Jedro

Začasni pripor tujca v ekstradicijskem postopku je urejen v 525. čl. ZKP, ki je skladen s 16. čl. Evropske konvencije o izročitvi. Pripor se odreja po pravu zaprošene države. Ni nujno, da je prošnja proseče države za začasni pripor napisana v jeziku zaprošene države, lahko je napisana v jeziku proseče države, zaprošena država pa sme zahtevati prevod v katerega od uradnih jezikov konvencije - v angleščino ali francoščino. Glede na to da je bil dopis pristojnega državnega organa proseče države sestavljen v angleškem jeziku in naslovljen na pristojni državni organ naše države, je depeša - dopis našega državnega organa, ki v prevodu povzema vsebino zaprosila, zadostna podlaga za odločanje o začasnem priporu. Izostanek prevoda priložene tiralice v slovenski jezik zato ni ovira za odločanje v tej fazi postopka in ni kršitev določb ZKP v zvezi z ekstradicijo.

Izrek

Zahteva zagovornikov obd. R.A. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 24.1.2000 je bil zoper R.A., državljana Zvezne Republike Jugoslavije (ZRJ) iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odrejen pripor, ki teče od 24.1.2000 od 16. ure dalje. Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 26.1.2000 zavrnil kot neutemeljeni pritožbi, ki sta ju vložila obdolženčeva zagovornika in sicer odvetnik A.P. iz M., kot zagovornik po uradni dolžnosti in odvetnik A.P., prav tako iz M., kot zagovornik po pooblastilu.

Zagovorniki po izkazanem pooblastilu obdolženčeve žene E.A., odvetniki dr. P.Č., R.Č., A.Č. in M.S., so dne 31.1.2000 priporočeno po pošti vložili na Okrožno sodišče v Mariboru zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep tega sodišča z dne 26.1.2000 (v zvezi s sklepom preiskovalnega sodnika tega sodišča z dne 24.1.2000).

Zagovorniki predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi tako, da skladno z določilom 1. odstavka 426. člena ZKP s spremenjeno odločbo pripor zoper obdolženca odpravi. Dne 2.2.2000 je Okrožno sodišče v Mariboru prejelo od zagovornikov dodatek k zahtevi za varstvo zakonitosti, kateremu so priložili fotokopijo obtožnega predloga, iz katerega naj bi bilo razvidno, da v zadevi zaradi istega kaznivega dejanja že teče kazenski postopek na Okrajnem sodišču v Sežani, zaradi česar izročitev obdolženca Italiji ni mogoča oziroma predstavlja kršitev ZKP. Zagovorniki vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. V uvodnih izvajanjih zagovorniki očitajo Vrhovnemu sodišču počasnost odločanja v zvezi z vloženimi zahtevami za varstvo zakonitosti po eni strani, po drugi strani pa očitajo Ministrstvu za pravosodje servilnost, ki naj bi se kazala v tem, da navedeno ministrstvo nobene zadeve ne reši tako hitro, kot zahteve po izročitvi kakšnega obdolženca kateri "zahodno" evropski državi. Pri tem opozarjajo na drugačno švedsko prakso, ki posveča v zadevah izročanja tujcev tretjim državam izjemno pozornost, saj jim omogoča pravico do obvezne obrambe, pri kateri si smejo tujci sami izbrati zagovornika, ki ga plača država. Preiskovalni sodnik je svoj sklep o odreditvi pripora oprl na 2. odstavek 525. člena v zvezi s 3. odstavkom 524. člena in v zvezi s 1. točko 1. odstavka 201. člena ZKP. Identiteto obdolženca, kot je razvidna iz navedenega sklepa, je preiskovalni sodnik ugotovil na podlagi slovenskega vozniškega dovoljenja in na podlagi slovenske davčne številke z ugotovitvijo, da je obdolženec državljan ZRJ, kar je nepreciznost, saj gre za Roma iz Kosova, kjer velja poseben mednarodnopravni režim, brez kakršnegakoli vpliva ZRJ; nadalje preiskovalni sodnik ugotavlja, da je iz tiralice razvidno, da je zoper privedenega vložen obtožni akt, čeprav je tiralici priloženo neprevedeno italijansko besedilo, zato ne ve nihče, kaj je iz tega besedila razvidno; končno ugotavlja preiskovalni sodnik nevarnost, da bo privedeni pobegnil ali se skril, o čemer v spisu ni nobenih podatkov