Jedro

Rok iz 117. čl. ZOR velja tudi za situacije, ko toženec z ugovorom uveljavlja izpodbojnost pogodbe zaradi napake volje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani del sodbe prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženko zavezalo, da mora tožniku plačati tolarsko protivrednost 3.500,00 DEM z obrestmi, kot se v kraju izpolnitve obrestujejo devizne hranilne vloge na vpogled za DEM za čas od 17.3.1995 dalje do plačila, višji zahtevek pa je zavrnilo. Zavrnilo je zahtevek iz nasprotne tožbe, da se razveljavi potrdilo z dne 1.6.1991, ker da je bilo podpisano pod silo, grožnjo in zvijačo. Toženki je naložilo, da mora tožniku povrniti 66.436,00 SIT stroškov postopka.

Zoper tisti del sodbe, s katerim je ugodeno zahtevku iz tožbe ter zavrnjen zahtevek iz nasprotne tožbe, se iz vseh razlogov pritožuje toženka oz. tožnica po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženka) ter navaja, da spornega zneska nikoli ni prejela. Sodišče je ugotovilo, da si je denar sposodila B. Ž. Ta je tudi dejala, da toženko potrebuje, da bi delala, ker se ona ne more več podpisovati. Toženka si torej ni sposodila nikakršnega denarja. Sodišče pa tega ni upoštevalo, niti ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala toženka.

Zmoten je zaključek, da naj bi šlo za prevzem dolga. Sodišče ni prisluhnilo toženkinim navedbam, da je potrdilo z dne 1.6.1991 podpisala pod prisilo, grožnjo in zvijačo. Bila je v utemeljenem strahu, saj so ji grozili, da jo bodo napadli. Sodišče bi lahko prišlo do zapisnika policije, ki je intervenirala, ko so k toženki prišli oboroženi izterjevalci ter ji grozili. Grožnje niso bile samo pred podpisom, marveč tudi po podpisu spornega potrdila. Zato ga je treba šteti za ničnega oz. neobstoječega. Zaradi vsega, kar se je dogajalo, ni bila poslovno sposobna ter je podpis ne more zavezovati.

To ni bila njena prava volja. V spornem obdobju se je zdravila, zdravila pa se je tudi kasneje. Glede tega predlaga dokaz z izvedencem ustrezne stroke. Tožnik oz. toženec po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožnik) je obrestni del zahtevka umaknil. Sodišče bi moralo zato izdati sklep o umiku. Ker je to opustilo, je tožnik znova vložil obrestni zahtevek.

Pritožba ni utemeljena.

Brez pomena so pritožbene trditve, da toženka spornega zneska nikdar ni prejela, ter da si je ta denar sposodila B. Ž. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je toženka prevzela dolg B. Ž. iz posojilne pogodbe med njo (B. Ž.) in tožnikom. To pa pomeni, da je stopila toženka kot prevzemnica na mesto prejšnje dolžnice (B. Ž.), ki je s tem postala prosta obveznosti (drugi odst. 448. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR). Toženka sicer v pritožbi oporeka tej ugotovitvi, a le pavšalno. Zato s takim očitkom ne more omajati zaključkov sodišča prve stopnje, ki temeljijo na skladnih izpovedbah prič in strank, posebej še, ker je tudi sama, zaslišana kot stranka, potrdila, da je podpisala sporno potrdilo, ter da ji je B. Ž. 14 dni preden sta odšli k tožniku podpisat to potrdilo, povedala, da si je denar sposodila od njega.

Jalovo je tudi toženkino sklicevanje na grožnje. Kajti ne le, da je sama povedala, da za podpis potrdila (t.j. potrdila o prevzemu dolga) ni bilo nobene prisile ali groženj, ter da izterjevalci od nje niso hoteli potrdila (oz. z drugimi besedami prevzema dolga), temveč denar, je njen ugovor, da je bila pogodba o prevzemu dolga sklenjena pod vplivom grožnje, prepozen. Ta pogodba je bila namreč sklenjena konec leta 1991, tožba je bila vložena 7.3.1995, objektivni prekluzivni rok za izpodbijanje pravnega posla zaradi napak volje (ki seveda velja tudi za uveljavljanje napak volje z ugovorom) pa znaša tri leta (drugi odst. 117. čl. ZOR). Toženka sicer zatrjuje, da je sporno potrdilo štela za nično oz. neobstoječe, vendar je ta trditev irelevantna. Napake volje imajo namreč za posledico le izpodbojnost (111. čl. ZOR).

Glede na to, da je iztekel objektivni prekluzivni rok za izpodbijanje pogodbe o prevzemu dolga, je seveda zgrešen tudi toženkin očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje glede njenih trditev o grožnjah izvesti številne predlagane dokaze (med drugim celo z izvedencem).

Končno je neutemeljen še očitek, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje o umiku tožbe glede obrestnega zahtevka ni izdalo ustreznega sklepa. Umik tožbe je namreč neposredno učinkujoče procesno dejanje, kar pomeni, da ima sklep o umiku zgolj ugotovitven značaj, umik tožbe pa ni procesna ovira za njeno vnovično vložitev (tretji odst. 193. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Ker je torej sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo in ker tudi ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijani del sodbe prve stopnje (368. čl. ZPP).