Jedro

Tožbe, ki je kot dokazilo priložena zaprosilu, ni mogoče šteti kot tožbe in jo tako tudi obravnavati, ker ni podane zahteve za sodno varstvo, kar je bistvo in smisel vsake tožbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnice z dne 26.1.1999, ker je bila dne 21.1.1999 že vložena tožba z istim zahtevkom.

Proti sklepu se je pritožila tožnica. Izpodbija ga zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Trdi, da tožba, ki jo je zavrglo sodišče in mu je bila odstopljena z Okrajnega sodišča v Piranu, sploh ni bila vložena. Vložena je bila le tožba pod opr. št. II P 60/99 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani. Tožeča stranka je zaprosila za zemljiškoknjižne podatke Okrajno sodišče v Piranu, tako kot tudi še druga sodišča, z enakim dopisom z dne 21.1.1999, v katerem se je za pridobitev podatkov sklicevala na vloženo tožbo, ki naj bi jo priložila kot dokazilo. Sodišče v Piranu je 22.1.1999 telefonično obvestilo odvetniško pisarno, da dopis obravnava pod II R 10/99 in da dopisu ni bila priložena kopija tožbe. Pisarna pravnega zastopnika tožeče stranke je zato kopijo tožbe poslala po faksu sodišču v Piranu. Tu pa tožba ni bila priložena poslanemu dopisu, ampak je bila zmotno vpisana kot tožba in odstopljena v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Posledica takega ravnanja je nazakonit sklep, saj tožeča stranka pravnega varstva, kar je smisel vsake tožbe, ni zahtevala dvakrat, zato predlaga, da višje sodišče ugotovi, da tožba v predmetni zadevi nikoli ni bila vložena, za kar ima interes zaradi plačila taks.

Pritožba je utemeljena.

Glede na fotokopijo dopisa pravnega zastopnika tožeče stranke Okrajnemu sodišču v Piranu z dne 21.1.1999, ki je bil priložen pritožbi, je jasno razvidno, da se je tožeča stranka obrnila na Okrajno sodišče v Piranu le za pridobitev zemljiškoknjižnih izpiskov, ki jih bo potrebovala v postopku, ki teče po tožbi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, in katere kopijo naj bi tožeča stranka priložila temu dopisu. Ker kopije tožbe dopisu ni bilo priložene, je tožeča stranka le-to poslala po faksu 22.1.1999, kot je razvidno iz zaznambe na tem dopisu, zato bi jo sodišče v Piranu nedvomno moralo šteti kot prilogo prošnji za zemljiškoknjižne izpiske, ne pa kot samostojno tožbo, ki je bila tudi sicer naslovljena na Okrožno sodišče v Ljubljani in ne na Okrajno sodišče v Piranu. Ker ne gre za samostojno tožbo, ampak le za poslano dokazilo o obstoju tožbe, za odločitev o zavrženju tožbe sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage. Sodišče prve stopnje je sicer glede na to, da mu je bila tožba odstopljena, če bi to res bila, ravnalo prav, vendar pa je, ker je šlo le za pomoten vpis tožbe, ki ga bo potrebno odpraviti, kljub temu odločitev o zavrženju tožbe nezakonita, ker v resnici tožbe ni bilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. Ne more pa slediti zahtevi pritožnice, da bi zaradi interesa v zvezi s plačilom taks tudi ugotovilo, da tožba v tej zadevi nikoli ni bila vložena. Pritožbeno sodišče preverja le pravilnost odločitve, to pa je zavrženje tožbe, kar je tudi storilo.

Vse drugo bo moralo opraviti sodišče prve stopnje, da bo spravilo s sveta pomotoma vpisano listino, ki je sicer po vsebini tožba, ki pa ni bila posredovana sodišču kot zahteva za pravno varstvo, kar je smisel in bistvo vsake tožbe.