razen protispisne ugotovitve, da obdolženec nima v Republiki Sloveniji redne zaposlitve. Vložniki opozarjajo, da se v spisu nahaja najemna pogodba, iz katere je razvidno, da je obdolženec najemnik gostinskega lokala v L., kjer tudi vsak dan dela. Žena obdolženca je slovenska državljanka. Z njo ima obdolženec tudi otroka, ki je prav tako slovenski državljan. To pomeni, da predstavlja izročitev obdolženca Italiji v konkretnem primeru kršitev z mednarodnimi pakti priznane obdolženčeve pravice do družinskega življenja. Žena je po telefonu obvestila obdolženca, da se zanj zanima policija, zato je odšel nemudoma v Maribor na Policijsko postajo, kjer so mu prav tako nemudoma in brez razlogov odvzeli prostost in ga privedli (preiskovalnemu sodniku), čeprav bi šel tja tudi sam. Preiskovalni sodnik je "privedenega" priprl na podlagi neresničnih dejstev. Takih postopkov ni mogoče enostavno ignorirati, češ da gre za položaj iz 1. stavka 2. odstavka 420. člena ZKP, ker gre za protispisno odločanje, ki je v nasprotju z resnico in gre za procesni položaj iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sicer pa gre še za celo vrsto drugih kršitev ZKP, Ustave in mednarodnih paktov, zlasti tudi pravice obdolženca do obrambe, saj niti ne ve, kaj se mu očita in kakšni so argumenti italijanske policije, in ne ve, zoper kaj naj bi se branil, saj mu italijanske tiralice ni nihče prevedel v slovenščino in ni znano, ali sploh kdo, ki ne zna italijanskega jezika, na mariborskem sodišču ve, za kaj gre. Izvenrazpravni senat je pritožbi obeh dosedanjih zagovornikov zavrnil z edino ugotovitvijo, da gre za edini učinkoviti ukrep. To kar sta sodišči obeh stopenj v zvezi s priporom ugotovili, ni mogoče subsumirati pod 1. točko 1. odstavka 201. člena ZKP. Odrejeni pripor naj bi bil po mnenju vložnikov odrejen s kršitvijo 525. člena ZKP, ko ni podana nobena nevarnost, da bi tujec, ki vsak dan sedi v svojem lokalu in dela, v Sloveniji pa nepretrgoma prebiva od 1987 leta dalje, pobegnil, ali pa se skril. Kaj je napisano v "prošnji", napisani v italijanskem jeziku in do sedaj neprevedeni, ne vedo niti obdolženec niti njegovi zagovorniki. Tako tudi ni mogoče, ob izostanku prevoda, preveriti ustreznost pogojev iz 3. odstavka 524. člena ZKP, kakor tudi ne zakonskih zahtev iz 1. odstavka tega člena; sicer pa za izročitev sploh niso podani pogoji iz 522. člena ZKP. V teku je postopek za sprejem obdolženca v državljanstvo Slovenije, ki teče od leta 1993 dalje. Protispisna je ugotovitev sklepa prve stopnje, "da privedenemu v njegovih trditvah o kraju prebivanja ni mogoče slediti", saj je pogoj za podajo zahteve za državljanstvo bivališče v državi. Dejstvo je, da teče pred Okrajnim sodiščem v Mariboru zoper obdolženca postopek zaradi kaznivega dejanja, morda istega, po 311. členu KZ in že zato ni podan pogoj za izročitev Italiji. Glede na določilo 1. odstavka 522. člena ZKP, niti ni mogoče preizkusiti nobenega od drugih pogojev, zapisanih v citiranem členu ZKP. Tako naj bi bile po mnenju vložnikov podane kršitve iz 5., 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena pa tudi 2. odstavka tega člena ZKP.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišče pri odločanju o predlogu za odreditev pripora ni kršilo zakona. Zahteva za varstvo zakonitosti pretežno uveljavlja kršitve oziroma očita sodišču napačno odločitev in zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja za fazo postopka odločanja o izročitvi obdolženca, tujega državljana tuji državi, ki pa je sodišče še ni opravilo. Preiskovalni sodnik je zoper R.A. odredil pripor, ko je bil ta prijet na podlagi mednarodne tiralice in so ga policisti privedli na podlagi 520. in 524. člena ZKP potem, ko je glede na okoliščine, ki jih je ugotovil, zaključil, da obstajajo priporni razlogi iz 1. