Jedro

Vsa relevantna dejstva morajo stranke v svoji trditveni podlagi najprej navesti. Tožena stranka je zatrjevala zgolj to, da je tožeča stranka delo opravila nekvalitetno, čeprav bi bila za sklepčnost svojega ugovora dolžna navesti vse predpostavke odgovornosti za nepravilno izpolnitev. Tožena stranka ni niti konkretno navedla napak, ki naj bi jih imelo opravljeno delo, saj trditvene podlage ne more nadomestiti predlaganje dokazov z vpogledom v dopisa. Dokazovanje je namreč namenjeno ugotavljanju, ali so sporna dejstva izkazana, stranka pa mora dejstva najprej zatrjevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da: sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 52295/2008 z dne 04. 08. 2008 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka (1. točka izreka sodbe); je dolžna tožena stranka v roku 8 dni povrniti tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 474,73 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka sodbe); nosi tožena stranka sama svoje stroške postopka (3. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

O pritožbi zoper sodbo je na podlagi določbe 5. odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) odločala sodnica posameznica. Gre za spor majhne vrednosti. Zadeva ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi tudi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je toženi stranki z izpodbijano sodbo naložilo plačilo za opravljena tlakarska dela po računu št. 2-0501000154 z dne 29. 08. 2007. Presodilo je, da je tožeča stranka dela opravila ter zanje toženi stranki zaračunala po dogovorjeni ceni, in sicer glede na dejanski obračun opravljenih ur ter dejanskih količin. Ugovore tožene stranke je zavrnilo, saj tožena stranka ni podala konkretnih navedb oziroma predlagala relevantnih dokazov glede količine in kvalitete opravljenih del. Tožena stranka odločitev sodišča prve stopnje napada iz več razlogov. Meni, da je s priloženimi listinami (dopisoma z dne 03. 09. 2007 in 06. 09. 2007) dokazala, da je tožeča stranka delo opravila nekvalitetno ter napak ni odpravila. Zato tudi navaja, da je upravičena do znižanja plačila po 639. členu Obligacijskega zakonika (nadalje: OZ). Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje tudi zmotno štelo, da je dokazno breme glede količine opravljenih del na toženi stranki. Tožeča stranka spornemu računu ni predložila izmer, gradbene knjige ali drugega dokumenta, zato naj bi bila tudi napačna odločitev sodišča, da zavrne dokazni predlog s postavitvijo izvedenca gradbene stroke.

Po presoji pritožbenega sodišča pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Vsa relevantna dejstva morajo stranke v svoji trditveni podlagi najprej navesti na podlagi 1. odstavka 7. člena ZPP in 212. člena ZPP. Tožena stranka je zatrjevala zgolj to, da je tožeča stranka delo opravila nekvalitetno, čeprav bi bila za sklepčnost svojega ugovora dolžna navesti vse predpostavke odgovornosti za nepravilno izpolnitev (633. do 640. člen OZ). Tožena stranka ni niti konkretno navedla napak, ki naj bi jih imelo opravljeno delo, saj trditvene podlage ne more nadomestiti predlaganje dokazov z vpogledom v dopisa. Dokazovanje je namreč namenjeno ugotavljanju, ali so sporna dejstva izkazana (243. in 257. člen ZPP), stranka pa mora dejstva najprej zatrjevati. Zato sodišče prve stopnje, s tem ko ni uporabilo določb 3. odstavka 639. člena oziroma 640. člena OZ, materialnega prava ni zmotno uporabilo, saj tožena stranka ni navedla ustrezne dejanske podlage za znižanje plačila.

Prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ni napačno povzelo vsebine navedenih listin (dopisov z dne 03. 09. 2007 in 06. 09. 2007). Do njihove vsebine se (pravilno) ni opredeljevalo že zato, ker tožena stranka ni navedla ustreznih konkretnih trditev za svojo navedbo, da je bilo delo nekvalitetno opravljeno.

Načelno sicer drži sicer stališče pritožnice, da je dokazno breme glede količine opravljenega dela na podjemniku. Vendar pa je treba upoštevati, da je bil vtoževani račun (A3) natančno specificiran ter da so iz njegove vsebine jasno razvidne količine in cene del po posameznih postavkah. Ker je bila terjatev tožeče stranke ustrezno specificirana po posameznih postavkah, zgolj pavšalno prerekanje ne zadostuje. Glede na to je bilo na toženi stranki breme, da poda dovolj konkretne ugovore (212. člen ZPP) glede količine opravljenega dela in s tem najprej zadosti svojemu trditvenemu bremenu. Zato sodišče prve stopnje materialnega prava ni zmotno uporabilo, ko je štelo, da tožena stranka svojemu trditvenemu bremenu v zvezi z ugovorom količine opravljenih del ni zadostila. Pritožbene navedbe v zvezi z dokaznim bremenom zato na odločitev ne morejo uspešno vplivati.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).