Jedro

Potrdilo pošte, ki opravlja dejavnost javnega prometa o priporočeni oddaji poštne pošiljke, ima značaj javne listine, ki jo pošta izda pošiljatelju in s katero le-ta dokazuje, da je na dan, naveden na potrdilu, oddal priporočeno na pošto na naslovnika naslovljeno pošiljko. To pomeni, da se šteje za resnično, kar je na potrdilu navedeno, dokler se ne dokaže nasprotno. Tega tožnica, ki trdi, da odpovedi ni prejela, ni dokazala, čeprav bi s tem v zvezi lahko predložila poštni seznam priporočeno prejetih pošiljk v decembru 1999 in če iz njega ne bi bila razvidna navedena pošiljka, s tem za konkretno zadevo izpodbila verodostojnost potrdila. Prvostopenjsko sodišče je tudi zmotno kot relevantno štelo, da se iz potrdila ne vidi, kdo pošilja pošiljko, niti kakšna je njena vsebina, saj v potrdilu, ki je obrazec pošte, take navedbe niso predvidene. Zato bo od pravilni presoji listin je torej izkazano, da je toženka zavarovalni pogodbi odpovedala z 31.12.1999 ter o tem s priporočeno oddano pošiljko na pošto dne 17.12.1999 obvestila tožnico.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe - 1. odst. izreka in odločitev o toženkinih stroških postopka - spremeni tako, da se glasi: "Tožničin tožbeni zahtevek, da ji je toženka dolžna plačati SIT

50.715,20 s pp, se zavrne.

Tožnica je dolžna povrniti toženki stroške postopka SIT

18.564,00."

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je s sodno odločbo (sodbo in sklepom) odločilo:

"Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v L. opr. št. I-X/Y z dne

5.9.2001, se razveljavi v celoti; "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki glavnico SIT

50.715,20 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2001 do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe; Tožbeni zahtevek tožnika, da mu je toženec dolžan plačati znesek SIT 52.024,80 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2001 do plačila ter znesek 12.886,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve predloga za izvršbo do plačila, se zavrne; Vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka." Zoper sodbo je vložila pritožbo toženka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Iz obrazložitve pritožbe izhaja, da sodbo izpodbija deloma in sicer ugoditveni del (1. odst. izreka sodbe) in posledično odločitev o njenih stroških postopka.

Tožnica v odgovoru na pritožbo, vloženem po pooblaščencih, prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni kršilo postopkovnih določb, ki jih uveljavlja pritožba (14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004), in ne ostalih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter da je dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Izpodbijani (ugoditveni) del sodbe je oprlo na listinska dokaza, ki pa ju je zmotno presodilo in posledično zmotno uporabilo materialno pravo ter zahtevku deloma ugodilo.

Zato je pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi moralo spremeniti izpodbijani del sodbe tako, da je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na glavnico SIT 50.715,20 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo. Ker tožnica s tem v sporu v celoti ni uspela, je spremenilo tudi izrek o stroških v delu, ki se nanaša na toženko tako, da je tožnica dolžna toženki povrniti njene stroške postopka, ki jih je odmerilo na SIT 18.564,00. Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo določbo 36. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94) ter odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-53/00 (Ur.l. RS št. 63/2003).

Nesporno je, da je toženka s tožnico sklenila polici za prostovoljno zdravstveno zavarovanje zase in za M. R. (št. 431165 in 431180), ki sta v spisu sodišča prve stopnje pod prilogo A/5. Polici sta datirani z 18.12.1997 in sklenjeni za obdobje od

1.1.1998 do 31.12.2002. Nadalje je nesporno, da toženka tožnici ni plačala premij po obeh policah, zapadlih 30.4.2000, 31.5.2000,

30.6.2000, 31.7.2000, 31.8.2000, 30.9.2000, 31.10.2000 in

30.11.2000; vse v višini dvakrat 3.169,70 SIT, skupaj SIT

50.715,20. Toženka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da je v skladu z zakonom dne 31.12.1999 odstopila od zavarovanja pri tožnici in tožnico o tem obvestila. Kot dokaz je v postopku pred prvostopenjskim sodiščem predložila izpolnjen obrazec št. 2, ki predstavlja seznam zavarovancev, delavcev Centra D. B., D., ki z

31.12.1999 oz. s koncem tekočega zavarovalnega leta odpovedujejo zavarovalne pogodbe pri tožnici za zavarovanje prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj. Na njem je tudi toženkino ime ter ime M. R. Predložila je tudi fotokopijo potrdila o dne

