Jedro

Tudi če je tožnik v posameznih pisnih kontaktih (SMS nadrejenemu, kasnejše e‑sporočilo zdravnici) opisal simptome manj podrobno, to samo po sebi ne izključuje, da je bil v relevantnem obdobju dejansko bolan in nezmožen za delo. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz tega, da se ob laičnem obveščanju nadrejenega praviloma ne navaja celotne anamneze, temveč bistvo razloga odsotnosti (slabost, temperatura). Ključno pa je, da je sodišče zdravstveno stanje ugotavljalo z zaslišanjem tožnika, osebne zdravnice, zdravnice specialistke ter prič, ki so stanje neposredno zaznale.

Načelo stopnjevitosti sankcij je v delovnem pravu ustaljeno. Tudi če je določena kršitev abstraktno predvidena kot razlog za najstrožjo sankcijo, je treba upoštevati okoliščine konkretnega primera in sorazmernost odziva. To izhaja iz ustaljene sodne prakse, ki poudarja, da vsaka kršitev delovnih obveznosti še ne utemeljuje najstrožje sankcije. V obravnavanem primeru pa je bistveno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da odsotnost ni bila neupravičena (zaradi začasne nezmožnosti za delo). Že iz tega razloga pogoji za odpoved po 1. točki prvega odstavka 62. člena ZSSloV niso podani, zato je pritožbena navedba, ki graja stališče sodišča prve stopnje o prestrogi sankciji sekundarnega pomena. Vseeno pa pritožbeno sodišče pritrjuje dodatnemu stališču prvostopenjskega sodišča, da okoliščine primera (kratko trajanje odsotnosti, zdravstvena stiska, takojšnje obvestilo delodajalcu, dejanski poskusi administrativne ureditve staleža) ne kažejo na situacijo, ki bi razumno terjala najstrožjo posledico.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v VI. točki izreka (stroški postopka) spremeni tako, da se znesek, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožniku, zniža na znesek 1.116,30 EUR.

II.V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep št. ... tožene stranke z dne 10. 4. 2024 in odločbo št. ... z dne 27. 5. 2024 (I. točka izreka). Odločilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 10. 6. 2024, ampak je trajalo od 11. 6. 2024 do 11. 9. 2024 in od 16. 10. 2024 dalje (razen za čas od 12. 9. 2024 do 15. 10. 2024) - II. točka izreka. Toženi stranki je naložilo, da v roku 8 dni tožnika pozove nazaj na delo na delovno mesto vojak ter mu za čas od 11. 6. 2024 do 11. 9. 2024 in od 16. 10. 2024 dalje do vrnitve na delo (razen za čas od 12. 9. 2024 do 15. 10. 2024) prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga za isto obdobje prijavi v Zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ga prijavi v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje in mu obračuna mesečna nadomestila plač, upoštevaje osnovno plačo v višini 1.134,27 EUR, z dodatkom za delovno dobo v višini 0,33 % od osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe, in z dodatkom zaradi prepovedi stavke v višini 4 % zadnje objavljene povprečne mesečne bruto plače v RS, ugotovljene po uradnih statističnih podatkih, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratnega mesečnega nadomestila plače 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje, do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (III. in IV. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za dne 10. 6. 2024 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v Zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ ter ga prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje in mu obračunati mesečna nadomestila plač, upoštevaje osnovno plačo v višini 1.134,27 EUR, z dodatkom za delovno dobo v višini 0,33 % od osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe, in z dodatkom zaradi prepovedi stavke v višini 4 % zadnje objavljene povprečne mesečne bruto plače v RS, ugotovljene po uradnih statističnih podatkih, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratnega mesečnega nadomestila plače 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje, do plačila. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožniku plačati stroške postopka v znesku 2.043,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (VI. točka izreka).

