Jedro

Tuji sodni odločbi, katerih priznanje se zahteva v Republiki Sloveniji, sta tedaj svojo teritorialno učinkovitost sami omejili na "prodajno mrežo Jugoslavije", zaradi česar na območju Republike Slovenije, kot samostojne in neodvisne države, sploh ne moreta imeti nobenih pravnih učinkov. Za priznanje veljavnosti, pravnomočnosti in učinkovitosti tujih sodnih odločb izven meja Republike Slovenije, ki so določene v II. členu Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Uradni list RS, št. 1/91-I, pa slovenska sodišča tudi niso pristojna.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. R 38/93, z dne 12.7.1993 zavrnilo predlog za priznanje tujih sodnih odločb in sicer sklepa Gospodarskega sodišča v Beogradu, opr. št. XXX - P 299/92, z dne 13.4.1992 in sklepa Višjega gospodarskega sodišča v Beogradu, opr. št. Pž 7832/92, z dne 1.10.1992. Proti sklepu sodišča prve stopnje je vložila predlagajoča stranka pravočasno pritožbo in v njej uveljavljala pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Zakonodaja bivše SFRJ je integrirana v slovenski pravni sistem. Zato bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbe zakona o pravdnem postopku, zakona o izvršilnem postopku in zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, česar pa ni storilo, zaradi česar je materialno pravo napačno uporabljeno. Postopek se je pred sodiščem začel v času, ko je bila SFRJ še država, sestavni del te države pa je bila tudi Slovenija. Ob vložitvi tožbe nasprotna stranka pristojnosti beograjskega sodišča ni ugovajala. Ker je bila v postopku pred sodiščem, ki je tekel v Beogradu, tožena tudi "S.", ki ima sedež v Beogradu, bi moralo sodišče uporabiti tudi določbo 1. odstavka 196. člena ZPP. Tudi določbe zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (v nadaljevanju zakon o ureditvi kolizije) so zmotno uporabljene. Tuja odločba je postala pravnomočna, zato so pogoji iz 1. odstavka 87. člena zakona o ureditvi kolizije izpolnjeni. Odločba tudi ni v nasprotju z družbeno ureditvijo v Republiki Sloveniji, vzajemnost pa obstaja oziroma se domneva. Zakon o industrijski lastnini pa je bil v Republiki Sloveniji sprejet več kot leto dni pred začetkom postopka v Beogradu. Zato določb tega zakona, ki ne veljajo retroaktivno, v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti. Odločba, ki jo je izdalo beograjsko sodišče, pa je končno tudi v skladu z določbami materialnega prava. Pritožbi naj se ugodi, izpodbijana odločba pa tako spremeni, da se preglogu ugodi. Podrejeno naj se sklep sodišča prve stopnje razveljavi, zadeva pa vrne temu sodišču v ponovno odločanje.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je na pritožbo odgovorila. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Pogoji za priznanje niso izpolnjeni. Zato naj se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

S sklepom opr. št. XXX - P 299/92, z dne 13.4.1992, ki je bil potrjen s sklepom Višjega gospodarskega sodišča v Beogradu, opr. št. Pž 7832/92, z dne 1.10.1992, je Gospodarsko sodišče v Beogradu, kot tuje sodišče odločilo, da se zapleni količina žvečilnih gumijev, proizvedenih v obratih "..." (Ljubljana), ki se nahajajo v prometu v prodajni mreži v Jugoslaviji. Sklep o zaplembi je bil sprejet zaradi preprečevanja nadaljnje distribucije do pravnomočno končane pravdne zadeve, ki ob izdaji navedenega sklepa še ni bila zaključena.

Odločbi, katerih priznanje se predlaga, sta bili tedaj izdani s strani sodišč v Beogradu dne 13.4.1992 oziroma 1.10.1992. Skupščina Republike Slovenije je dne 25.6.1991 sprejela Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in z njo, na podlagi ustavnih amandmajev LXVIII, LXXII in XCIX k ustavi Republike Slovenije ter v skladu s 4. členom zakona o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije odločila, da je Republika Slovenija samostojna in neodvisna država, za katero preneha veljati ustava SFRJ. Odločbi, katerih priznanje se zahteva, sta zato tuji sodni odločbi, izdani v tuji državi.

