Jedro

Sodišče prve stopnje pretekle rabe ni upoštevalo kot izključnega oziroma odločilnega kriterija po 43. členu ZVEtL-1 (čeprav bi ga lahko), ampak je izvedenka določitev funkcionalnega zemljišča oprla na Elaborat funkcionalnih zemljišč iz leta 1981, ki je kot prostorski akt določal pripadajoče zemljišče, torej je sodišče pripadajoče zemljišče primarno določilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v I. in II. točki izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da zemljiška parcela 1/15, k. o. ..., predstavlja skupno pripadajoče zemljišče in s tem skupni splošni del stavb X. in je v skupni lasti vsakokratnih etažnih lastnikov teh stavb (I. točka izreka), ter sklenilo, da se sklep v zemljiški knjigi izvede v vrstnem redu zaznambe tega postopka (II. točka izreka) in da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Nasprotna udeleženka sklep izpodbija v I. in II. točki izreka iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov. Navaja, da je sklep nepravilen in nezakonit, saj sodišče ni upoštevalo njenih trditev, da predlog pripadajočega zemljišča posega v javne površine ter se nahaja izven območja Elaborata določitve funkcionalnega zemljišča iz leta 1981, kar je dokazala s Strokovnim elaboratom L., d. d., in izsekom iz Evidence nepremičnega premoženja Občine. V postopku je nastal utemeljen dvom o pravilnosti podanega izvedenskega mnenja, saj so ugotovitve izvedenca nasprotne strokovnim ugotovitvam L. Sodišče je neutemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju, tudi sicer je sodišče tisto, ki mora določiti pripadajoče zemljišče in ne izvedenec. Navaja, da je zemljišče, ki je bilo predmet veljavnega razpolaganja, izvzeto iz akcesorija in ne more predstavljati pripadajočega zemljišča. Predlagatelji niso dokazali pravice uporabe na spornem zemljišču v korist investitorja, niti da je bila pravnemu predniku nasprotne udeleženke izplačana odškodnina. Sporno zemljišče predstavlja grajeno javno dobro, to je javne zelene površine in infrastrukturne objekte, in je sodišče s tem, ko ga je določilo za pripadajoče zemljišče, nepravilno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Nepravilen je tudi zaključek sodišča, ko je izhajalo iz dejanske uporabe spornih zemljiških parcel, pri čemer je štelo, da nasprotna udeleženka rabe zemljišča s strani stanovalcev obeh stanovanjskih zgradb ni prerekala. S tem, ko je trdila, da gre za javno površino, je smiselno zatrjevala, da je zemljišče namenjeno tudi rabi s strani tretjih oseb. Na koncu ponavlja, da zgolj dejanska oziroma pretekla raba zemljišča ne more biti izključni oziroma odločilni kriterij po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1). Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo sklepa v izpodbijanem delu tako, da se predlog predlagateljev zavrne oziroma zavrže, podredno, da pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sklep sodišča prve stopnje je v izpodbijanem delu pravilen v dejanskem in pravnem pogledu. Sodišče tudi ni storilo s pritožbo očitanih postopkovnih kršitev. Pritožba podlage iz Elaborata določitve funkcionalnega zemljišča iz leta 1981 niti ne izpodbija, navaja pa, da se sporno skupno pripadajoče zemljišče delno nahaja izven območja tega elaborata in posega v javne površine. Sklicuje se na Strokovni elaborat L. in izsek iz Evidence nepremičnega premoženja Občine (B3) ter navaja, da je sodišče storilo postopkovno kršitev, ker ni v celoti pojasnilo, zakaj ni upoštevalo pripomb nasprotne udeleženke. Pritožbene navedbe v tem delu niso utemeljene. Sodišče je pripombe na izvedensko mnenje nasprotne udeleženke, podane z vlogo 10. 6. 2016 (list. št. 96), upoštevalo tako, da jih je razjasnilo z dopolnilnim izvedenskim mnenjem (list. št. 130). Izvedenska inštitucija A., d. o. o., zanjo izvedenka B. B., je vpogledala v Strokovni elaborat razmejitve grajenega javnega dobra in v izsek Evidence nepremičnega premoženja Občine, ter ugotovila, da oba dokumenta izkazujeta identično situacijo v območju predlaganega oziroma potencialnega grajenega javnega dobra, ter nadalje, da pretežni del predlaganega pripadajočega zemljišča ni zaobsežen v območju potencialnega grajenega javnega dobra. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se s sklepom določeno skupno pripadajoče zemljišče nahaja izven območja javnega dobra in v območju, določenem z Elaboratom funkcionalnih zemljišč 1981. Izjema sta le ozek pas vzdolž pešpoti ob južni stranici bloka ter ozek dvoriščni ploščadi vzporeden pas na vzhodni strani bloka, kar pritožba tudi izpostavlja, pritožbeno sodišče pa potrjuje dokazno oceno sodišča prve stopnje, da obe izjemi predstavljata tako majhno površino, da sta zanemarljivi. Poleg tega je sodišče na kraju samem ugotovilo, da javna raba na tej majhni površini ni izkazana, kar vse je pojasnilo v 16. točki obrazložitve, zato tudi zatrjevana postopkovna kršitev ni podana.

