Jedro

Kadar postavi tožena stranka ugovor krajevne nepristojnosti in (nepravilno) predlaga, naj se zadeve odstopi krajevno pristojnemu sodišču v tuji državi, je potrebno šteti kot njen ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča, ne pa kot sta šteli nižji sodišči, da gre zgolj za vprašanje krajevne pristojnosti (prvi odstavek 20. člena ZPP).

V sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti je pristojno sodišče Republike Slovenije, če ta pristojnost velja po določbah 46., 50., 51. in 52. člena tega zakona ali če je škoda nastala na ozemlju Republike Slovenije (prvi odstavek 53. člena ZUKZ). Tega spora ni mogoče uvrstiti med primere citiranih členov, zaradi česar je potrebno odgovoriti na vprašanje, kje je škoda nastala. Pri tem ne gre le za to, kje je bila škoda storjena, kje je prišlo do škodnega dogodka (locus delicti commissi), marveč tudi, kje je nasta(ja)la (locus laesionis).

Zakon o pravdnem postopku določa, da kadar je treba kaj vročiti osebi ali ustanovi v tujini, se opravi vročitev po diplomatski poti, če ni v mednarodni pogodbi ali v tem zakonu določeno kaj drugega (prvi odstavek 136. člena ZPP). Takšna mednarodna pogodba, kar zadeva Slovenijo in Hrvaško, od koder je tožena stranka, pa je haaška konvencija o civilnem postopku z dne 1.9.1954 (Ur.l. FLRJ, dodatek št. 6/62), saj sta ti državi pridobili status države pogodbenice konvencije. Po njej se lahko vroča bodisi po diplomatski poti (1. člen) in v tem primeru s prevodom v jeziku zaprošene države ali v dogovorjenem jeziku (drugi odstavek 3. člena), lahko pa tudi neposredno po pošti (1. točka prvega odstavka 6. člena), torej brez prevoda, če naslovnik to sprejme (2. člen).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi z nezgodo, ko si je tožnik 4. 8. 1990 poškodoval nogo v luknji na pomolu kopališča tožene stranke v Kanegri, je sodišče prve stopnje 23. 9. 1992 prisodilo tožniku za telesne bolečine zahtevanih 800.000 SIT odškodnine, za strah 350.000 SIT od zahtevanih 400.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 900.000 SIT od zahtevanih 1,000.000 SIT. Pritožbo tožene stranke proti tej sodbi, vloženo le iz razlogov kršitve določb pravdnega postopka, je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno - ker je zavzelo stališče, da je bilo o ugovoru krajevne nepristojnosti že pravnomočno odločeno; da prvo sodišče ni bilo dolžno poslati toženi stranki izvedenskega mnenja v hrvaškem prevodu in, po opravljenem uradnem preizkusu, da je bila tožniku prisojena primerna odškodnina. Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP. Predlaga revizijskemu sodišču, naj razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma sodišču, ki je dejansko (prav: stvarno) pristojno, ker gre za zelo velike procesne prekrške, storjene med celotnim postopkom. Ponavlja ugovor krajevne pristojnosti sodišča prve stopnje, ker da to ni pristojno po 46. členu in drugem odstavku 52. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker se je ta čas osamosvojila Republika Hrvatska. Opozarja, da je zahtevala vse pismene vloge, kar se tiče jezika in njegovega razumevanja (mišljeni so prevodi). Vsaka stranka v sporu ima zakonsko pravico, da razume v celoti tisto, kar se piše. S tem je bila kršena določba prvega odstavka 103. člena ZPP, pritožbeno sodišče pa na to tudi ni pazilo po uradni dolžnosti. Zato tudi materialnega prava ni moglo pravilno uporabiti. Odškodnine sodišče ni odmerilo pravilno, kar zadeva trajanje tožnikovih bolečin in strahu, ker ni ravnalo v skladu z načelom pravičnosti. S sodbo je bila v celoti favorizirana tožeča stranka. Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila in javni tožilec se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena. Del revizije, ki se ukvarja s krajevno nepristojnostjo sodišča prve stopnje, je potrebno razumeti ne oziraje se na uvodno opredelitev izpodbijanega razloga relativne kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP spričo vsebine navedb, revizijskega predloga in nastale procesne situacije, kot izpodbijanje slovenske jurisdikcije (tretji odstavek 16. člena ZPP), ki lahko pomeni, če bi bilo uspešno, absolutno kršitev postopka po 3. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Kadar namreč postavi tožena stranka ugovor krajevne nepristojnosti in (nepravilno) predlaga, naj se zadeva odstopi krajevno pristojnemu sodišču v tuji državi, je potrebno šteti kot njen ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča, ne pa kot sta šteli nižji sodišči, da gre zgolj za vprašanje krajevne pristojnosti (prvi odstavek 20. člena ZPP). Ta pravda je začela teči z vročitvijo tožbe tožencu (prvi odstavek 194. člena ZPP) 11. 12. 