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Postavil je tudi rok za dostavo prošnje tuje države za izročitev do 28.2.2000, ko bo odločal o izročitvi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Stališču, izraženem v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je bila pri odreditvi pripora zoper R.A. kršena določba 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, poleg tega pa še druge kršitve ZKP, Ustave in mednarodnih paktov, zlasti tudi pravica obdolženca do obrambe, ni mogoče pritrditi. Oba napadena sklepa, ne glede na izostanek prevoda, imata zadostne in pravilne razloge, s katerimi obrazlagata odrejeni pripor zaradi begosumnosti. Tudi niso podane kršitve iz 5. in 8. točke 1. in tudi kršitve 2. odstavka 371. člena ZKP. V postopku izročitve obdolžencev tuji državi se določbe ZKP uporabljajo le subsidiarno - če ni v mednarodni pogodbi določeno drugače (521. člen ZKP). Po 1. odstavku 16. člena Evropske konvencije o izročitvi (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 22/94 - Konvencija) lahko pristojni organi pogodbenice prosilke zaprosijo za začasen pripor iskane osebe, pristojni organi zaprošene pogodbenice pa morajo odločiti o zadevi v skladu s svojim pravom. Sklep o odreditvi pripora zoper R.A. temelji na pravu Republike Slovenije, saj je bil pripor odrejen iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Pri odločanju o odreditvi pripora je bilo spoštovano tudi določilo 2. odstavka 16. člena Konvencije, ki določa, da mora biti v prošnji za začasen pripor navedeno, da obstaja eden od dokumentov, omenjenih v 2.a odstavku 12. člena Konvencije in da se namerava poslati prošnja za izročitev, navajati pa mora tudi, za katero kaznivo dejanje se bo izročitev zahtevala, ter kje in kdaj je bilo kaznivo dejanje storjeno. Glede na očitek vložnikov, da preiskovalni sodnik ob odločanju o priporu, pa tudi pozneje, do pregleda spisa po vložnikih - zagovornikih, ni razpolagal s prevodom akta o odreditvi pripora italijanskih oblasti, to je oblasti države prosilke, glede vsebine prošnje za izročitev obdolženega tujca, je v 4. odstavku 523. člena ZKP navedeno, da če so prošnja in priloge sestavljene v tujem jeziku, mora biti priložen tudi overjen prevod v slovenskem jeziku. V obravnavanem primeru je prošnja za izročitev tujca R.A. šele napovedana. Skladno s 16. členom Konvencije je zaprosilo pristojnega organa proseče države posredovano preko italijanskega Interpola Interpolu Republike Slovenije kot zaprošene države (pogodbenice Konvencije). Interpol Ministrstva za notranje zadeve Republike Italije je svoje zaprosilo Interpolu Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije posredoval v angleškem jeziku, priložil pa je akt o odreditvi mednarodne tiralice sodišča države prosilke, kar je v skladu s 23. členom Konvencije. Ta določa, da dokumenti, ki jih je treba predložiti, morajo biti v jeziku pogodbenice prosilke, ali zaprošene pogodbenice. Zaprošena pogodbenica lahko zahteva prevod v enega od uradnih jezikov Sveta Evrope, ki ga sama izbere. V 3. odstavku 32. člena Konvencije je navedeno, kar velja tudi za vse anekse - dodatne protokole - da je konvencija sestavljena v francoskem in angleškem jeziku, pri čemer sta obe besedili verodostojni. Glede na gornje ugotovitve tudi ni bil kršen 1. odstavek 525. člena ZKP. Ta določa, da v nujnih primerih, ko je nevarno, da bi tujec pobegnil ali se skril, sme organ za notranje zadeve na prošnjo pristojnega tujega organa, ne glede na to, na kakšen način je bila poslana, tujcu vzeti prostost. V prošnji je treba navesti podatke za ugotovitev tujčeve istovetnosti, naravo in označbo kaznivega dejanja, številko odločbe ter datum, kraj in naslov tujega organa, ki je odredil pripor in izjavo da bo izročitev zaprošena po redni poti. Vse navedeno je razvidno iz dopisa (depeše) Interpola Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije kot zaprošene države, ki je v vsebino svojega dopisa vsem