Jedro

Obstoj okoliščin, ki vzbujajo dvom o očetovstvu in sprožijo tek roka za njegovo izpodbijanje, ter seznanjenost z njimi se presojata po objektivnem merilu.

Odločilno vprašanje ni, kdaj in na podlagi česa je predlagatelj subjektivno začel dvomiti o očetovstvu, temveč kdaj je izvedel za takšne in tolikšne okoliščine, ki bi pri razumno skrbni osebi vzbudile dvom o očetovstvu.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Predlagatelj sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagatelja za ugotovitev, da ni oče drugega nasprotnega udeleženca (I. točka izreka). Odločilo je, da predlagatelj sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka) in da v celoti krije stroške postopka nasprotnih udeležencev (III. točka izreka).

2.Predlagatelj zoper sklep vlaga pritožbo in uveljavlja vse pritožbene razloge. Kot bistveno navaja, da je sodišče prestrogo razlagalo pogoje iz 128. člena Družinskega zakonika (DZ) in zmotno zaključilo, da ni dokazal obstoja okoliščin, ki vzbujajo dvom o njegovem očetovstvu. Dvom je po svoji naravi subjektivno stanje, sodišče ne more presojati utemeljenosti dvoma, tako da namesto očeta ocenjuje, ali bi neka okoliščina smela ali morala sprožiti njegov dvom. Naloga sodišča je samo ugotoviti, ali so okoliščine, ki jih navaja predlagatelj, objektivno podane in ali so take, da bi pri povprečno razumnem človeku lahko vzbudile dvom o očetovstvu. Sodišče je spregledalo bistvo predlagateljevih navedb. Predlagatelj ni trdil, da sina prej ni poznal, temveč da je šele ob seznanitvi z njegovima novejšima fotografijama dojel in se zavedel izrazite medsebojne nepodobnosti. Predlagatelj drugega nasprotnega udeleženca ni videval in ni imel možnosti postopnega spremljanja njegovih sprememb. Otrokov videz se z odraščanjem spreminja in je povsem življenjsko, da določena nova fotografija sproži novo zavedanje in s tem utemeljen dvom, ki ga prej ni bilo. Fotografiji, s katerima se je predlagatelj seznanil, sta pri njem realno in objektivno vzbudili močan dvom o tem, da je nasprotni udeleženec njegov otrok, zlasti v povezavi z dejstvom, da je prva nasprotna udeleženka imela še dve bežni zvezi. Sodišče se do teh zvez ni opredelilo. Sodišče je tudi neustrezno presodilo dejstvo, da predlagatelj v srednji šoli ni naveden kot oče drugega nasprotnega udeleženca. Ta informacija je utrdila in poglobila dvom, ki se je predlagatelju že porajal zaradi vizualne nepodobnosti. Sodišče je posamezne okoliščine presojalo izolirano, namesto da bi jih ocenilo kot skupek med seboj povezanih indicev. Sodišče je postavilo previsok dokazni standard za obstoj dvoma in je posledično neutemeljeno zavrnilo ključni dokaz z analizo DNK. Z zavrnitvijo tega dokaza je predlagatelju onemogočilo, da bi dokazal svoje trditve in ugotovil resnično dejansko stanje. Ustvarilo je nevzdržen logičen krog. Od predlagatelja je zahtevalo, da dokaže utemeljjenost svojega dvoma, preden mu sploh dovoli dokazno sredstvo, ki edino lahko ta dvom dokončno razreši. Pravni standard za dopustitev izvedbe dokaza je bistveno nižji od standarda za končno odločitev o predlogu. Sodišče je s svojo formalistično presojo dokončno utrdilo pravno fikcijo, ki morda nima podlage v resničnosti. Takšno stanje ima za predlagatelja hude in nepravične posledice. Izpodbijani sklep ni v korist niti drugemu nasprotnemu udeležencu, saj je poznavanje lastnega izvora ena temeljnih osebnostnih pravic. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka.

3.Nasprotna udeleženca na pritožbo nista odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Izpodbijani sklep ni obremenjen z očitanimi formalnimi pomanjkljivostmi. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno pomembnih navedb udeležencev, sprejeto odločitev pa je utemeljilo z jasnimi, popolnimi in med seboj skladnimi razlogi.

