Jedro

Če je porušenje hiše tožnikove družine povzročilo zavezniško letalstvo, tožniku ni mogoče priznati statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, saj se za žrtev po 1. členu ZZVN šteje le oseba, ki je bila v vojni ali vojaški agresiji na Slovenijo izpostavljena nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.2.2003, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote C. z dne 16.7.2001. S to odločbo je prvostopni upravni organ zavrnil tožnikov zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunec od 14.2.1945 do 15.5.1945. Tožena stranka je pritrdila prvostopnemu organu, da tožnik s svojega doma ni bil pregnan zaradi nasilja okupacijskih oblasti, agresorja ali njunih sodelavcev, ampak da je bil v begunstvu (pregnanstvu) zaradi porušenja stanovanjske zgradbe ob bombardiranju zavezniških letal. Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke. Pojasnilo je določbe 1. in 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97 in 43/99).

Menilo je, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen nobeden od pogojev iz 1. oziroma 2. člena ZZVN za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, saj je do porušenja tožnikovega doma prišlo v okoliščinah, ki ne omogočajo priznanje zahtevanega statusa. Iz listin upravnega spisa izhaja, čemur tožnik ne ugovarja, da je bila hiša porušena od strani zavezniških sil, zato odhod družine iz te hiše tudi po presoji prvostopnega sodišča ni bil posledica ukrepov okupatorja ali njegovih sodelavcev, kar je po ZZVN podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Težak položaj, v katerem se je tožnikova družina znašla zaradi porušenja hiše, namreč še ne zadošča za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN. Tožniku je pojasnilo tudi, da drugačna odločitev ob istem dejanskem stanju v drugem primeru s strani upravne enote še ne pomeni različnega obravnavanja. Vsaka pozitivna prvostopna odločba v zadevi žrtve vojnega nasilja je predmet revizijskega postopka in že zato ni mogoče šteti, da je stranki v drugem primeru status žrtve vojnega nasilja dejansko priznan. Tudi če bi upravni organ v drugem primeru zavzel drugačno stališče, to še ne pomeni, da je odločitev v obravnavanem primeru napačna.

Zoper prvostopno sodbo vlaga tožnik pritožbo zaradi neupoštevanja ZZVN, neupoštevanja dejstev, nepravilnega tolmačenja njegovih izjav ves čas postopka ter nepravične sodbe. Navaja, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ker je bil nasilno pregnan s svojega doma zaradi porušenja svojega doma. Sklicuje se na 2. člen ZZVN, ki navaja kot žrtev vojnega nasilja - begunec - osebo, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem, pri čemer ZZVN vojnega nasilja natančneje ne opredeljuje ali pogojuje. Letalski napadi v centru mesta, v katerem je vojaško oporišče okupacijskih enot, so dovolj izražen način vojnega nasilja. Vzrok tega vojnega nasilja in bombardiranja so bile okupacijske nemške enote in ne civilno prebivalstvo, iz česar pa izhaja, da je bil povzročitelj vojnega nasilja okupator. Zaradi tega je bil tri mesece in sedem dni v begunstvu in zato izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca po 1. odstavku 2. člena in 3. členu ter po 4. odstavku 2. člena ZZVN. Sklicuje se tudi na izjavo predsednika vlade, ki je v govoru po televiziji poudaril, da za žrtve vojnega nasilja ni pomembno, kdo je povzročitelj. Zato apelira na vrhovno sodišče, da ponovno prouči njegov zahtevek za uveljavitev statusa žrtve vojnega nasilja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Kot so tožniku pravilno navedli že prvostopno sodišče, tožena stranka in prvostopni upravni organ, je po 1. členu ZZVN žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Tudi vsa nadaljnja razdelava statusa žrtve vojnega nasilja v 2., 3., 4. in drugih členih ZZVN izhaja iz osnovne definicije žrtve vojnega nasilja, torej da je bilo podano nasilno dejanje ali prisilni ukrepi okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev in da je to dejanje neposreden vzrok za ravnanje oseb, ki se jim zaradi tega tudi prizna status žrtve vojnega nasilja. V obravnavanem primeru pa porušenja stanovanjske hiše tožnikove družine ni zakrivil okupator, temveč zavezniško letalstvo, čemur tožnik niti ne nasprotuje. Res je, da brez prvotne okupacije tudi ne bi bilo ukrepov zavezniškega letalstva, vendar se taki ukrepi po ZZVN ne štejejo za ukrepe, na podlagi katerih bi bilo mogoče osebam, katere so bile z njim prizadete, priznati status žrtve vojnega nasilja.

Po 125. členu Ustave Republike Slovenije sodniki sodijo po ustavi in zakonu; po 4. odstavku 153. člena Ustave Republike Slovenije pa tudi upravni organi odločajo na podlagi ustave, zakonov in na zakonu temelječih predpisov. Glede na to tudi v obravnavanem primeru ni mogoče odločiti drugače, saj veljavni ZZVN ne določa, da za žrtev vojnega nasilja ni pomembno, kdo je povzročitelj nasilja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.