Jedro

Podlaga za odločitev v konkretnem primeru ni bil zgolj eden dokaz (poročilo D.b.), kot navaja pritožba, ampak je bila to predvsem ocena izpovedb prič, ki so bile po eni strani popolnoma skladne, po drugi pa tako neskladne, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da so bile prirejene za potrebe te pravde.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) od tožene stranke (v nadaljevanju toženke) zahtevala plačilo odškodnine v znesku 6.366,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2017 in povrnitev pravdnih stroškov (točka I izreka) ter tožnici naložilo, da v 15 dneh toženki plača njene pravdne stroške v znesku 1.542,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču prve stopnje očita, da je sprejelo zmotno odločitev pri tem pa kot primarno uporabilo poročilo D.b., ki ni verodostojno. Detektiv F. je s prevaro in prikazovanjem neresničnih okoliščin zavedel nebogljeno in prizadeto tožnico, ki se je pod pritiskom zlomila in podpisala izjavo, ki jo je na podlagi izmišljene situacije sestavil detektiv in z grožnjo ter ustrahovanjem izsilil podpis s strani tožnice in njene ostarele matere. Izjavi sta sestavljeni kot miselni zaključek F., ki je iskal neskladja v povezavi z navedbami v zahtevku in zasledoval politiko delodajalca, ki je na naroku dne 26. 8. 2020 izpovedal, da njegovo podjetje do podjetja S.Z. goji poslovno zamero. F. na zaslišanju ni govoril resnice in je izjavo priredil potrebam zakonodaje, ki regulira njegovo delo. Zanikal je, da je v hišo stopil tako, da je potisnil vrata in nato vstopil ter zatrjeval, da je vljudno pozvonil in se predstavil, čeprav je iz fotografije vhoda v hišo razvidno, da na naslovu tožnice nimajo zvonca. To potrjuje navedbe tožnice in njene matere, da je F. tolkel po vratih, da se ob odprtju vrat s strani tožnice ni mogel legitimirati in da je vrata ob odprtju potisnil. Sodišče je tožnici na zadnjem naroku odreklo pravico do izjave v zvezi z zaslišanjem F. Tožnica upoštevaje svoje zdravstvene deficite na obravnavi ni bila zmožna F. postavljati vprašanj, ampak bi lahko njegovo pričanje komentirala šele, ko se je umirila. Sodišče je bilo izrazito nenaklonjeno tožnici in odločalo upoštevaje neverodostojno poročilo D.b. Posledično je jasno vzpostavljen dvom v pravilnost izvedbe oprave poizvedbe in njeno vsebino. Dvom poveča dejstvo, da je imela tožnica pooblaščenca, ki o obisku detektiva ni bil obveščen. Sodišče izpovedbe tožnice sicer ni upoštevalo, je pa kljub temu večkrat izpostavilo neskladja med njenimi izpovedbami in izpovedbo njene matere (točka 13 obrazložitve). Pri tem ni upoštevalo ugotovitev izvedenca K., da pričanje za tožnico predstavlja stres, zaradi česar njena izpovedba ni natančna ali logična. Za odločitev v zadevi ni pomembno, kam sta bili tožnica in njena mati namenjeni, saj so vse priče jasno izkazale smer gibanja od Titovega mostu v smeri Ranca. Irelevantni so tudi zaključki v delu, ki se nanašajo na neskladje glede časa nastanka škodnega dogodka, glede obveščanja prič L.N. in M.N. Sodišče je zelo pristransko in kritično ocenjevalo izpovedbo tožničine matere K.N. Pokazalo ji je fotografijo, ki jo je posnel detektiv, na kateri pa lokacije padca ni mogla pokazati, saj je fotografija posneta zelo od daleč, na kar je pooblaščenec tekom postopka opozarjal, vendar sodišče opozoril ni sprejelo. Priča K.N. je izpovedala, da zaradi slabega vida ne more označiti mesta padca, vendar je sodišče ta odgovor ocenilo kot neresničen. Sodišče je slepo verjelo osebam, ki niso bile priče dogodka, ni pa verjelo tožnici in njeni materi, ki sta edini bili prisotni v času škodnega dogodka. Pritožba nasprotuje tudi zaključkom sodišča v točki 16 obrazložitve sodbe in izpostavlja, da Vrhovno sodišče RS v standard normalno pohodne površine ne zajema lokacij, na katerih prihaja do pretiranih neravnin, kot je to bilo tudi v konkretnem primeru. Neravnine z višinsko razliko, ki je višja od 1,5 - 2 cm ni mogoče več razvrstiti med površine, ki bi ustrezale standardom normalne pohodne površine. V konkretnem primeru je bilo odstopanje za 6 – 7 cm, kar vsekakor pomeni opustitev vzdrževanja pločnika s strani zavarovanca toženke ter izkazano odgovornost po 131. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče prve stopnje v želji po zavrnitvi tožbenega zahtevka v ničemer ne pojasni svojega zaključka, da luknje, ki so nastale zaradi manjkajočih kock, ne predstavljajo večjih neravnin. Tožnica je jasno opisala stanje na lokaciji padca in dodala fotografije, ki izkazujejo, da je na delu, kjer je padla, okolica v celoti neravna. Sodišče je vse to enostavno prezrlo, pri tem pa kar čez prst ocenilo motorične sposobnosti tožnice, čeprav ni strokovnjak biomehanike. Za oceno motorične sposobnosti tožnice bi moralo pridobiti mnenje izvedenca. Posledično se tožnica zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Toženka odgovora na pritožbo ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih in v pritožbi zatrjevanih (drugi odstavek 350. člena ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, razjasnilo je relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev in pravilno uporabilo materialno pravo. Sprejeta odločitev je pravilna, zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi očitki pa dodaja:

