bil tožnik le posrednik, prodajne cene in količine za kupce pa je potrjeval dobavitelj. Tožnik po uvozu blaga tudi z njim ni mogel prosto razpolagati, marveč je le delal po navodilih dobavitelja. Očitek, da so carinske deklaracije nepravilno izpolnjene, v izpodbijani odločbi ni obrazložen, saj iz obrazložitve ne izhaja, kako je to vplivalo na obdavčitev in tako izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Neutemeljen je tudi očitek, da je odgovornost izključno na strani tožnika in da gre za namerno opustitev predložitve dejanskih računov. V danem primeru gre zgolj za pomanjkanje izkušenj tožnika, ki je ravnal v dobri veri. Sodišču tožnik predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in o stvari odloči tako, da tožbi ugodi in toženi stranki tudi naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne v ponovni postopek in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude, z zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev carinskega organa, potrjena z odločitvijo pritožbenega organa, pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge obeh upravnih organov (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je v obravnavani zadevi carinski organ opravil naknadno preverjanje točnosti navedb v predmetnih carinskih deklaracijah na podlagi prvega odstavka 78. členu CZS. Slednji določa, da lahko carinski organi po uradni dolžnosti ali na zahtevo deklaranta, po odobritvi prepustitve blaga v prost promet, carinske deklaracije ponovno pregledajo. Če se pri naknadnem preverjanju izkaže, da so bili v carinskih deklaracijah nepopolni ali netočni podatki, carinski organi sprejmejo potrebne ukrepe za ureditev položaja. Tako je po presoji sodišča prvostopenjski organ navedel pravilno pravno podlago za predmetni postopek inšpekcijskega nadzora in je ugovor tožnika glede kršitve določb postopka neutemeljen. Pri naknadnem preverjanju carinske deklaracije se preverja resničnost navedb v carinski deklaraciji. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je v tem postopku prvostopenjski organ ugotovil odstopanje podatkov, deklariranih v predmetnih carinskih deklaracijah, od podatkov, evidentiranih v poslovnih knjigah tožnika (število računov, vrednost, številka računa itd.). Med strankama je v predmetni zadevi sporno ali je z izpodbijano odločbo prvostopenjski organ za naknadni obračun DDV kot carinsko dajatev upošteval pravilno davčno osnovo. Carinski organ je kot davčno osnovo upošteval transakcijsko vrednost blaga, ki je tožnik kot kupec dobavitelju tudi plačal in izhaja iz računov, ki jih je imel tožnik evidentirane v svojih poslovnih knjigah.

Neutemeljen je ugovor tožnika, da je prvostopenjski organ neutemeljeno povečal davčno osnovo, ker bi moral biti iz obdavčitve izločen strošek carinskih dajatev in drugi stroški. Po presoji sodišča je prvostopenjski organ pravilno in v skladu z določbo prvega odstavka 29. člena CZS upošteval transakcijsko vrednost blaga, torej vrednost, ki je bila za blago po predmetnih carinskih deklaracijah dejansko plačana dobavitelju po računih, ki jih je imel tožnik tudi evidentirane v svojih poslovnih knjigah. Med strankama ni sporno, da je tožnik kot kupec blaga po predmetnih carinskih deklaracijah dobavitelju plačal celotni znesek računov, evidentiranih v poslovnih knjigah v višini, ki je vključevala tudi uvozne dajatve. Tožnik je kupoval banane in jih uvažal med drugim tudi od dobavitelja B. iz Deviških otokov ter jih nato sprostil v prost promet pri Izpostavi Luka Koper (FCA Luka Koper). Predmetnim carinskim deklaracijam so bile za isti posel priložene fakture v nižjem znesku kot so bile fakture, evidentirane v tožnikovih poslovnih listinah in po katerih je tožnik tudi plačal dobavitelju, kar med strankama ni sporno. Tako ni sporno, da je tožnik za isti posel carinskemu organu in davčnemu organu predložil različne račune. Zato je carinski organ pravilno pri določanju davčne osnove upošteval račune v višji vrednosti, z vključenimi uvoznimi dajatvami, ki jih je imel tožnik evidentirane v svojih poslovnih knjigah in jih je dobavitelju tudi plačal in kar je v skladu z 29. členom CZS.

Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da je prvostopenjski organ napačno uporabil določbo 33. člena CZS in da bi moral biti iz obdavčitve izločen strošek, nastal pri carinjenju. Kot sta to pravilno pojasnila tožniku že oba upravna organa, določba 33. člena CZS dopušča, da so iz carinske vrednosti izključene uvozne dajatve, ki veljajo v Evropski uniji. Ta izključitev je odvisna od upoštevanja pogoja, da morajo biti uvozne dajatve na računu izkazane ločeno od cene, ki je bila dejansko plačana ali jo je potrebno plačati. Tožnik pa tudi sam priznava, da strošek uvoznih dajatev ni bil posebej naveden v računih, ki jih je priložil carinskim deklaracijam, kakor tudi ne na računih, ki jih je imel evidentirane. Priznava tudi, da je dobavitelj za potrebe carinskega postopka izdal eno vrsto faktur, ki niso vsebovale stroške carinskih dajatev. Za poslovne potrebe pa je izdal druge fakture, ki so vsebovale tudi strošek carinskih dajatev in jih je imel evidentirane v poslovnih knjigah ter jih je tudi plačal svojemu dobavitelju. Pogoj iz 33. člena CZS, da bi bile iz carinske vrednosti izključene uvozne dajatve tudi po mnenju sodišča v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen. Izključitve iz carinske vrednosti je potrebno tudi ustrezno navesti na obrazcu D.V.1.. Da je potrebno dobavo DDP (Delivered Duty Paid) s plačanimi dajatvami evidentirati tudi na carinskih deklaracijah, izhaja tudi iz sodbe SEU v zadevi C-345/09 z dne 15. 7. 2010, kjer sta se stranki sporazumeli, da gre za dobavo DDP s plačanimi dajatvami, kar sta tudi vpisali v carinsko deklaracijo. V tem primeru je bil izpolnjen pogoj, da sta stranki sporazum o dobavi DDP vpisali z ustrezno označbo v carinsko deklaracijo. V predmetni zadevi pa tožnik nesporno v obravnavanih carinskih deklaracijah ni navedel, da gre za dobave DDP (da nosi vse stroške uvoznih dajatev prodajalec). Iz predmetnih carinskih deklaracij (polje 20) nesporno izhaja, da gre za dobave FCA (Free Carier) Luka Koper. Prevozna klavzula „franko prevoznik“ iz Pravil Incoterms (mednarodna pravila o standardiziranih trgovskih izrazih) pa pomeni, da prodajalec dobavi blago prevozniku (ali drugi osebi, ki jo določi kupec) v svojih prostorih ali drugem navedenem kraju. Tako tudi po presoji sodišča iz polja 20 predmetnih carinskih deklaracij nesporno izhaja, da gre v obravnavani zadevi za dobavo FCA Koper in ne za dobavo DDP, kot to ugovarja tožnik.

Ugovor tožnika, da je ravnal v dobri veri in da ni imel dovolj izkušenj na odločitev ne vpliva, kar je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ. Tožnik tudi po presoji sodišča ni bil v dobri veri, saj je bil seznanjen, da sta bila za isti posel izdana dva različna računa in je tudi sam posredoval račune deklarantu, da je v njegovem imenu in za njegov račun pri carinskemu organu vložil predmetne carinske deklaracije. Neutemeljen je tudi ugovor tožnika, da bi moral carinski organ pri določanju davčne osnove upoštevati račune v nižjem znesku in v dvomu ravnati v korist zavezanca. V danem primeru carinski organ ni bil v dvomu in je tudi ravnal v skladu z načelom materialne resnice. Kot to navaja tudi tožnik v tožbi, je namen obdavčitve ugotovitev realne davčne obveznosti, na podlagi vseh okoliščin v zadevi in na podlagi resničnega dejanskega stanja. Z dodatno odmero DDV v predmetni zadevi carinski organ po mnenju sodišča tudi ni kršil načela nevtralnosti obdavčitve z DDV.

Neutemeljen je tudi očitek tožnika, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, ker ni navedb, kako so nepravilno izpolnjene carinske deklaracije vplivale na obdavčenje. Iz izpodbijane odločbe jasno izhaja, da je bila napačno deklarirana carinska vrednost, saj so bili k predmetnim carinskim deklaracijam priloženi računi v nižji vrednosti, ki niso izkazovali ločeno uvoznih dajatev, kot pa so bili računi, ki so bili evidentirani v poslovnih knjigah tožnika. Slednji so bili tudi plačani. Posledično je bila napačno deklarirana davčna osnova uvoženega blaga. Zaradi napačne davčne osnove je bil tako tudi DDV obračunan in plačan v nižjem znesku, kot bi moral biti. Na podlagi prvega odstavka 38. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) je davčna osnova pri uvozu blaga carinska vrednost, določena v skladu z veljavnimi carinskimi predpisi Skupnosti. Na podlagi drugega odstavka istega člena ZDDV-1 se v davčno osnovo vštevajo, če še niso všteti: a) trošarine in drugi davki, prelevmani in druge dajatve, ki se plačajo zunaj države članice uvoza, in tiste, ki se plačajo zaradi uvoza, razen DDV; b) postranski stroški, kot so provizije, stroški pakiranja, prevoza in zavarovanja, ki nastanejo do prvega namembnega kraja na ozemlju države članice uvoza, kot tudi postranski stroški, ki nastanejo pri prevozu v drug namembni kraj na ozemlju Skupnosti, če je ta kraj znan v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka. Na podlagi določbe tretjega odstavka 201. člena CZS je dolžnik za carinski dolg deklarant. V primeru posrednega zastopanja je dolžnik tudi oseba, za račun katere je bila izdelana carinska deklaracija. V obravnavani zadevi pa so bile predmetne carinske deklaracije nesporno vložene za račun tožnika kot kupca blaga. Tako je tudi tožnik solidarno odgovoren za nastali carinski dolg (213. člen CZS) .

Glede na povedano je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.