Jedro

Dejanja, ki jih v postopku denacionalizacije opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, imajo enak učinek, kot bi jih opravil tožnik sam.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 30.6.2004, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi in sklepu Upravne enote L., Izpostave M.P. z dne 29.6.2004. Z omenjeno odločbo je bila kot prepozna zavržena tožnikova pritožba proti odločbi omenjenega organa prve stopnje z dne 9.2.2000 (z njo je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za vrnitev v last in posest podržavljenih nepremičnin parc. št. 7/6 in 379, obe k.o. K.); z omenjenim sklepom pa je bil zavržen tožnikov predlog za obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega z odločbo organa prve stopnje z dne 9.2.2000, iz razloga 10. točke 260. člena ZUP.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da je tožnik, ki nima stalnega prebivališča na območju Republike Slovenije, glede na 2. odstavek 62. člena ZDen, v zahtevi za denacionalizacijo navedel tudi ime pooblaščenca, ki bo pred pristojnim organom zastopal njegove interese. Pooblastilo, dano S.M., dne 12.2.2000, je glede na 1. odstavek 61. člena ZUP/86 splošno pooblastilo za vsa dejanja v postopku. Zato je bila odločba organa prve stopnje (z njo je bil tožnikov zahtevek za denacionalizacijo zavrnjen) pravilno vročena, ko je bila vročena tožnikovemu pooblaščencu. Ker pooblaščenec pritožbe ni vložil (dejanja v postopku, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, pa imajo enak pravni učinek, kot če bi jih opravila sama stranka), je odločba organa prve stopnje postala pravnomočna dne 28.2.2000. Zato je bila tožnikova pritožba vložena dne 13.5.2004 (zanj jo je vložila pooblaščena odvetnica) pravilno zavržena. V postopku naj bi bilo upoštevano načelo varstva pravic stranke (5. člen ZUP/86), saj je bil tožnikov pooblaščenec z dopisom organa prve stopnje z dne 9.11.1999 seznanjen, da nacionaliziranega premoženja iz razlogov 3. odstavka 16. člena ZDen ni mogoče vrniti v naravi ter opozorjen, da bo v primeru vztrajanja pri vrnitvi v naravi, zahtevek za denacionalizacijo zavrnjen; dne 30.11.1999, ko je na zapisnik organa prve stopnje izjavil, da vztraja pri prvotnem zahtevku, mu je bila dana možnost, da pismeno sporoči upravnemu organu, če bi se naknadno odločil za odškodnino v obliki obveznic; dne 18.1.2000, ko mu je bilo vročeno poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju (v njem je komisija organu prve stopnje izrecno predlagala, da se zahtevek za denacionalizacijo zavrne, ker pooblaščenec kljub opozorilu vztraja pri vrnitvi v naravi) pooblaščenec kljub pozivu, da predlaga spremembe oziroma dopolnitve poročila, tega ni storil. Za stališče, da naj bi moral imeti pooblaščenec za vztrajanje pri zahtevi za vrnitev podržavljenega premoženja v naravi izrecno pooblastilo, kot npr. pri umiku zahteve, pa niti v ZUP niti ZDen, ni podlage. Iz navedenih razlogov naj bi bil pravilno zavržen tudi tožnikov predlog za obnovo postopka denacionalizacije iz razloga 10. točke 260. člena ZUP, po kateri se lahko postopek obnovi (med drugim), če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen, če je stranka kasneje odobrila procesna dejanja, saj navedeni obnovitveni razlog ni verjetno izkazan.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 72. člena ZUS. Ponavlja tožbene navedbe, da naj bi bila oseba, ki jo je pooblastil za zastopanje v postopku denacionalizacije prava neuka ter ga ni seznanila s tem, da bo zahtevek za denacionalizacijo (v primeru vztrajanja pri vrnitvi v naravi) zavrnjen, niti mu ni vročala upravnih odločb. Ker mu odločba organa prve stopnje ni bila vročena, pravne posledice zanj niso mogle nastati, zato naj bi bila dne 13.5.2004 vložena pritožba pravočasna. Navaja, da bi moral organ prve stopnje v obravnavanem primeru, ko je zaradi vztrajanja pri prvotnem zahtevku izdana zavrnilna odločba, od pooblaščenca zahtevati izrecno oziroma posebno pooblastilo, tako kot npr. pri umiku zahteve. Po vsebini naj bi bila umik ter vztrajanje pri zahtevi, o kateri je odločeno z zavrnilno odločbo izenačena. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi ter izpodbijana sodba razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje zakonita in pravilno utemeljena. Ni sporno, da je bilo pooblastilo z dne 12.2.2000 dano S.M. brez omejitev, torej za vsa dejanja v postopku denacionalizacije podržavljenih nepremičnin, kar je v skladu s 1. odstavkom 61. člena ZUP/86, ki se uporablja v postopkih za uveljavljanje pravic po ZDen na podlagi 2. odstavka 6. člena ZDen. Po navedeni zakonski določbi se namreč pooblastilo lahko da za ves postopek ali samo za posamezna dejanja, lahko pa se tudi časovno omeji. Dejanja, ki jih je v postopku denacionalizacije opravil pooblaščenec v mejah pooblastila, pa so glede na 2. odstavek 57. člena ZUP/86, imela enak pravni učinek, kot bi jih opravil tožnik sam. Zato jih je bil organ prve stopnje glede na omenjeno zakonsko določbo dolžan upoštevati, ne glede na pravne posledice, ki so iz (oziroma zaradi) teh procesnih dejanj v postopku denacionalizacije za tožnika nastale.

ZDen ne določa, da bi v postopku denacionalizacije kot pooblaščenec sodeloval le odvetnik. Zato je po določbi 1. odstavka 58. člena ZUP/86 pooblaščenec lahko vsak, kdor je opravilno popolnoma sposoben, razen tistih, ki se ukvarjajo z zakotnim pisaštvom. Pritožbeni ugovor, da tožnikov pooblaščenec ni bil prava vešč, zato ne more vplivati na drugačno odločitev.

V pooblastilu z dne 12.12.2000 S.M. ni omejitev, niti konkretno določenih procesnih pravic. Zato tožnikovo stališče, da bi moral njegov pooblaščenec v postopku denacionalizacije za vztrajanje pri zahtevku za vračilo podržavljenih nepremičnin v naravi imeti izrecno pooblastilo, v ZUP ni podlage.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni ugovori niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.