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ko je po skrbno izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožnica ni uspela z gotovostjo izkazati, da je padla na zatrjevanem mestu, zaradi česar ni podana odgovornost toženke oziroma njenega zavarovanca v skladu s 131. členom OZ.

7. Kot je razvidno iz pritožbe, tožnica sodišču prve stopnje očita, da je "svojo odločitev oprlo na poročilo D.b." in da "je vse v povezavi s poročilom štelo za gotovo, medtem ko je malenkostna, irelevantna razhajanja tožnice in prič ocenilo kot enormno, zaradi česar je nato sprejelo odločitev, da se nesreča ni zgodila na zatrjevanem mestu". Takšnim pritožbenim navedbam ni pritrditi. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, poročilo D.b. d.o.o. z dne 16. 5. 2017 (priloga B4) sodišču prve stopnje ni predstavljalo odločilnega dokaza, na katerega bi oprlo svojo odločitev, kot zmotno meni pritožba.

8. Podlaga za odločitev v konkretnem primeru ni bil zgolj eden dokaz (poročilo D.b.), kot navaja pritožba, ampak je bila to predvsem ocena izpovedb prič, ki so bile po eni strani popolnoma skladne, po drugi pa tako neskladne, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da so bile prirejene za potrebe te pravde. Pri tem ni šlo za "malenkostna in irelevantna razhajanja", kot skuša prikazati pritožba. Sodišče prve stopnje ni zaznalo le nasprotij med izpovedbami prič, ampak tudi nasprotja med tem, kar je tožnica navajala v odškodninskem zahtevku, v tožbi in je razvidno iz pisnih dokazov (na primer čas nastanka škodnega dogodka, kot izhaja iz medicinske dokumentacije, tožničinih navedb in izpovedbe priče K.N. v zvezi s tem). Sodišče druge stopnje ne bo ponavljalo, za kakšna nasprotja gre, saj to natančno in jasno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbene navedbe, ki se osredotočajo predvsem na napake, ki naj bi jih storil detektiv R.F. pri obisku na domu tožnice in vsebina izjav, ki naj bi jih zapisal on sam, tožnica in njena mati pa zgolj podpisali, ne omajajo pravilne dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

