Jedro

Za sklicevanje pravnih naslednikov darovalca na nesporazum in s tem na neobstoj darilne pogodbe ne zadostujejo ugotovitve, da je darovalec imel voljo, da podari določeno parcelo, obdarjenec pa voljo da v dar sprejme drugo parcelo, ob obstoju pisne darilne pogodbe, na podlagi katere je obdarjenec vpisan kot lastnik parcele, ki jo je želel podariti darovalec.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ter ugotovilo, da darilna pogodba, sklenjena med toženčevim očetom in tožencem za parcelo št., ni nastala in da sta tožnika solastnika omenjene parcele. Tožencu je zato naložilo izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Sodišče druge stopnje je ob reševanju pritožbe tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga Javno tožilstvo RS pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču RS predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V zahtevi za varstvo zakonitosti sodišču druge stopnje očita, da je na ugotovljeno dejansko stanje, nepravilno uporabilo materialno pravo, saj je svojo odločitev oprlo na določilo 61. čl. ZOR, namesto na določilo 63. čl. ZOR. Javno tožilstvo RS v zahtevi za varstvo zakonitosti povzema odločilne dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje in sicer: " Med pok.toženčevim očetom in tožencem je bila 13.10.1977 sklenjena darilna pogodba. Z njo je darovalec tožencu med drugim podaril tudi sporno parcelo. Volja pok.darovalca je bila darovati prav to parcelo. Volja toženca pa je bila sprejeti v dar drugo gozdno parcelo". Vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti se ne strinja s stališčem drugostopenjskega sodišča, da je med pogodbenima strankama prišlo le do zmote glede konkretnih, v pogodbi označenih parcel, ne pa za nesporazum o naravi, podlagi ali predmetu pogodbe. Ob tem se sklicuje na stališča teorije.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena tožeči in toženi stranki (2. odst. 408. čl. v zvezi s 1. odst. 390. čl. ZPP). Slednja je nanjo odgovorila. Vrhovnemu sodišču RS predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje je moč povzeti, da je toženec vpisan kot lastnik sporne parcele na podlagi darilne pogodbe, v kateri je bil darovalec pok.toženčev oče (pravni prednik tožnikov), obdarjenec pa toženec. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje nadalje sledi, da je bila volja sedaj pok.darovalca ob zapisu darilne pogodbe (obljube), ki je bila tudi izvedena v zemljiški knjigi, podariti tožencu v tem postopku sporno parcelo, medtem ko je bila toženčeva volja sprejeti v dar drugo, prav tako gozdno parcelo. In še, da toženec ni vedel, da mu je bila podarjena parcela, ki nosi parcelno številko, navedeno v darilni pogodbi ter da je sekal na tisti parceli, za katero je mislil, da mu je bila v resnici podarjena.

Iz tako ugotovljenega dejanskega stanja pa po presoji Vrhovnega sodišča RS ni moč sklepati, da je bil med darovalcem in obdarovancem nesporazum glede predmeta darilne pogodbe, kot to zmotno zatrjuje vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti, ter da je zato v obravnavani zahtevi za varstvo zakonitosti materialnopravno negrajana odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Pogodba ne nastane le na podlagi volje pogodbenikov za sklenitev določene pogodbe. Zato tudi v fazi oblikovanja volje za sklenitev določene pogodbe še ni moč govoriti o nesporazumu. Do nesporazuma lahko pride šele v fazi sklepanja pogodbe (prim. 26. in 63. čl. ZOR). Takrat sta šele ponudba in sprejem ponudbe navzven razpoznavna, tako da je sploh moč ugotavljati, ali sta se pogodbeni stranki zedinili o njenih bistvenih sestavinah. V primeru, če ustrezata predpisani ali dogovorjeni obliki, odvisno pač od vrste pogodbenega razmerja oziroma od dogovora pogodbenih strank, ustvarjata za pogodbeni stranki, če se krijeta, v pogodbi določene obveznosti. Zgolj ustni sporazum tako ne bo zadostoval za sklenitev pogodbe in s tem nastanek obveznosti za pogodbeni stranki pri obličnih in realnih pogodbah, pri katerih pogodba nastane s spolnitvijo obveznosti.

V konkretnem primeru iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje izhaja, kot je bilo že zapisano, da je bila volja pok.očeta obdarjenca (toženca), da tožencu podari sporno parcelo. Toženec pa je mislil, da mu je v dar ponujena druga pracela. Glede izpolnitve darilne obljube ter sprejema ponujenega darila sodišči prve in druge stopnje ugotovita, da je toženec na podlagi pisne darilne pogodbe vpisan kot lastnik v zemljiški knjigi. Darovalčeva volja je tedaj ustrezala njegovi pisni izjavi in zemljiškoknjižni izročitvi, obdarjenčeva volja pa se očitno ni ujemala z njegovo izjavo v pisni darilni pogodbi, na podlagi katere je prišlo do prenosa lastninske pravice v zemljiški knjigi. Takšne po mnenju Javnega tožilstva RS edino pravno relevantne dejanske ugotovitve pa po presoji Vrhovnega sodišča RS ne zadostujejo za sklepanje, da darilna pogodba za sporno parcelo ni bila sklenjena (prim.zgoraj) zaradi nesporazuma pogodbenih strank (63.čl.ZOR).

Glede na navedeno zahtevi za varstvo zakonitosti ni bilo moč ugoditi in jo je Vrhovno sodišče RS zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. v zvezi z 2.odst.408.čl.ZPP).