2.Zoper sodbo (razen v točki V izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Toženka nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil tožnik upravičeno odsoten z dela. Poudarja, da je tožnik svoje navedbe o zdravstvenem stanju postopno stopnjeval (od "šibkega zdravja" do hudih bolečin, bruhanja, vrtoglavice ipd.), pri čemer teh težav ni navajal v prvih vlogah niti v postopku pri delodajalcu. Opisi so se širili šele tekom postopka, kar po mnenju toženke vzbuja dvom v njegovo verodostojnost. Izpovedi matere in partnerke so si med seboj nasprotne (zlasti glede začetka vročine in poteka bolezni), obenem pa naj bi bili priči zainteresirani za uspeh tožnika. Partnerka tudi ni vedela za tožnikovo kasnejšo zaposlitev, kar po mnenju toženke dodatno zmanjšuje njeno verodostojnost. Ključna je izpoved specialistke gastroenterologije, ki je pojasnila, da Barrettov požiralnik sam po sebi ne povzroča vročine niti delovne nezmožnosti, temveč zgolj refluksne težave. Ker je tožnik zatrjeval nezmožnost za delo prav zaradi te bolezni, bi moralo sodišče po mnenju toženke slediti strokovni izpovedi in ugotoviti, da delovna nezmožnost ni bila dokazana. Toženka meni, da je sodišče odločalo tudi izven tožbenih navedb in izvedenih dokazov ter nepravilno dokazno ocenilo izpovedi. Toženka poudarja, da je tožnik vedel, da mora za odobritev bolniškega staleža osebno k zdravnici. Kljub temu tega ni storil. Njegove navedbe o večkratnih telefonskih klicih so se spreminjale (od večkratnih klicev do enega samega), medtem ko je bilo dokazano, da se je na klic oglasil odzivnik z navodilom, naj se pacient v nujnem primeru osebno zglasi. Tožnik ni predložil izpisa klicev, v elektronskem sporočilu z dne 22. 2. 2024 pa sploh ni omenjal predhodnih neuspešnih poskusov kontaktiranja po telefonu. Tudi izpovedi matere in partnerke glede klicev in odsotnosti zdravnice naj bi bile v nasprotju z dokazanim dejstvom, da je zdravnica ordinirala po objavljenem urniku. Po mnenju toženke si tožnik ni prizadeval pridobiti bolniškega lista in ni ravnal z dolžno skrbnostjo. Toženka zavrača ugotovitev, da se tožnik ni mogel zglasiti pri zdravnici. Razlogi o nezmožnosti vožnje z avtom so bili podani šele naknadno. Razdalja do zdravstvenega doma je 14 km. Mati je imela lastno vozilo, brez omejitev za vožnjo, in ni bila takšne starosti ali zdravstvenega stanja, da vožnje ne bi zmogla. Tudi partnerka bi ga lahko odpeljala, saj je zdravnica ordinirala do 20. ure. Toženka meni, da se tožnik sploh ni nameraval zglasiti pri zdravnici, ker ni bil bolan. Sodišče je toženki očitalo kršitev načela stopnjevitosti sankcij. Toženka poudarja, da tridnevna neupravičena odsotnost ni minorna kršitev in da zakon za takšno ravnanje izrecno predvideva prenehanje delovnega razmerja (1. točka prvega odstavka 62. člena ZSSloV). Sodišče se je po njenem mnenju postavilo nad zakonodajalca ter zmotno presodilo, da je odpoved prestroga sankcija. Tožnik ni dokazal, da je zaprosil za letni dopust. Pisne prošnje ni bilo, priče se tega ne spomnijo, konkretnih navedb ni podal. Po mnenju toženke odsotnosti za nazaj ni dopustno sanirati z dopustom, zlasti ne v vojaškem sistemu, kjer je disciplina bistvena. Toženka izpodbija tudi stroškovno odločitev: druga pripravljalna vloga tožnika ni vsebovala novih navedb in ni bila potrebna; priznani prevozni stroški in urnina niso bili potrebni, saj si je tožnik izbral pooblaščenca iz Maribora brez pojasnila, čeprav bi lahko za postopek pooblastil odvetnika iz Novega mesta ali Brežic. Ob pravilni odločitvi bi moral tožnik sam nositi svoje stroške.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prepreka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je odločalo o zakonitosti ugotovitvenega sklepa toženke z dne 10. 4. 2024 v zvezi z odločbo z dne 27. 5. 2024 o enostranski odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku - vojaku - na podlagi 1. točke prvega odstavka 62. člena Zakona o službi v slovenski vojski (ZSSloV), zaradi domnevne neupravičene odsotnosti z dela v obdobju od 19. 2. 2024 do 21. 2. 2024. Kot nesporno je ugotovilo, da tožnik v navedenem obdobju ni opravljal dela, da se v tem času ni zglasil pri osebni zdravnici in da toženki ni predložil bolniškega lista. Sporno pa je bilo, ali je bila njegova odsotnost neupravičena. Po izvedenem dokaznem postopku (zaslišanje tožnika, njegove osebne zdravnice, specialistke gastroenterologije ter prič - matere in partnerke) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imel tožnik v spornem času izrazite zdravstvene težave (slabost, bruhanje, vrtoglavico, povišano temperaturo in splošno izčrpanost), tudi v povezavi s predhodno diagnosticiranimi prebavnimi težavami (sum na Barrettov požiralnik), ter je bil zaradi tega začasno nezmožen za delo. Ugotovilo je, da tožnik zaradi stavke zdravnikov in posledične nedosegljivosti ambulante ni uspel urediti bolniškega staleža, da je nadrejenega o odsotnosti pravočasno obvestil ter da je ravnal z zadostno skrbnostjo. Posledično je akte, ki se nanašajo na odpoved, razveljavilo ter tožniku, z izjemo za dan 10. 6. 2024, priznalo reintegracijo in reparacijo. Razen glede odločitve o stroških postopka, pritožbeno sodišče z ugotovljenim dejanskim stanjem in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje v celoti soglaša, v zvezi z odločilnimi pritožbenimi navedbami (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) pa navaja kot sledi.

