Up-302/98

7. 5. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., B. B. iz Z. in C. C. iz V. U. na seji senata dne 7. maja 2001

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A., B. B. in C. C. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 59/97 z dne 27. 8. 1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cpg 21/97 z dne 19. 3. 1997 in sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. Pg 230/96 z dne 25. 11. 1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Čeprav ustavni pritožniki kot opravilno številko sodbe Vrhovnega sodišča, ki jo izpodbijajo, navajajo III Ips 9/97, je iz priloženih kopij sodb in vsebine ustavne pritožbe nedvoumno razvidno, da izpodbijajo v izreku navedeno sodbo Vrhovnega sodišča. Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek ustavnih pritožnikov, s katerim so zahtevali razveljavitev pogodbe o prodaji poslovnega deleža zaradi uveljavitve njihove zakonite predkupne pravice po 416. členu Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. - v nadaljevanju ZGD). Pritožniki nasprotujejo pravnemu stališču Vrhovnega sodišča glede pravne kvalifikacije spornega dopisa družbe Č., d.o.o., T., z dne 27. 3. 1995. Po njihovem mnenju namreč dopis, s katerim prodajalec obvešča o nameravani prodaji svojega poslovnega deleža, ki je naslovljen na družbo in ki vsebuje le najnižjo prodajno ceno in poziv družbenikom, naj pošljejo ponudbe za nakup deleža, ni obvestilo za uveljavljanje predkupne pravice, saj nima vseh bistvenih sestavin ponudbe. V ustavni pritožbi zatrjujejo kršitev 14. člena, 22. člena in tretjega odstavka 153. člena Ustave. Ustavni pritožniki zatrjujejo, da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse v podobnih primerih ter da je odločitev sodišča v nasprotju s 416. členom ZGD ter 532. in 533. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - v nadaljevanju ZOR).

2.V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo presoja, ali je bila s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil ustavnemu pritožniku kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina. Zato sklicevanje pritožnikov na tretji odstavek 153. člena Ustave, ki določa, da morajo posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu, v postopku z ustavno pritožbo ne pride v poštev; ta ustavna določba ne sodi v okvir določb o človekovih pravicah in temeljih svoboščinah.

3.Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijanih sodnih odločb in tudi ne v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku. Ustavno sodišče se omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču, ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno. Tega izpodbijani sodbi ni mogoče očitati.

4.Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, bi lahko bila pomembna navedba pritožnikov o odstopu od sodne prakse v podobnih primerih. Za kršitev te ustavne pravice bi namreč lahko šlo, če bi izpodbijana odločitev sodišča brez utemeljitve odstopala od odločitev v enakih ali podobnih zadevah. Izpodbijani sodbi takšne pomanjkljivosti ni mogoče očitati. Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 18. in 19. 6. 1992, ki ga pritožniki prilagajo ustavni pritožbi, se ne nanaša na enak ali podoben problem, kot ga rešuje izpodbijana sodba. Sicer prav tako obravnava predkupno pravico, vendar je problem, na katerega se navezuje, bistveno drugačen od primera pritožnikov. Pravno mnenje se nanaša na razlago 532. člena v razmerju do 528. člena ZOR glede tega, kdaj in kako lahko predkupni upravičenec uveljavlja sodno varstvo, če ga zavezanec ni ustrezno obvestil o nameravani prodaji, in ali se v primeru uveljavljanja sodnega varstva po 532. členu ZOR zahteva položitev kupnine s strani predkupnega upravičenca. Priloženo pravno mnenje pa se ne ukvarja z vprašanjem, kaj se šteje za ustrezno obvestilo o nameravani prodaji oziroma kakšno mora biti to obvestilo. Prav slednje pa je predmet obravnavane zadeve. Stališče Vrhovnega sodišča iz izpodbijane sodbe zato ni v nasprotju s pravnim mnenjem. Vrhovno sodišče je zavzeto stališče v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložilo, svojo odločitev oprlo na ustrezne določbe zakonov in jo obrazložilo z argumenti, ki jih v pravni znanosti uveljavljene metode razlage zakonov dopuščajo. Zgolj dejstvo, da je sodišče v sporni zadevi pravo razumelo in obrazložilo drugače, kot ga razumejo pritožniki, in da pritožniki s svojim zahtevkom pred sodiščem niso uspeli, pa ne predstavlja kršitve enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic iz 14. in 22. člena Ustave.

5.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, ki jih zatrjujejo pritožniki, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata

dr. Lojze Ude