1991, ko je bila Slovenija že samostojna država. V pravdi gre za razmerje z mednarodnim elementom (prvi odstavek 1. člena zakona o ureditvi kolizije s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 43/82 - ZUKZ, ki se, enako kakor ZPP, po prvem odstavku 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS 1/91-I in 45/I/94 smiselno uporablja kot republiški predpis), ker je tožena stranka tuja oseba. Ta zakon (ZUKZ) vsebuje med drugim tudi določbe o pristojnosti sodišč (drugi odstavek 1. člena) in še posebej določbe o pristojnosti v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti (53. člen). Nanj zato napotuje tudi ZPP z določbo, da je slovensko sodišče pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom (v tem primeru ZUKZ) ali z mednarodno pogodbo (27. člen ZPP). V sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti je pristojno sodišče Republike Slovenije, če ta pristojnost velja po določbah 46., 50., 51. in 52. člena tega zakona ali če je škoda nastala na ozemlju Republike Slovenije (prvi odstavek 53. člena ZUKZ). Tega spora ni mogoče uvrstiti med primere citiranih členov, zaradi česar je potrebno odgovoriti na vprašanje, kje je škoda nastala. Pri tem ne gre le za to, kje je bila škoda storjena, kje je prišlo do škodnega dogodka (locus delicti commissi), marveč tudi, kje je nasta(ja)la (locus laesionis). Za takšno razlago govori tudi opredelitev takšnega kraja v leta 1990 noveliranem prvem odstavku 52. člena ZPP, ki veže pristojnost tako na kraj škodnega dogodka, kakor tudi na kraj nastopa škodljive posledice. Ni namreč videti razloga, zakaj bi v tem pogledu kolizijski zakon omejeval oškodovančeve možnosti tožiti pri zanj ugodnem (domačem) sodišču, saj naj velja v odškodninskih sporih prednost oškodovančevim interesom, kar zadeva izbiro sodišča. V obravnavanem primeru je očitno, da je tožniku škoda zaradi sekundarnega strahu in zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti nastala izključno v Republiki Sloveniji, pa tudi v zdaleč pretežni meri zaradi telesnih bolečin (tožnik je bil takoj prepeljan izza državne meje blizu Kanegre v našo državo). Po citiranih predpisih je torej podana pristojnost sodišča naše države in se tako pokaže ugovor te pristojnosti kot neutemeljen. Neutemeljena je nadalje revizijska graja v zvezi z uporabo jezika v postopku. Prav predpis, na katerega se pri tem sklicuje revizija (prvi odstavek 103. člena ZPP), določa, da se vabila, odločbe in druga sodna pisanja pošiljajo strankam in drugim udeležencem v postopku v jeziku naroda, ki je v uradni rabi pri sodišču, ta pa je seveda slovenski (prvi odstavek 18. člena zakona o rednih sodiščih oziroma zdaj prvi odstavek 5. člena zakona o sodiščih). Pomislek bi se lahko porodil le v zvezi z vročanjem sodnih pisanj toženi stranki. Zakon o pravdnem postopku določa, da kadar je treba kaj vročiti osebi ali ustanovi v tujini, se opravi vročitev po diplomatski poti, če ni v mednarodni pogodbi ali v tem zakonu določeno kaj drugega (prvi odstavek 136. člena ZPP). Takšna mednarodna pogodba, kar zadeva Slovenijo in Hrvaško, od koder je tožena stranka, pa je haaška konvencija o civilnem postopku z dne 1. 9. 1954 (Ur. l. FLRJ, dodatek št. 6/62), saj sta ti državi pridobili status države pogodbenice konvencije. Po njej se lahko vroča bodisi po diplomatski poti (1. člen) in v tem primeru s prevodom v jeziku zaprošene države ali v dogovorjenem jeziku (drugi odstavek 3. člena), lahko pa tudi neposredno po pošti (1. točka prvega odstavka 6. člena), torej brez prevoda, če naslovnik to sprejme (2. člen). Tožena stranka, kot izhaja iz spisa, je zahtevala prevod le za izvedensko mnenje, ne pa za vsa pisanja, kot trdi v reviziji. Ker je poslala vročeno ji mnenje sodišču nazaj z zahtevo po prevodu, bi se lahko štelo, da je vročitev po pošti na opisani način odklonila. Vendar je šlo pri tem pisanju le za izvedensko mnenje, torej dokaz, ki se sicer izvede na glavni obravnavi (257 in naslednji členi ZPP), medtem ko ni obligatorna vročitev pismenega mnenja stranki pred narokom (tretji odstavek 260. člena ZPP). Na njem pa je stranki zagotovljeno ne le, da uporablja svoj jezik, marveč tudi ustno prevajanje tistega, kar se na njem navaja, in listin (prvi odstavek 102. člena ZPP). Tožena stranka se naroka ni udeležila, kar je seveda stvar njene odločitve. Tako se torej pokaže, da vročitev neprevedene listine, v zvezi s katero se mora dokaz izvesti na naroku za glavno obravnavo, ne more pomeniti kršitve po prvem odstavku 354. člena ZPP, ker to ni niti ni moglo vplivati na zakonitost izdane odločbe. Tako se ni mogoče strinjati s stališčem pritožbenega sodišča, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno vročiti izvedenskega mnenja v hrvaškem prevodu, vendar, če tega ni storilo, ni prišlo do omenjene bistvene kršitve postopka. Reviziji tudi ni mogoče pritrditi v stališču, da nižji sodišči nista pravilno uporabili materialnega prava, kar zadeva višino odškodnine za telesne bolečine in strah. Na podlagi njihovih dejanskih ugotovitev, na katere je vezano revizijsko sodišče, sta tudi pri pr isoji odškodnin za ti vrsti škod določili pravični odškodnini, ki pomenita primerno zadoščenje tožniku. Pri tem sta se ravnali po določbah 200. in 203. člena zakona o obligacijskih razmerjih. Ne gre namreč prezreti, da so tožnikovo neugodno zdravljenje in s tem povezane nevšečnosti trajale leto dni in da bo tožnik bolečine v določenih primerih trpel do konca svojega življenja (ob nesreči star 34 let) in da je tudi njegov strah za izid zdravljenja trajal leto dni, kar je izjemno dolga doba. Strah je psihična motnja, ki je ni mogoče lajšati. Niso torej podane procesne kršitve, ki ju uveljavlja revizija, ne tista, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti (10. točka drugega odstavka 354. člena ZPP), niti ni bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno. Zato je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).