Jedro

Pritrditi je pritožbi, da pravni pojem sporazum o trajnem prenehanju življenjske skupnosti ne pomeni, da morata zakonca skleniti kakšen poseben sporazum (sporazum kot pogodbo), ampak zadošča njuna obojestranska volja za trajno prenehanje njune življenjske skupnosti, ki je lahko, in tudi je največkrat dejansko izražena s konkludentnimi dejanji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da prvotožena stranka MD nima dedne pravice po zapustniku MaD. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženim strankam povrniti 2.449,00 EUR stroškov postopka.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka. Bistvo pritožbenih navedb je: - da je zmotno pravno stališče, da mora za prenehanje življenjske skupnosti, v smislu določila 1. odst. 22. člena Zakona o dedovanju – ZD, obstajati izrecen sporazum; - izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da zapustnik in prvotožena stranka nista bila sporazumna, da njuna življenjska skupnost trajno preneha. Trdi, da je njuna življenjska skupnost prenehala na podlagi tihega sporazuma, kar izhaja iz izpovedi prič: da med njima ni bilo več ljubečega odnosa; da sta na družinska praznovanja hodila ločeno; da sta ločeno prebivala; da prvotoženka ni storila nič, da bi se življenjska skupnost obnovila; da si je prvotoženka s služnostno pogodbo izgovorila stanovanje v nadstropju hiše; da prvotoženka zapustniku od leta 1979 dalje ni kuhala in prala.

Njuna življenjska skupnost je razpadla, ker se nista imela več rada, ker nista bila za skupaj. Razpadla je že leta 1979 in ne leta 1990. Razpadla ni iz razloga, ker se je zapustnik navezal na AD.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo povzema ugotovitve sodišča prve stopnje iz izpodbijane sodbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo: - da sta se zapustnik MaD in prvotoženka MD poročila pred letom 1960, - da je MaD umrl 11.8.2007 in da zakonska zveza med zapustnikom in prvotoženko ni bila razvezana ali razveljavljena, - da je njuna življenjska skupnost prenehala v letu 1990; - da zapustnik in prvotoženka nista bila sporazumna, da njuna življenjska skupnost trajno preneha, saj prvotožena stranka ni izrazila volje za trajno prenehanje njune življenjske skupnosti. Za prenehanje življenjske skupnosti se je odločil zapustnik sam.

Pritožbeno sodišče sprejema zgoraj navedene dejanske ugotovitve kot pravilne in se v tem delu v celoti sklicuje na obrazložitev v izpodbijani sodbi, ker ji nima kaj za dodati.

6. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določila 22. člena Zakona o dedovanju, ko je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

7. Pritrditi je pritožbi, da pravni pojem: sporazum o trajnem prenehanju življenjske skupnosti (1. odst. 22. člena Zakona o dedovanju), ne pomeni, da morata zakonca skleniti kakšen poseben sporazum (sporazum kot pogodbo), ampak zadošča njuna obojestranska volja za trajno prenehanje njune življenjske skupnosti, ki je lahko, in tudi je največkrat dejansko izražena s konkludentnimi dejanji. In ravno ta konkludentna dejanja je sodišče prve stopnje ugotavljalo, analiziralo in ocenjevalo ter na podlagi tega ugotovilo, da je zapustnik prvotoženko s svojim ravnanjem enostavno postavil pred dejstvo, najprej tako, da ni nič prispeval k skupnemu gospodinjstvu, nato z odtujitve od mize in postelje in končno z odselitvijo, najprej v spodnje prostore hiše, zadnji dve leti življenja pa k AD.

Sodišče ni verjelo tožeči stranki, da je med zapustnikom in prvotoženko obstajal tihi dogovor, da ne bosta več živela v življenjski skupnosti. Verjelo pa je izpovedim toženih strank, da prvotožena stranka ni soglašala s prenehanjem življenjske skupnosti. Da ni soglašala s prenehanjem življenjske skupnosti, izhaja tudi iz izpovedi priče J., ki je povedal, da ga je prvotoženka prišla vprašati, ali ima zapustnik druge ženske, in iz izpovedi MK, ki ji je toženka zaupala, da bo potrpela, ker upa, da si bo zapustnik premislil. Ni slediti pritožbeni navedbi, da je življenjska skupnost med zapustnikom in prvotoženko v celoti prenehalo v letu 1979, ker je pravilno ugotovljeno, da je ta trajala do leta 1990, do smrti zapustnikovega očeta.

S pritožbenimi navedbami: da med njima ni bilo ljubečega odnosa, da sta se izogibala skupni navzočnosti na praznovanjih, da si je prvotoženka od očeta zapustnika izgovorila služnost stanovanja, da sta imela zaklenjene prostore, da je prvotoženka skrivala, da gre na morje, se dokazuje razpad življenjske skupnosti med zapustnikom in prvotoženko, ne pa da je prvotoženka z razpadom življenjske skupnosti soglašala oziroma, da je s svojim ravnanjem izrazila voljo za prenehanje življenjske skupnosti.

Kakor je bilo rečeno, so bila vsa ravnanja prvotoženke pogojena oziroma izsiljena s strani zapustnika, ne pa posledica njenih voljnih ravnanj. Ravnanje zapustnika, ki za gospodinjstvo ni prispeval nič denarja, imel drugo žensko, odklanjal hrano, se prvotoženke izogibal in z njo ni hotel komunicirati, je možno opredeliti tudi, kot da je življenjska skupnost prenehala po njegovi krivdi. To pa dodatno potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da življenjska skupnost med zapustnikom in prvo toženko ni prenehala po volji prvotoženke in da zato ni obstajala obojestranska volja zakoncev za prenehanje njune življenjske skupnosti..

8. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbo je bilo zato zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, ker je ponavljal zgolj ugotovitve iz sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.