Jedro

Vsak zakonec sme zahtevati razvezo zakonske zveze, če je ta postala zanj nevzdržna in je omajanost zakonskega razmerja trajna in intenzivna.

Pri odločanju o dodelitvi otrok enemu izmed razvezanih roditeljev je odločilna otrokova korist.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v odločitvi o preživljanju skupnih otrok A.S. in An.S. ter v izreku o stroških (3. in 4. odst. izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo sklenili pravdni stranki pred matičnim uradom v Ljubljani ter njuna mld. sinova A.S. in An.S. dodelilo v varstvo in vzgojo materi - tožnici. Sodišče je naložilo tožencu, da mora plačevati za preživljanje mld. A.S. 40.000,00 SIT, za preživljanje mld. An.S. pa 30.000,00 SIT mesečne preživnine in sicer od 1.7.1993 dalje do vsakega 5. dne v mesecu v naprej do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov, odtlej pa v valoriziranih zneskih, določenih s sklepi o uskladitvi preživnin Odbora za razvoj socialnega skrbstva pri Izvršnem svetu Republike Slovenije, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlih in neplačanih preživninskih obrokov. Hkrati je sodišče odločilo, da mora toženec plačati tožnici stroške postopka v znesku 11.785,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka glede preživninskega zahtevka več ali drugače, je sodišče njen zahtevek zavrnilo.

Proti navedeni sodbi se je pritožil toženec ter uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodbo izpodbija v celoti in predlaga, naj jo sodišče druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je bil doslej v tem postopku res premalo aktiven, kar je deloma posledica njegovih delovnih obremenitev in pa dejstva, da ni videl podlage, da bi zadevo štel za tako resno. Toženčev interes namreč ni, da bi bila družina razbita, ampak nasprotno: zakonsko zvezo in družino si želi ohraniti. Med strankama je občasno sicer prihajalo do nesoglasij, ki pa nikoli niso bila tako huda, da bi lahko ogrozila zakonsko zvezo, kaj šele, da bi zveza postala nevzdržna. Zato je tožba toženca presenetila in jo je razumel kot vrsto pritiska, da bi se bolj prilagodil nekaterim tožničinim pričakovanjem. Poudarja, da uživa družina posebno družbeno varstvo ter mora imeti prizadevanje, da se zakonska zveza ohrani, prioriteto. Toženec je res precej odsoten, ker opravlja zahtevno delo. Dobri dohodki pač ne pridejo sami od sebe, tožnici pa je bilo vseskozi prav, da se toženec intenzivneje angažira pri delu, saj je le-to omogočalo vsej družini, tudi tožnici, soliden življenjski standard. Brez podlage so tožbene navedbe o nekakšnem veseljačenju toženca v družbi drugih žensk, saj toženec nima nobene druge ženske, kaj šele družbe veselih žensk in za veseljačenje nima niti časa. Tožničini sumi nimajo realne podlage. Predlaga, naj ga sodišče v ponovljenem postopku zasliši in se bo zanesljivo izkazalo, da je bila tožba vložena prenagljeno. Podrejeno se toženec tudi ne strinja z odločitvijo o dodelitvi skupnih otrok tožnici ter o njunem preživljanju. Vprašanje otrok bi bilo treba skrbneje pretehtati, saj sta navezana tudi na toženca. Zaradi celovitega osebnostnega razvoja bi morala biti otroka, če bi res prišlo do razveze, dodeljena tožencu. Sicer pa toženec predlaga, naj se v ponovljenem postopku postavi izvedenca - psihologa, ki naj strokovno oceni primernost dodelitve otrok - fantov v dobi odraščanja. Dalje toženec poudarja, da dobro pozna realne izdatke za oba otroka, ker jih v celoti krije iz svojih dohodkov. Izračun njunih izdatkov ni realen, saj mesečni stroški za oba otroka skupaj znašajo okrog 55.000,00 SIT. Toženec je na domačem zemljišču napravil teniško igrišče, zato so stroški omejeni na obutev in občasno lopar. Sodišče prve stopnje je pripisalo preveliko težo okoliščini, da bi mati otroka tudi vzgajala in pomagala pri učenju. Doslej je bila pomoč pri učenju toženčeva skrb.

Iz sodbe tudi ni jasno razvidno, na katero obdobje se nanaša ocena sodišča o stroških v zvezi z otrokoma. Ovrednotiti bi bilo treba tudi okoliščine v zvezi s tožničinimi prejemki od oddajanja teniškega igrišča. Sodišče tudi ni upoštevalo, da toženec vseskozi živi z družino in krije ne le izdatke otrok, ampak tudi skoraj vse gospodinjske izdatke. Zato v nobenem primeru ne bi bilo mogoče zahtevati od toženca, naj bi plačal preživnino za ves čas od 1.7.1993 dalje, ko pa je ne le stroške otrok, ampak tudi ostale stroške, vseskozi nosil ravno toženec in jih nosi še dandanes.

