Jedro

Tožnik je upravičen do plačila za trud glede premoženja, ki je bilo vrnjeno že pred odpovedjo pooblastila, ne pa tudi za objekt, ki ob zaključku glavne obravnave v prvem postopku (in še sedaj) ni vrnjen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v 1. točki izreka znesek 7.681,52 EUR zniža za 3.817,52 EUR (na 3.864,00 EUR).

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 272,80 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencem naložilo, da so nerazdelno dolžne tožniku v 15 dneh plačati 7.681,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.5.2007 do plačila, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo.

2. Proti navedeni sodbi so se pravočasno pritožili toženci iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinjajo z zavrnitvijo dokaza za njihovo zaslišanje in dokaza z zaslišanje priče M.. Sodišče je navedlo, da strank ni zaslišalo, ker naj bi o odločilnih dejstvih že povedali že ob svojem prvotnem zaslišanju ob prvotnem sojenju. To ne izključuje njihove pravice, da so zaslišani ponovno v ponovljenem postopku in pri tem s svojo izpovedbo podrobno osvetlijo sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče. Ob razveljavitvi prvotne sodbe je pritožbeno sodišče navedlo, da bo treba v ponovljenem postopku razčistiti vprašanje, ali je tožnik do odpovedi pooblastila že v celoti izpolnil svoje obveznosti iz naslova zastopanja in je bila izdaja odločb odvisna le od ažurnosti dela upravnih organov. Toženci bi v zvezi zaslišani lahko pojasnili, da tožnik za njih v resnici ni opravil nobenega dela in da vrnitev premoženja ni bila posledica njegovega zastopanja, temveč aktivnosti tožencev samih in nenazadnje tudi njihovega novega pooblaščenca, ki so ga predlagali za zaslišanje. S tem je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. M.. ni bil predlagan prepozno, saj je šele na podlagi sklepa pritožbenega sodišča postalo jasno, da bo treba okoliščine v zvezi z aktivnostmi tožnika pri vračanju premoženja dodatno osvetliti in raziskati. Do razčiščevanja vprašanja, ali je tožnik do odpovedi pooblastila že v celoti izpolnil svoje obveznosti iz naslova zastopanja, bi lahko prišlo šele pod pogojem, da bi se poprej postavilo vprašanje, ali je bilo pooblastilo odpovedano iz utemeljenega razloga. Izpodbijana sodba o teh vprašanjih v glavnem molči in se jih le bežno dotika, čeprav so odločilna za presojo v zadevi. Pomembno je, da med pravnim prednikom tožencev in tožnikom ni bilo nikoli dogovorjeno, da bo tožnik upravičen do plačila provizije v vsakem primeru, ampak le v primeru, če bo zaradi njegovih aktivnosti prišlo do koristi. Toženci vztrajajo, da ni bil nikoli sklenjen dogovor o nagradi v višini 4 % provizije in da je bilo pooblastilo odpovedano iz utemeljenega razloga. Stališče sodišča, da je tožnik upravičen do plačila nagrade za svoj trud, je zmotno. Tožnik se ni kaj posebno trudil ali si prizadeval za uspeh. V zadevi C. je do ugodnega razpleta in vrnitve premoženja prišlo šele s sklenitvijo poravnave, ki je bila sklenjena brez posredovanja ali kakršnekoli aktivnosti tožnika. Sodišče v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navaja, da naj pri tem ne bi bilo mogoče spregledati dejstva, da naj bi prav tožnik kot mandatar storil vse potrebno, da je bila nepremičnina vrnjena. Irelevantno je, da je bila v zadevi prej izdana delna odločba o vrnitvi premoženja, saj je bila ta v upravnem sporu odpravljena, zaradi česar je sploh prišlo do ponovnega odločanja in torej do možnosti, da se zadevo reši s sklenitvijo poravnave. Nesprejemljivo je stališče sodišča, da naj bi bila dolgotrajnost postopka oziroma dejstvo, da nepremičnina še ni bila vrnjena v naravi, tudi posledica dejstva, da so zavezanci vlagali in v primeru T. še vlagajo pravna sredstva, o katerih je upravni organ moral odločati. Utemeljenosti pravnih sredstev, ki jih vlagajo ali so jih vlagali zavezanci, sodišče ni presojalo, zato ocena, da gre pri tem za zlorabo pravnih sredstev ni na mestu. Do vrnitve nepremičnine C. je prišlo izključno zaradi aktivnosti tožencev samih in njihovega takratnega pooblaščenca (ne tožnika), ki so se vsi skupaj trudili za sklenitev poravnave. Do vrnitve nepremičnine T. pa bo prišlo zaradi njihovih aktivnosti, ki jih izvajajo ves čas od odpovedi pooblastila dalje, ko se v postopku upirajo stališčem zavezanca in z utemeljenimi ugovori odgovarjajo na vložena pravna sredstva. Tožnik v zadevi ni opravil bistvenega dela, njegov prispevek glede obeh spornih nepremičnin pa ni pomemben. Sodišče nadalje ugotavlja, da naj bi terjatev tožnika zapadla z dnem odpovedi pooblastila, kar je bilo 6.2.2004. Ker je bila tožba vložena šele 6.5.2008, je tožbeni zahtevek v celoti zastaral. Izpodbijana sodba je tudi sicer polna nejasnosti, na več mestih ni jasno ali sodišče povzema trditve in dokaze tožnika ali tožencev ter koga ima v mislih. Nejasni so tudi izračuni višine prisojenega zneska, saj jih ni mogoče preveriti. Enačba, ki jo v 20. in 24. točki zapisuje sodišče, je nelogična in nima nobenega smisla. V tem delu se sodbe niti ne da preizkusiti. Sodišče tudi ne pojasni, zakaj naj bi se znesek obračunaval kot 4 % od vrednosti nacionaliziranega premoženja, pri čemer sodišče nekritično sledi tožniku in mu prizna nekaj česar ni zaslužil. Tudi ni jasno, zakaj se je sodišče odločilo, da je višino obračunalo glede na oceno vrednosti premoženja in ne glede na oceno vrednosti vrnjenega premoženja. Ne zadošča, da se sodišče pri ocenjevanju vrednosti nepremičnin sklicuje na splošno znana dejstva.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik je tožence zastopal v denacionalizacijskem postopku vrnitve objekta M. v Ljubljani ter zgradbe N.. Toženci so tožniku 6.2.2004 preklicali pooblastilo, ker naj bi jih slabo zastopal, tožnik pa trdi, da so mu pooblastilo preklicali iz neutemeljenih razlogov. Zahteva plačilo 71.129,19 EUR(1), kar je polovica dogovorjenih 4% nagrade, ki jo je obračunal od vrednosti celotnega premoženja (M. in N.), ne glede na to, ali je bilo že dejansko vrnjeno. Med strankama v tem postopku je sporno, ali je bil prevzemnik naročila (tožnik) dogovorjen za plačilo za trud ali za plačilo za uspeh, ali so toženci tožniku odpovedali pooblastilo iz utemeljenih razlogov ter zastaranje in višina terjatve.