9. Pritožba ne more biti uspešna z nadaljnjimi navedbami, da za odločitev v zadevi ni pomembno, kam sta bili tožnica in njena mati namenjeni, da so nepomembni oziroma nebistveni tudi zaključki v delu, ki se nanašajo na neskladje glede časa nastanka škodnega dogodka, glede obveščanja prič L.N. in M.N. Za dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP je namreč pomemben vsak (bistven) dokaz zase in vsi skupaj, vsako še tako majhno in na prvi pogled morebiti nepomembno razhajanje, vsaka razlika med navedbami in izpovedbami, upoštevaje vse izvedene dokaze skupaj, daje podlago za odločitev. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje na podlagi skrbno opravljene dokazne ocene zaključilo, da tožnica ni uspela izkazati, da se je škodni dogodek zgodil tam, kjer je zatrjevala. Zgolj zaradi takšne odločitve, s katero tožnica ne soglaša, ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje „slepo verjelo osebam, ki niso bile priče dogodka1, ni pa verjelo tožnici in njeni materi, ki sta edini bili prisotni v času škodnega dogodka“. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč razvidno ravno nasprotno – sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na izpovedbi prič R.F. in S.P., ampak so bila bistvena za odločitev nasprotja med izpovedbami prič K.N., L.N. in M.N., ki jih je pokazal dokazni postopek. Kot je zapisalo sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve sodbe, bi bila odločitev enaka, ne glede na to, ali bi upoštevalo izpovedbo tožnice ali ne, saj podlago za odločitev predstavljajo ostali izvedeni dokazi.

10. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da bi bila odločitev enaka, tudi če v postopku ne bi bilo podanih navedb in izpovedb v zvezi s tem, kako je detektiv R.F. prišel na dom tožnice opravljati poizvedbe za toženko, poročila D.b. in izjav, ki sta nastali v času obiska detektiva na domu, saj nič od navedenega sodišču prve stopnje ni predstavljalo bistvene podlage za odločitev. V nasprotju s tem pa je dokazni postopek pokazal številna pomembna nasprotja, ki so omajala verjetnost tožbenih navedb do te mere, da jim sodišče prve stopnje ni moglo pokloniti vere.

11. Posledično se sodišče druge stopnje s številnimi pritožbenimi navedbami o nepravilnostih, ki naj bi nastale pri izdelavi poročila D.b., ravnanju R.F., izpovedbi S.P. ni ukvarjalo. Ni pritrditi pritožbenim navedbam, da je „sodišče tožnici na zadnjem naroku odreklo pravico do izjave v zvezi z zaslišanjem F.“. Tožnica je bila zastopana po skrbnici K.N., prav tako pa je na naroku za glavno obravnavo, kjer je bil zaslišan R.F. imela pooblaščenca, ki je imel možnost priči zastavljati vprašanja. Tako je zaključiti, da kljub temu, da je tožnica oseba z deficiti, kot navaja pritožba, slednji ni bila odvzeta pravica do izjave.

12. Prav tako ni pritrditi pritožbi, da je „sodišče zelo pristransko in kritično ocenjevalo izpovedbo tožničine matere K.N., ki ji je pokazalo fotografijo, ki jo je posnel detektiv, nato pa ji ni verjelo, da slabo vidi in ne more pokazati mesta padca“. Sodišče prve stopnje je K.N. pokazalo fotografijo, ki jo je posnel detektiv le iz razloga, ker na tej fotografiji ni bilo ničesar zapisanega ali označenega, medtem ko za fotografije, ki jih je v spis priložila tožnica, tega ni mogoče trditi, saj je iz njih razvidno že vnaprej označeno mesto padca.

13. V skladu z zaključkom, da tožnica ni izkazala, da je padla tam, kjer je zatrjevala, se sodišče druge stopnje v nadaljevanju ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na odgovornost zavarovanca toženke za urejene pohodne površine, saj je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo že na podlagi neizkazanega zatrjevanega mesta padca.

14. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in je pritožba ne more izpodbiti. Posledično je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, saj jih tožnica ni priglasila.