6.Očitanih bistvenih kršitev določb postopka pritožba ne izkaže. Sodišče prve stopnje je izvedlo predlagane dokaze, skrbno, logično in celovito obrazložilo dokazno oceno in razloge za sprejete dejanske ugotovitve, ki jih je pritožbeno sodišče lahko preverilo.

7.Pritožba uveljavlja, da je tožnik opise zdravstvenih težav "iz vloge v vlogo” širil, zato naj bi bila njegova izpoved (in prič - matere in partnerke) neverodostojna. Tudi če je tožnik v posameznih pisnih kontaktih (SMS nadrejenemu, kasnejše e‑sporočilo zdravnici) opisal simptome manj podrobno, to samo po sebi ne izključuje, da je bil v relevantnem obdobju dejansko bolan in nezmočen za delo. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz tega, da se ob laičnem obveščanju nadrejenega praviloma ne navaja celotne anamneze, temveč bistvo razloga odsotnosti (slabost, temperatura). Ključno pa je, da je sodišče zdravstveno stanje ugotavljalo z zaslišanjem tožnika, osebne zdravnice, zdravnice specialistke ter prič, ki so stanje neposredno zaznale.

8.Toženka poudarja interes prič za izid postopka in razhajanja v njihovih izpovedih (npr. kdaj se je pojavila vročina). Sorodstveno ali partnersko razmerje samo po sebi ni razlog za avtomatično neverodostojnost. Pomembno je, ali je izpoved notranje konsistentna in skladna z drugimi dokazi. Sodišče prve stopnje je izpovedi ocenilo, pri čemer manjša odstopanja (npr. časovni okvir nastopa vročine) v okoliščinah konkretnega primera ne omajejo bistvenega: da je imel tožnik v relevantnih dneh izrazite simptome (slabost, bruhanje, izčrpanost, vrtoglavice) in je večinoma obležal. Pritožba ne izkaže, da bi bila dokazna ocena sodišča prve stopnje nelogična ali arbitrarna. Toženkin argument, da tožnikova partnerka A. A. "ni vedela” za kasnejšo enomesečno zaposlitev tožnika (12. 9. 2024 - 15. 10. 2024) in zato dvomi, da je sploh njegova partnerka, tudi ne zadošča za spremembo dokazne ocene. Vprašanje odnosa priče do tožnika je sodišče prve stopnje razumno presodilo na podlagi neposrednega zaslišanja obeh (tožnika in A. A.), kar ima v dokazni oceni posebno težo. Tudi sicer pa iz zaslišanja priče ne izhaja decidirano, da ne ve za vmesno enomesečno zaposlitev tožnika, saj vprašanje ni bilo eksaktno zastavljeno na ta način.