policijskim upravam, postajam železniške policije in mejnim prehodom v Republiki Sloveniji povzel vsebino zaprosila za začasni pripor, v katerem je povzetek tiralice z vsemi zahtevanimi podatki za ta primer. Vsebina dopisa je bila podlaga za izvedeno prijetje obdolženega R.A., ki je bil nato izročen z vso dokumentacijo preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča v Mariboru. Ob povedanem, ko je bil obdolženec po preiskovalnem sodniku seznanjen z vsebino dopisa Iterpola Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije, ne gre za kršitve 1. odstavka 525. člena ZKP in tudi ne 16. in 23. člena Konvencije. Ker se pri odločanju o priporu na podlagi 2. odstavka 525. člena ZKP še ne ugotavlja, ali so podani pogoji za izročitev obdolženca, je opozarjanje vložnikov na kršitev 522. člena in 523. člena ZKP, zlasti 4. odstavka tega člena, preuranjeno in zato neupoštevno. Zaradi vsega povedanega v postopku za odreditev začasnega pripora ni podana kršitev 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ko naj ne bi bilo jasno, ali gre za obtožbo upravičenega tožilca. Kršena tudi ni 8. točka tega člena, ki določa, da gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka tudi, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Vložniki opozarjajo, ko uveljavljajo kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, na nesprejemljivost razlage 1. stavka 2. odstavka 420. člena ZKP, ko zatrjujejo, da je bil pripor zoper obdolženca odrejen na podlagi neresničnih dejstev. V zahtevi opozarjajo na najemno pogodbo za poslovne prostore v L., v dodatku k zahtevi pa še na obtožni akt - obtožni predlog - vložen pri Okrajnem sodišču v Sežani, zaradi istovrstnega ali celo istega kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitanih kršitev določb kazenskega postopka niti sodišče prve stopnje, niti sodišče druge stopnje ni zagrešilo. Vrhovno sodišče ocenjuje, da sta obe sodišči povsem zadovoljivo in zadostno obrazložili tako nujnost zadeve, ki je narekovala odreditev začasnega pripora zaradi begosumnosti kot pripornega razloga iz 1. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Izvajanja obrambe v rednem postopku o odreditvi začasnega pripora tako na prvi kot na drugi stopnji glede obdolženčevih osebnih razmer ter prizadevanje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije in njegove poslovne dejavnosti, so bila kot dejanska vprašanja ocenjena. Zaključek, da bi obdolženec, ko je bil seznanjen z zadevo za ekstradicijo, utegnil pobegniti in se tako izogniti sodnemu postopku pred organi proseče države, je pravilen. Zaenkrat še ni znano, ali bo do izročitve obdolženca - tujca R.A. sploh prišlo. Zaradi izvedbe zakonitega postopka v zvezi z zahtevano izročitvijo obdolženca - tujca tuji državi, je tudi po oceni Vrhovnega sodišča priporni razlog begosumnosti pravilno ugotovljen in ustrezno obrazložen. Kolikor je z zahtevo za varstvo zakonitosti napadeno ugotovljeno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev o začasnem priporu kot rezultat prvostopne in drugostopne dokazne ocene, zahteva za varstvo zakonitosti v tej smeri ni dovoljena glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP. Dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev o zahtevi proseče države za ekstradicijo tujca, se bodo ugotavljala ob reševanju eventuelne zahteve za izročitev, če bo v roku, ki ga je določil preiskovalni sodnik, podana. Dokler so podani pogoji za začasni pripor v skladu z določbami ZKP in Konvencije, je vsako ocenjevanje ponujenih dokazov v smeri utemeljenosti oziroma neutemeljenosti izročitve tujca proseči državi preuranjeno. Zaradi vsega povedanega je Vrhovno sodišče skladno s 425. členom ZKP zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti vložnikov kot neutemeljeno glede na to, da niso podane kršitve zakona - ZKP, na katere se vložniki sklicujejo v svoji zahtevi.