Jedro

Obstoj zamude je condicio sine qua non za odločanje o vrnitvi v prejšnje stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog devetotožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 10.11.2006. Ugotovilo je, da je predlog podan iz očitno neutemeljenega razloga.

Proti sklepu vlaga pritožbo devetotoženka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga, naj sklep spremeni in predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi, sicer pa naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Bistvo obsežne pritožbe (7 strani) je mogoče strniti v to, da je pritožnica v negotovosti glede vprašanja, ali sodišče njen odgovor na tožbo šteje za pravočasen ali ne. To negotovost želi odpraviti tako, da naj bi sodišče v obrazložitvi odločitve o njenem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje jasno pojasnilo, kakšen je njen procesni položaj. Obenem še nasprotuje ločevanju razlogov, iz katerih je mogoče vložiti pravno sredstvo in razlogov, iz katerih je mogoče vložiti predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Navaja, da ZPP (1) takšnega ločevanja ne pozna. Meni tudi, da je bila procesno prikrajšana, ker sodišče ni razpisalo naroka za vrnitev v prejšnje stanje.

Pritožba ni utemeljena.

Devetotožnica v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje trdi, da ji tožba ni bila vročena ter da je zato odgovor na tožbo vložila pravočasno. Če to drži, potem tudi ni nastopila zamuda. Če pa ni nastopila zamuda, pa je predlog za vrnitev v prejšnje stanje nepotreben in zato tudi neutemeljen. Pogoj za utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje (condicio sine qua non) je, da sploh nastopi zamuda.

Sodišču o tem, ali je odgovor na tožbo pravočasen ali ne, ni treba izdajati posebnega sklepa. Če sodišče ugotovi, da je odgovor na tožbo pravočasen (torej, če v konkretnem primeru sprejme tezo devetotoženke o procesnih dejstvih), potem enostavno obravnava zadevo ter nazadnje izda sodbo. Če ugotovi, da je drugače, pa odgovor na tožbo zavrže in izda zamudno sodbo oziroma zavrnilno sodbo po pravilih 318. člena ZPP. Procesni položaj devetotožene stranke je negotov toliko, kolikor je pač negotovo sleherno čakanje na odločitev sodišča (v obravnavani zadevi se je to čakanje še posebej podaljšalo z neuspešnim postopkom mediacije). Ne more pa to vplivati na izrabo instituta vrnitve v prejšnje stanje zato, da bi skušala skozi postopek vrnitve v prejšnje stanje stranka pridobiti določeno informacijo o procesnem stališču sodišča. Njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje je nesklepčen, saj utemeljuje stališče, da do zamude ni prišlo, ne pa, da je do zamude sicer prišlo, a iz opravičljivih razlogov.

Odločitev sodišča prve stopnje je zato procesno pravilna (116. člen ZPP). Vsaka drugačna odločitev bi izrecno nasprotovala vsebini pravila iz 1. odstavka 116. člena ZPP (šlo bi za razlago contra legem). Sodišče tudi utemeljeno ni razpisalo naroka za obravnavo predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Procesno pooblastilo za takšno odločitev ima v 2. odstavku 120. člena ZPP. Okoliščine, na katere je oprlo svojo odločitev, so pravilne. Ker ob neutemeljeni pritožbi niso podani niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007), ki se na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/2008) še uporablja v tem pritožbenem postopku. Res je sicer, da je bila odločba sodišča prve stopnje izdana že po uveljavitvi novele ZPP, vendar pa je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen še v času veljavnosti nenoveliranega zakona.