9.Toženka sicer pravilno opozarja, da je specialistka dr. B. B. izpovedala, da Barrettov požiralnik praviloma ne povzroča povišane temperature in da praviloma sam po sebi ne pomeni nezmožnosti za delo. Vendar je sodišče prve stopnje njeno izpoved upoštevalo (nasprotno ne drži), saj je iz nje izpeljalo, da je lahko pri tožniku prisotna refluksna simptomatika (slabost, zgaga, prebavne težave), vročina pa je lahko posledica drugega (sočasnega) razloga oziroma stanja. Na tej podlagi je sodišče logično presodilo, da ugotovljena začasna nezmožnost za delo ni temeljila izključno na Barrettovem požiralniku kot edinem vzroku, temveč na celoti simptomov v relevantnih dneh, ki jih je potrdilo več zaslišanih oseb. Ugotovitev prvostopnega sodišča o tožnikovem zdravstvenem stanju v tem obdobju dodatno potrjuje tudi dejstvo, da je imel tožnik večkrat v neposredni preteklosti podobne težave - omotica, slabost, itd. (izpoved tako tožnika, njegove osebne zdravnice, njegove mame, partnerice, medicinski podatki v sodnem spisu - A7), tožnik pa je imel ponovne zdravstvene težave tudi v nadaljevanju, ko usposabljanja za VED strelca v kraju C., ki se ga je udeležil neposredno v tednu po spornih dneh, zaradi slabega zdravstvenega stanja ni mogel zaključiti, kar med strankama ni bilo sporno, izpovedala pa sta tudi tožnik in priča A.A..

10.Pritožbeni očitek, da je sodišče ugotavljalo dejstva izven trditvene podlage tožnika in zato storilo bistveno kršitev določb postopka, ni utemeljen. Trditvena podlaga tožnika je bila, da je bil v spornih dneh bolan in nezmožen za delo (slabost, temperatura, slabo počutje), pri čemer je kot del tega stanja navajal tudi (in ne izrecno zgolj) prebavne težave - Barrettov požiralnik. Sodišče je ostalo v okviru zatrjevanega zdravstvenega razloga za nezmožnost, pri čemer je z dokazovanjem razjasnilo njegovo vsebino.

11.Toženka izpostavlja, da je pri Zdravstvenem domu D. prejela odgovor, da se tožnik v spornem času v ambulanti osebne zdravnice ni zglasil in da zato njegove zmožnosti za delo za ta čas ni mogoče oceniti. Tak odgovor ne pomeni ugotovitve, da je bil tožnik zmožen za delo. Pomeni le, da zdravnica tega ne more potrditi ali izključiti. Zgolj poizvedbe toženke in odgovor ZD D. (brez zdravniškega pregleda v spornem času) ne morejo spremeniti dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je oprta na izpovedi zaslišanih prič, ki so simptome tožnika neposredno zaznale.

12.Toženka problematizira spreminjanje navedb o klicih v zdravstveni dom, vendar zgolj določena odstopanja v izpovedih glede klicev v zdravstveni dom niso relevantna za presojo. Bistveno je, da so tako tožnik, kot obe zaslišani priči potrdili zatrjevano dejstvo, da je tožnik poskušal vzpostaviti telefonski stik z osebno zdravnico, da je osebna zdravnica E. E. potrdila stavkovni režim zdravnikov v spornem času ter dejstvo, da je bil dostop po telefonu in e-pošti v relevantnem času za paciente bistveno oz. v celoti omejen, ter da listinski dokazi potrjujejo, da je tožnik osebni zdravnici nato dne 22. 2. 2024 poslal e-sporočilo, v katerem jo je prosil za odprtje bolniškega staleža za čas od 19. 2. 2024 do 21. 2. 2024 zaradi povišane temperature in slabosti, pri čemer jo je prosil še za izdajo tablet Nolpaza. Pri tem pa tožnik iz odgovora, ki ga je na to e-sporočilo prejel s strani ZD D. (A12) niti ni mogel sklepati, da sporočilo do osebne zdravnice sploh ne bo prišlo, saj v njem ni zapisa, da je e-pošta blokirana, temveč zgolj, da komunikacije z ambulantami po elektronski pošti v času stavke ne bo.