6. Pravno podlago za rešitev predmetnega spora predstavljajo določbe Obligacijskega zakonika (OZ) o pogodbi o naročilu. S pogodbo o naročilu se prevzemnik naročila zavezuje naročitelju, da bo zanj opravil določene posle (prvi odstavek 766. člena OZ). V skladu s 3. odstavkom 766. člena OZ ima prevzemnik naročila pravico do plačila za svoj trud, razen če ni drugače dogovorjeno, ali če ne sledi iz narave medsebojnega razmerja kaj drugega. Naročitelj lahko odstopi od pogodbe (prvi odstavek 782. člena OZ), v primeru, ko odstopi od pogodbe, po kateri gre prevzemniku naročila plačilo za njegov trud, mu mora naročitelj izplačati ustrezen del plačila in mu povrniti škodo, ki mu je nastala zaradi odstopa od pogodbe, če za odstop ni bilo utemeljenih razlogov (drugi odstavek 782. člena OZ).

7. O pretežnem delu zahtevka je bilo že pravnomočno odločeno z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1485/2012 z dne 12.12.2012 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1298/2008-I z dne 23.1.2012. Odločitev je temeljila na naslednjih izhodiščih: pooblastilo je bilo tožniku odpovedano iz neutemeljenih razlogov; toženca nista dokazala, da bi bilo med strankami dogovorjeno plačilo (le) za uspeh in je tožnik zato upravičen do plačila za trud; zahtevek ni zastaral. Zaradi navedenega je tožnik po že pravnomočnem delu odločitve upravičen do plačila za trud glede premoženja, ki je bilo vrnjeno že pred odpovedjo pooblastila, ne pa tudi za „M.“, ki ob zaključku glavne obravnave v prvem postopku (in še sedaj) ni vrnjena.

8. V ponovnem sojenju je moralo sodišče prve stopnje ugotoviti (le) v kakšnem obsegu je tožnik do odpovedi pooblastila izpolnil svoje obveznosti iz naslova zastopanja(2) v denacionalizacijskem postopku, ki se je nanašal na vrnitev dveh poslovnih prostorov na N..

9. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko v ponovnem postopku ni (ponovno) zaslišalo tožencev in priče M. zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženci so bili v prvem postopku že zaslišani, tudi glede tistega sklopa dejstev, ki ga je moralo sodišče prve stopnje v skladu z navodili višjega sodišča presoditi le z drugega materialno pravnega stališča. Že v prvem postopku je bilo v zvezi s spornim vprašanjem (ne)utemeljenosti odpovedi pooblastila tožniku zatrjevano, da tožnik za tožence ni opravil nobenega dela v zvezi s spornim premoženjem, tudi poslovnima prostoroma, ki sta predmet ponovnega postopka (npr. list. št. 64d), toženec pa je trdil, da je bilo že ob odpovedi pooblastila jasno, da bo objekt na N. vrnjen po njegovi zaslugi (list. št. 83). V zvezi s tem so bile stranke tudi zaslišane. Za drugo materialnopravno presojo istega sklopa dejstev z vidika izpolnitve obveznosti ponovno zaslišanje strank ni bilo potrebno, saj so se o teh dejstvih že imele možnost izjaviti in so bile v zvezi s tem že zaslišane. Iz istih razlogov je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da je bil dokaz za zaslišanje novega pooblaščenca prepozen. Ob trditvah tožnika, da je vrnitev prostorov na N. njegova zasluga, bi lahko toženci že takrat predlagali zaslišanje novega pooblaščenca, za katerega sedaj trdijo, da bi lahko povedal o svojih aktivnostih pri v postopku vračanja spornega premoženja.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki ponovno odpirajo vprašanje (ne)utemeljenosti odpovedi pooblastila in dogovora o plačilu (trud/uspeh). Sodišče prve stopnje je s pravilno uporabo določbe tretjega odstavka 766. člena OZ in pravil o trditvenem in dokaznem bremenu (212. člen ZPP) ponovno zanesljivo ugotovilo, da toženci niso uspeli dokazati, da je bilo dogovorjeno plačilo le za primer uspeha. Tudi sicer ni mogoče mimo dejstva, da se je o vseh teh vprašanjih izreklo že višje sodišče v odločb I Cp 1485/2012 z dne 12.12.2012. 11. Pritožbeno sodišče se nadalje strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik glede poslovnega prostora v izmeri 138 m2 na N. (ki je bilo v uporabi trgovskega podjetja C. d.d.) do odpovedi pooblastila v celoti izpolnil svoje obveznosti iz naslova zastopanja. Ker se pritožbeno sodišče v tem delu strinja tudi z vsemi razlogi sodišča prve stopnje (15.-19. točka obrazložitve), se nanje le sklicuje, da jih ne bo ponavljalo. Neutemeljena sta tudi pritožbena očitka, da sodišče ni pojasnilo, zakaj naj bi se znesek plačila obračunaval kot 4% od vrednosti vrnjenega premoženja in da vrednost premoženja ni bila ugotovljena z ustreznim izvedencem. Sodba tudi glede tega vsebuje ustrezne razloge in sicer, da je bilo med strankama dogovorjena nagrada v višini 4% od vrednosti vrnjenega premoženja in da je 1.400,00 EUR/m2 povsem primerna za območje, na katerem nepremičnina leži (center Ljubljane). Toženci med postopkom tako navedeni vrednosti nepremičnin niso konkretizirano ugovarjali, zato sodišču niti ni bilo treba izvajati drugih dokazov (prim. drugi odstavek 214. člena ZPP)

12. Pritožbeno sodišče pa se ne strinja s tem, da je tožnik upravičen do nagrade tudi glede poslovnega prostora v izmeri 136,35 m2. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do nagrade že zato, ker je bil izpolnjen ugotovitveni postopek in izposlovana izdaja začasne odredbe na podlagi 67. člena ZDen, s katero so upravičenci (toženci) pridobili pravico do vrnitve nepremičnine v naravi. S tem je bila varovana samo oblika vračanja premoženja, ki pa nesporno še do sedaj ni bilo vrnjeno. Glede na to, da postopek še 10 let od odpovedi pooblastila ni končan, pogoji za izplačilo nagrade za ta del premoženja niso izpolnjeni. Višje sodišče je zaradi povedanega pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v ustreznem delu delno spremenilo (358. člen ZPP), v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem a nespremenjenem delu sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Uspeh tožencev s pritožbo je cca 50%, zato jim mora tožnik povrniti polovico pritožbenih stroškov (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP), kar znaša 272,80 EUR in predstavlja sorazmeren del nagrade za postopek po tar. št. 3210 (427,20 EUR), 20 EUR po tar. št. 6002 in 22% DDV.

(1) Sporno je le še plačilo zneska 7.681,00 EUR.

(2) Tožnik je namreč že v tožbi trdil, da je bila ob preklicu pooblastila hiša na N. v večjem delu že vrnjena, da sta za vrnitev v naravi ostala še dva lokala oziroma da je bil eden od njiju vrnjen v naravi neposredno po preklicu pooblastila ter da je tudi glede drugega postopek pred zaključkom.