5. Pritožbene navedbe glede postavitve drugega sodnega izvedenca so najprej prepozne, saj takšnega predloga nasprotna udeleženka v postopku ni podala, niti ni grajala ravnanja sodišča prve stopnje (286. b člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), poleg tega pa sodišče novega izvedenca postavi, če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja ali če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti. Tega nasprotna udeleženka v postopku ni dokazala, saj sta Elaborat razmejitve GJD in Evidenca nepremičnega premoženja Občine identična s strokovno podlago, ki jo je uporabilo sodišče, to je z Elaboratom funkcionalnih zemljišč 1981, razen v manjši površini, kot je navedena zgoraj.

6. Pritožbene navedbe, da je zemljišče, ki je predmet veljavnega razpolaganja, izvzeto iz akcesorija in ne more predstavljati pripadajočega zemljišča stavbi, so presplošne, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. So pa tudi nedopustna pritožbena novota (337. člen ZPP), saj nasprotna udeleženka v postopku ni zatrjevala veljavnega razpolaganja, niti ni predložila dokazil v tej smeri.

7. Prav tako nedopustno pritožbeno novoto predstavljajo pritožbene navedbe v zvezi z dodelitvijo pravice uporabe na zemljišču v korist investitorja ter glede izplačane odškodnine. So pa takšne navedbe tudi protispisne in s tem neutemeljene. Izvedenka je v izvedenskem mnenju v razdelku 4.2.1 - Individualni upravni akti podala pojasnila ter v prilogah 2, 3 in 4 predložila listine, iz katerih izhaja, da je Občinski ljudski odbor L. 12. 1958 Zavodu za stanovanjsko izgradnjo OLO ... kot investitorju podelil pravico uporabe za gradnjo stanovanjskih blokov, zato so pritožbene navedbe, da predlagatelji niso izkazali pridobitnega naslova investitorja, to je pravice uporabe na sporni nepremičnini, neutemeljene.

8. Pritožbeno sodišče je zgoraj pojasnilo in potrdilo dokazno oceno sodišča prve stopnje, da določeno pripadajoče zemljišče ne predstavlja grajenega javnega dobra, zato je pritožbeno sklicevanje na specialna predpisa (Zakon o urejanju in vzdrževanju zelenih površin v naseljih in Zakon o gospodarskih javnih službah) neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je bilo dolžno skladno z določili ZVEtL-1 pripadajoče zemljišče k stavbama določiti, ker so predlagatelji izkazali, da so pogoji po tem zakonu podani. Če nasprotna udeleženka meni, da je lastninsko pravico na spornem zemljišču pridobila na drugih veljavnih podlagah, potem ima možnost v rednem pravdnem postopku navedeno dokazati.

9. Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je v 15. točki obrazložilo, da so pridobitelji posameznega dela stavbe pridobili pravico do souporabe pripadajočega zemljišča, na katerem stoji stavba. Pri tem je pravilno obširno povzelo zakonodajo, veljavno v času družbene lastnine, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na takšno obrazložitev sklicuje. Dodaja, da gre pri souporabi oziroma solastnini takšnega zemljišča na podlagi prej veljavnih predpisov za pridobitev lastninske oziroma solastninske pravice po samem zakonu (ex lege), s tem da pravica do souporabe zemljišča, potrebnega za redno rabo stavbe, pripada vsakokratnem lastniku posameznega dela stavbe.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da nasprotna udeleženka v postopku dejstva dejanske rabe spornega zemljišča s strani predlagateljev ni prerekala, saj le to iz njenih vlog ne izhaja. Prav tako tega dejstva ni prerekala na naroku z ogledom na kraju samem. A je sodišče tudi v zvezi s to okoliščino izvedlo dokazni postopek in pravilno ugotovilo (16. točka obrazložitve), da je redna dejanska raba spornega zemljišča s strani etažnih lastnikov podana skozi daljše časovno obdobje.

11. Glede zadnjega pritožbenega očitka pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje pretekle rabe ni upoštevalo kot izključnega oziroma odločilnega kriterija po 43. členu ZVEtL-1 (čeprav bi ga lahko), ampak je izvedenka določitev funkcionalnega zemljišča oprla na Elaborat funkcionalnih zemljišč iz leta 1981, ki je kot prostorski akt določal pripadajoče zemljišče, torej je sodišče pripadajoče zemljišče primarno določilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. 12. Ob zgoraj povedanem pritožba nasprotne udeleženke ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (365. člen ZPP v povezavi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1).