13.Toženka trdi, da bi se moral tožnik za ureditev bolniškega staleža osebno zglasiti v zdravstvenem domu ali pri dežurnem zdravniku. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno sprejelo dokazno oceno, da je bil tožnik v spornih dneh preveč slaboten za vožnjo ter da realno ni imel razpoložljive osebe, ki bi ga odpeljala do osebne zdravnice v zdravstveni dom. Mati je imela zdravstvene težave (glede na skladne izpovedi matere tožnika in njegove partnerke je bila mati tožnika v spornem času na berglah, pri čemer ne drži pritožbena navedba, da sta mati in partnerka izpovedali o povsem različnem razlogu za nezmožnost vožnje z avtom v spornem času, saj sta obe izpovedali, da ima mati trn v peti, slednja pa je pojasnila še, da ima tudi vkleščen živec), partnerka pa je prihajala k tožniku zvečer. Gre za dokazno presojo konkretnih okoliščin, v katero pritožbeno sodišče ne posega, ker ni nelogična ali v nasprotju z izvedenimi dokazi.

14.Toženka poudarja, da je tožnik v SMS navedel odsotnost "le ta dan”. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da iz tega ni mogoče sklepati, da je tožnik sam "ocenil”, da bo naslednji dan zmožen za delo. Tožniku ni mogoče nalagati dolžnosti napovedovanja trajanja bolezni. Pomembno je, da je delodajalca obvestil o razlogu odsotnosti takoj, nato pa je poskušal urediti tudi zdravstveno dokumentacijo. Utemeljen je tako tudi zaključek prvostopnega sodišča, da tožnik v spornem obdobju ni uspel urediti bolniškega staleža zaradi objektivnih razlogov in sicer stavke zdravnikov in posledično nedosegljivosti zdravnice, čeprav je poskušal priti v stik. Pri tem ni nepomembno niti, da je tožnik dne 22. 2. 2024 in 23. 2. 2024 (četrtek, petek) svoje delo opravljal v Mariboru, pri čemer med strankama ni bilo sporno, izhaja pa tudi iz izvedenih dokazov, da je moral biti na delovnem mestu od 7. do 15. ure in da se potem, ko je prišel domov ni mogel osebno zglasiti pri svoji osebni zdravnici, ker takrat ni delala (izpoved tožnika, B13). Za trditev toženke, da bi tožnik svoj status lahko uredil 22. 2. 2024 oz. 23. 2. 2024 tako ni podlage. Prav tako ne za trditev, da bi se takrat moral oglasiti vsaj v dežurni ambulanti, saj je tožnik dne 22. 2. 2024 že opravljal delo in ni bilo razloga za obisk dežurne ambulante, ki tudi sicer ne izdaja bolniških listov, kot je splošno znano. Nepomembno pa ni niti dejstvo, da tožnik do svoje osebne zdravnice, ki stalež lahko uredi le za tri dni nazaj (kot je izrecno pojasnila), ni mogel osebno priti niti v nadaljevanju, saj iz dokaznega postopka izhaja (in med strankama niti ni bilo sporno), da je s ponedeljkom dne 26. 2. 2024 pričel z večtedenskim službenim usposabljanjem, med trajanjem katerega ni mogel kontaktirati z osebami izven vojašnice. V zadevi pa je tudi sicer ključno, da odsotnost bolniškega lista sama po sebi še ne pomeni neupravičene odsotnosti, če je sodišče ugotovilo dejansko začasno nezmožnost za delo.

15.Toženka vztraja, da je pri 1. točki prvega odstavka 62. člena ZSSloV sankcija prenehanja pogodbe "zakonsko določena”, zato stopnjevitost ne pride v poštev. Temu pritožbeno sodišče ne sledi. Načelo stopnjevitosti sankcij je v delovnem pravu ustaljeno. Tudi če je določena kršitev abstraktno predvidena kot razlog za najstrožjo sankcijo, je treba upoštevati okoliščine konkretnega primera in sorazmernost odziva. To izhaja iz ustaljene sodne prakse, ki poudarja, da vsaka kršitev delovnih obveznosti še ne utemeljuje najstrožje sankcije. V obravnavanem primeru pa je bistveno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da odsotnost ni bila neupravičena (zaradi začasne nezmožnosti za delo). Že iz tega razloga pogoji za odpoved po 1. točki prvega odstavka 62. člena ZSSloV niso podani, zato je pritožbena navedba, ki graja stališče sodišča prve stopnje o prestrogi sankciji sekundarnega pomena. Vseeno pa pritožbeno sodišče pritrjuje dodatnemu stališču prvostopenjskega sodišča, da okoliščine primera (kratko trajanje odsotnosti, zdravstvena stiska, takojšnje obvestilo delodajalcu, dejanski poskusi administrativne ureditve staleža) ne kažejo na situacijo, ki bi razumno terjala najstrožjo posledico.