Priznanje tuje sodne odločbe je priznanje njene pravnomočnosti in učinkovitosti v tuji državi (državi priznanja), v konkretnem primeru tedaj v Republiki Sloveniji. Za priznanje morajo biti zato izpolnjeni pogoji, ki so določeni v zakonu o ureditvi kolizije, ki se v Republiki Sloveniji uporabljajo, smiselno kot republiški predpis (1. odstavek 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Uradni list RS, št. 1/91-I). Kljub temu, da so predpostavke za priznanje tuje sodne odločbe, ki so navedene v zakonu o ureditvi kolizije, izpolnjene (pravnomočnost, izvršljivost, možnost sodelovanja v postopku itd.), pa tuji sodni odločbi učinkov pravnomočnosti ni mogoče priznati, če za podelitev pravnomočnosti tuji sodni odločbi v državi priznanja za predlagatelja priznanja ne obstaja prav nobena pravovarstvena potreba. V obravnavanem primeru že iz izreka tujih sodnih odločb izhaja, da se sodno varstvo, ki je predlagatelju z njima dano, nanaša le na promet "v prodajni mreži v Jugoslaviji". Že sami tuji sodni odločbi sta tedaj sodno varstvo omejili le na Jugoslavijo (kar je celo le geografski pojem, ki ni identičen niti s SFRJ, tedaj državo, katere del je bila pred 25.6.1991 tudi Republika Slovenija), tedaj na območje, ki ni del Republike Slovenije kot samostojne in neodvisne države. Tuji sodni odločbi, katerih priznanje se zahteva v Republiki Sloveniji, sta tedaj svojo teritorialno učinkovitost sami omejili na "prodajno mrežo Jugoslavije", zaradi česar na območju Republike Slovenije, kot samostojne in neodvisne države, sploh ne moreta imeti nobenih pravnih učinkov. Za priznanje veljavnosti, pravnomočnosti in učinkovitosti tujih sodnih odločb izven meja Republike Slovenije, ki so določene v II. členu Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Uradni list RS, št. 1/91-I, pa slovenska sodišča tudi niso pristojna. Potrjevanje veljavnosti in pravnomočnosti tuje sodne odločbe na območjih, ki niso del državnega ozemlja Republike Slovenije (v obravnavanem primeru na teritoriju, ki naj bi spadal v "prodajno mrežo Jugoslavije") pa ne bi pomenilo le odločanje preko meja sodne pristojnosti v državi priznanja, ampak tudi poseg sodne oblasti države priznanja v sodno oblast in suverenost drugih držav.

Glede na že predstavljeno vsebino izreka tujih sodnih odločb in ob upoštevanju, da sta tuji sodni odločbi sami omejili svoje teritorialno učinkovitost, pravovarstveni cilj priznanja teh sodnih odločb sploh ne sega na teritorij Republike Slovenije. Zato je sodišče prve stopnje predlog za priznanje utemeljeno zavrnilo, pritožba, ki zatrjuje nasprotno, pa ni utemeljena.

Vsa druga vprašanja, ki jih predlagatelj postavlja v pritožbi in ki se nanašajo na vprašanja vzajemnosti, izključne pristojnosti, uporabe določb ZPP o krajevni pristojnosti, uporabi določbe o sosporništvu itd. pa so za odločitev nebistvenega pomena. Zato pritožbeno sodišče na te trditve ne odgovarja (1. odstavek 375. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel. Predlagajoča stranka, ki s pravnim sredstvom ni uspela, mora stroške pritožbenega postopka trpeti sama, nasprotna stranka, ki je na pritožbo odgovorila, pa povrnitve stroškov pritožbenega postopka ni zahtevala.