17.12.1999 na pošto priporočeno oddani pošiljki na tožničin naslov (priloga B/3). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče ti dve listini, na kateri je oprlo ugoditveni del sodbe, zmotno presodilo s tem, ko v izpodbijanem delu sodbe obrazlaga, da se iz potrdila o sprejemu poštne pošiljke ne vidi, kdo pošilja pošiljko, niti kakšna je njena vsebina; da iz seznama zavarovancev ni razvidno, kdaj so bile izjave podane, pa tudi sam seznam ni datiran ter posledično zaključi, da toženka ni uspela dokazati, da je pred koncem zavarovalnega leta tožnico obvestila o predčasni odpovedi obeh polic oz. pogodb v skladu z 19. čl. Zakona o zavarovalnicah. Zato je nadalje zmotno zaključilo, da zavarovalni pogodbi nista prenehali veljati z 31.12.1999, pač pa sta še veljali in da sta v skladu s 4. odst. 913. čl. ZOR prenehali veljati v enem letu, odkar premija ni bila plačana. Torej 31.12.2000, dotlej pa je bila po stališču prvostopenjskega sodišča toženka tožnici dolžna plačati zapadle premije.

Pritožba s tem v zvezi pravilno poudarja, da potrdilo o priporočeno oddani pošiljki dokazuje, da je bila pošiljka oddana priporočeno po pošti ter da iz poštnih potrdil o oddaji pošiljk ni razvidna vsebina pošiljk. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi meni, da ima navedeno potrdilo pošte, ki opravlja dejavnost javnega pomena, značaj javne listine, ki jo pošta izda pošiljatelju in s katero le-ta izkazuje, da je na dan, naveden na potrdilu, oddal priporočeno na pošto na naslovnika naslovljeno pošiljko. To tudi pomeni, da se šteje za resnično, kar je na potrdilu navedeno, dokler se ne dokaže nasprotno. Tega pa tožnica, ki trdi, da odpovedi ni prejela, ni dokazala. Tožnica bi s tem v zvezi lahko predložila poštni seznam priporočeno prejetih pošiljk v decembru 1999 in če iz njega ne bi bila razvidna navedena pošiljka, s tem za konkretno zadevo izpodbila verodostojnost potrdila. Prvostopenjsko sodišče je tudi zmotno kot relevantno štelo, da se iz potrdila ne vidi, kdo pošilja pošiljko, niti kakšna je njena vsebina. V potrdilu, ki je obrazec pošte, namreč take navedbe sploh niso predvidene. Prvostopenjsko sodišče je torej zmotno presodilo navedeno potrdilo ter posledično, kot relevantno upoštevalo tudi, da že navedeni seznam zavarovancev nima datuma. Seznam res ni datiran, vendar je v njem jasno navedeno, da gre za seznam zavarovancev, ki so z 31.12.1999 odpovedali zavarovalne pogodbe, kar ob upoštevanju že navedenega poštnega potrdila po mnenju pritožbenega sodišča dovolj verjetno izkazuje, da je bil seznam izdelan v decembru 1999, ne pa kasneje.

Ob pravilni presoji listin je torej moč šteti za izkazano, da je toženka zavarovalni pogodbi odpovedala z 31.12.1999 ter o tem s priporočeno oddano pošiljko na pošto dne 17.12.1999 obvestila tožnico. Toženka je zavarovalni pogodbi odpovedala pravočasno, še pred koncem zavarovalnega leta, ki v konkretnem primeru sovpada s koledarskim letom. Toženka je tako izkoristila zakonsko dano možnost predčasne odpovedi pogodbe, določeno v 62.b čl. Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in v 4. odst. 19. čl. Zakona o zavarovalnicah. Po teh določbah je bilo namreč v primeru prenosa zavarovalnih pogodb na drugo zavarovalnico zavarovancem omogočeno predčasno prenehanje zavarovalne pogodbe s koncem zavarovalnega leta, ne da bi jih zato zadele kakršne koli pravne posledice, če so tožnico o odpovedi zavarovalnih pogodb še pred koncem zavarovalnega leta pisno obvestili.

Prvostopenjsko sodišče je tudi zmotno štelo, da toženka stroškov ni priglasila. Toženka je priglasila stroške v ugovoru zoper sklep o izvršbi, vloženem 3.10.2001. Pritožbeno sodišče je pri odmeri stroškov priznalo plačano sodno takso SIT 5.100,00 ter za sestavo ugovora priglašenih 100 točk, kar je v skladu s takrat veljavno Odvetniško tarifo (Ur.l. RS št. 4/95), poglavje VII, Tar. št. 21, tč. 2 ter materialne stroške v višini dveh točk, kar je v skladu z 2. odst. 15. čl. OT, ne pa priglašenih štirih točk.Priznalo je tudi 19% priglašeni davek na dodano vrednost, ne pa 10 točk za konferenco s stranko, ker je navedeno opravilo že zajeto v sestavi ugovora. Upoštevalo je vrednost točke 110,00 SIT, veljavno na dan odmere in toženki skupno odmerilo stroške v višini SIT 18.564,00, kar ji je dolžna povrniti tožnica.