16.Toženka izpodbija navedbo sodišča prve stopnje, da v okoliščinah konkretnega primera ne bi bilo nedopustno, če bi tožena stranka tožniku za sporno obdobje za nazaj odobrila dopust in trdi, da prošnje za dopust tožnik sploh ni podal. Prvostopenjsko sodišče je dopust omenilo kot dodatno okoliščino (z vidika življenjske sprejemljivosti rešitve), ne pa kot ključno pravno podlago za odločitev. Ker je bistvo odločitve v tem, da odsotnost ni bila neupravičena, pritožbeni ugovori o dopustu ne morejo vplivati na pravilnost odločitve o nezakonitosti odpovedi, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje.

17.Pritožba pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na stroške postopka in sicer v delu, kjer graja priznanje nagrade za drugo pripravljalno vlogo z dne 20. 1. 2025 in kilometrine ter nagrade za odsotnost iz pisarne tožnikovega pooblaščenca. Po prvem odstavku 155. člena ZPP se priznajo le stroški, ki so bili potrebni za postopek. Pritožba pravilno izpostavlja, da tožnik v drugi pripravljalni vlogi v bistvenem ponavlja že podane trditve in ne podaja novih pravno relevantnih navedb. V takem položaju sodna praksa priznanje stroškov za takšno vlogo zavrača kot nepotrebno. Zato pritožbeno sodišče stroška 225 točk za drugo pripravljalno vlogo ne priznava. Pritožba utemeljeno oporeka tudi priznanju kilometrine tožnikovega pooblaščenca na relaciji Maribor - Ljubljana in posledično priznani urnini za odsotnost iz pisarne. Pritožbeno sodišče sicer upošteva, da ima stranka pravico svobodno izbrati odvetnika. Vendar to še ne pomeni, da mora nasprotna stranka vedno nositi povečane potne stroške, če si stranka izbere pooblaščenca izven delovnega območja sodišča, pri katerem teče postopek. V delovnih sporih je v praksi pritožbenega sodišča večkrat zavzeto stališče, da se kot potrebni priznajo le potni stroški/kilometrina pooblaščenca s sedežem na delovnem območju sodišča. Če je sedež pooblaščenca izven tega območja, praviloma ne gre za potrebne stroške postopka v smislu 155. člena ZPP. V obravnavani zadevi tožnik ni izkazal posebnih okoliščin (npr. objektivne nemožnosti angažiranja pooblaščenca na območju sodišča, specifičnega razmerja zaupanja, nujne specializacije ipd.), ki bi utemeljevale prenos kilometrine na nasprotno stranko. Zato kilometrina v višini 430,00 EUR in urnina (ter posledični DDV na ta del) ne predstavlja potrebnega stroška postopka. Po izločitvi 225 točk za drugo pripravljalno vlogo, kilometrine v višini 430,00 EUR ter urnine za odsotnost iz pisarne (320 točk), znašajo priznani stroški (odvetniške storitve + materialni izdatki + 22 % DDV) 1.116,30 EUR. Pritožbeno sodišče je tako delno ugodilo pritožbi in odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožniku, spremenilo tako, da jih je znižalo na navedeni znesek (peta alineja 358. člena ZPP).

18.Ker v preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19.Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev temelji na določbi 165. člena ZPP. Toženka je uspela zgolj s pritožbo glede stranske terjatve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sama svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP). Kljub temu, da ima tožnik do odgovora na pritožbo formalno pravico, pa pritožbeno sodišče to vlogo ocenjuje kot nekoristno in torej nepotrebno, saj argumentacijsko nima dodane vrednosti. Posledično strošek zanjo trpi tožnik sam (155. člen ZPP).

-------------------------------

1 Primerjaj tudi VDSS, Pdp 519/2014.