V odgovoru na pritožbo tožnica zavrača pritožbena izvajanja in predlaga, naj sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Poudarja, da je že prvo leto zakona ugotovila, da hodi toženec z drugimi ženskami ter da se je tožnice tudi fizično lotil. Družina ni nikoli čutila njegovih bajnih dohodkov, s tožencem pa že polna štiri leta nimata nobenih intimnih stikov več. Nevzdržnost zakonske zveze je podana, neutemeljene pa so tudi toženčeve zahteve po dodelitvi otrok. Oba otroka sta odličnjaka in se tožnica upira postavitvi kakršnegakoli izvedenca, ki bi odločal o njeni primernosti kot materi. Izmišljene so pritožbene navedbe o toženčevem prispevku k skupnemu premoženju. Toženec se bo moral sprijazniti z dejstvom, da bo težko zapustiti urejen dom. Toženec sam pobira ves denar od teniškega igrišča, ki je sploh edino, za kar se briga. Zakonska zveza pravdnih strank je mrtva že več kot 5 let. Pritožba je deloma utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, kolikor se pritožba nanaša na razvezo zakonske zveze pravdnih strank ter dodelitev njunih mld. sinov A. in An.S. njuni materi - tožnici. Sodišče prve stopnje je ob odločanju o navedenih tožničinih zahtevkih dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo vsa odločilna dejstva ter v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge, iz katerih je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank ter dodelilo mld. A.S. in An.S. materi E.S. Sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na razvezo zakonske zveze in dodelitev otrok ter jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Glede na trditve toženca v pritožbi pa sodišče druge stopnje še dodaja: Po določilu 65. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS št. 14/89) sme vsak zakonec zahtevati razvezo zakonske zveze, če je zakonska zveza iz kateregakoli vzroka nevzdržna. O omajanosti razmerja med zakoncema pa sodišče praviloma razsoja na podlagi izpovedi pri zaslišanju strank. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil toženec na glavno obravnavo pravilno povabljen, vendar se je ni udeležil, niti ni svojega izostanka predhodno opravičil. Ob takem stanju je sodišče prve stopnje lahko opravilo glavno obravnavo v toženčevi odsotnosti ter na njej zaslišalo le tožnico. Trenutna nezvdržnost zakonske zveze sicer ne more biti zakonska podlaga za razvezo zakonske zveze oziroma za prenehanje družine, v kateri so mld. otroci. Toženec pravilno poudarja v pritožbi, da daje Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih zaščito zakonski zvezi zaradi varstva otrok. Sodišče je zato dolžno, da zaradi varovanja koristi otrok stremi k ohranitvi zakonske zveze ter družine in šele, če ugotovi, da so zakonski odnosi težko oziroma globoko skaljeni in omajani, skratka nevzdržni, lahko zakonsko zvezo na zahtevo enega zakonca razveže. Za tak primer pa gre nedvomno v obravnavani zadevi, saj je tožnica izpovedala na glavni obravnavi, da jo toženec že več kot 3 leta zanemarja kot ženo in žensko in je očitno, da je ne mara več, saj ga ni nikoli doma, kadar pa je, je do nje nesramen in jo ponižuje, se prepira z njo pred otroci, kar nanje kvarno vpliva. Tako stanje je za tožnico nevzdržno in ga ne more več prenašati. Po tožničini izpovedi se je začelo tako stanje pravzaprav že pred 5 leti, a ji je takrat toženec obljubil, da bo drugačen, a je vztrajal le nekaj mesecev, nato pa je bilo vse po starem. Ob takem stanju pa sodišče druge stopnje ne more soglašati s pritožbenimi izvajanji, da je tožnica vložila tožbo prenagljeno, pri čemer ne gre prezreti, da tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da se je je toženec celo fizično lotil in gre s strani toženca za popolno ignoranco, saj že polna 4 leta nimata nobenih intimnih stikov več.

Toženec se tudi neutemeljeno pritožuje proti odločitvi o dodelitvi otrok pravdnih strank materi - tožnici. Pri odločanju o tem je sodišče prve stopnje v celoti upoštevalo, da je glede dodelitve otroka enemu izmed razvezanih roditeljev odločilna predvsem otrokova korist. Sodišče prve stopnje je dovolj podrobno raziskalo vse razmere, v katerih živita otroka pravdnih strank ter možnosti obeh roditeljev, da redno skrbita za njuno varstvo, vzgojo in namestitev otrok, kot tudi ostale pomembne okoliščine. Tudi sodišče druge stopnje ni našlo nobenega razloga, da sodišče prve stopnje ne bi moglo verjeti tožnici, da sta oba otroka navezana nanjo, pri čemer ne gre prezreti, da naj se po mnenju Centra za socialno delo L. (list. št. 6-7) v primeru zakonske zveze pravdnih strank njuna otroka mld.

A. in mld. An. dodeli v varstvo in vzgojo materi. Razlogi v tej smeri so v izpodbijani sodbi prepričljivi in se jim sodišče druge stopnje v celoti pridružuje v izogib ponavljanja. Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je po mnenju sodišča druge stopnje tudi odveč kakršnokoli dopolnjevanje postopka z dokazi, ki jih predlaga toženec v pritožbi.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke, kolikor se nanaša na razvezo zakonske zveze in dodelitev otrok, kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom čl. 368. ZPP v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba pa je utemeljena, kolikor se toženec pritožuje proti odločitvi o preživljanju skupnih otrok. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 31.3.1994 (list. št. 29) namreč izhaja, da je na njej tožnica spremenila tožbo tako, da je modificirala 3. tč. tožbenega zahtevka tako, da je toženec od 1.4.1994 dalje dolžan plačevati za preživljanje mld. A.S. 50.000,00 SIT preživnine, za mld. An.S. pa prav tako od 1.4.1994 dalje po 40.000,00 SIT mesečne preživnine.

Glede na to, da toženec na naroku ni bil navzoč, bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z določilom 7. odst. 190. čl. ZPP preložiti narok in poslati tožencu prepis zapisnika o tem naroku, česar pa ni storilo. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, zaradi česar je moralo sodišče druge stopnje v tem delu razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje že iz navedenega razloga. Zaradi delne razveljavitve odločbe o glavni stvari pa je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških, o katerih bo moralo sodišče prve stopnje znova odločiti.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke deloma ugodilo ter odločilo, kot izhaja iz izreka.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih stranki v pritožbi in v odgovoru na pritožbo nista zaznamovali.

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev pritožbenega sodišča so uporabljene na podlagi 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).