6.Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo materialnopravno podlago za odločitev o spornem razmerju. To predstavlja 128. člen DZ, ki določa, da lahko tisti, ki velja za otrokovega očeta po tem zakoniku, izpodbija očetovstvo otroka, če dvomi, da je otrok njegov. Predlog mora vložiti v enem letu od tedaj, ko je izvedel za okoliščine, ki vzbujajo dvom, da je otrok njegov.

7.Odločitev o zavrnitvi predloga za izpodbijanje očetovstva temelji na ugotovitvi, da predlagatelj ni izkazal, da je v enem letu pred vložitvijo predloga izvedel za okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovem očetovstvu drugega nasprotnega udeleženca (12. točka obrazložitve).

8.Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz stališča, da je rok iz drugega odstavka 128. člena DZ prekluzivni materialni rok, katerega učinek nastopi po zakonu in zato sodišče nanj pazi po uradni dolžnosti. Pravilno je tudi stališče, da morata biti za pravočasnost predloga za izpodbijanje očetovstva izpolnjeni dve predpostavki: (1) obstoj okoliščin, ki vzbujajo dvom o očetovstvu, in (2) vložitev predloga v roku enega leta od dneva, ko je predlagatelj izvedel za takšne okoliščine.

9.Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da se obstoj okoliščin, ki vzbujajo dvom o očetovstvu in sprožijo tek roka za njegovo izpodbijanje, ter seznanjenost z njimi presojata po objektivnem merilu. Držijo sicer pritožbene navedbe, da je dvom po svoji naravi subjektivno stanje, vendar vsak osebni pomislek in razmislek posameznika ne zadostuje za utemeljitev pravočasnosti predloga in njegovo vsebinsko presojo. Drugačno stališče bi izvotlilo namen roka, ki je v zagotavljanju trajnosti starševskih razmerij in varovanju interesa otroka, da ohrani dotedanjo pravno vez z očetom. Odločilno vprašanje torej ni, kdaj in na podlagi česa je predlagatelj subjektivno začel dvomiti o očetovstvu, temveč kdaj je izvedel za takšne in tolikšne okoliščine, ki bi pri razumno skrbni osebi vzbudile dvom o očetovstvu.

10.Predlagatelj je svoj dvom o očetovstvu prvenstveno utemeljeval z obrazložitvijo, da se je seznanil z dvema fotografijama drugega nasprotnega udeleženca, iz katerih je razvidno, da med njima ni nikakršne podobnosti. Ob zaslišanju je omenil še dodatni okoliščini, in sicer: da je izvedel, da v evidencah srednje šole, ki jo obiskuje drugi nasprotni udeleženec, ni naveden kot njegov oče in da je prva nasprotna udeleženka pred njuno odločitvijo za otroka imela dve bežni zvezi.

11.Predlagatelj domnevnih partnerskih zvez prve nasprotne udeleženke v svoji trditveni podlagi ni navajal, temveč ju je omenil šele ob zaslišanju. Ker zaslišanje udeleženca ne more nadomestiti manjkajočih trditev, sodišče prve stopnje te okoliščine utemeljeno ni upoštevalo in se do nje ni bilo dolžno opredeliti. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je predlagatelj domnevni partnerski zvezi prve nasprotne udeleženke časovno umestil v obdobje pred njuno odločitvijo za otroka, ob tem pa ni navajal, da bi prva nasprotna udeleženka v času spočetja drugega nasprotnega udeleženca vzdrževala stike z domnevnima nekdanjima partnerjema, niti da bi imel utemeljene razloge za sum o njenih intimnih odnosih z drugimi moškimi. Še pomembneje pa je, da predlagatelj ne trdi, da z domnevnima partnerskima zvezama ni bil seznanjen že ob podaji izjave o priznanju očetovstva. Sklicevanje na navedeni zvezi kot na okoliščino, ki naj bi vzbujala dvom o njegovem očetovstvu, je zato prepozno.

12.Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da odsotnost podobnosti med otrokom in osebo, ki velja za očeta, sama po sebi ne vzbuja dvoma o očetovstvu, razen kadar gre za značilnosti, ki že na prvi pogled izključujejo biološko vez (na primer očitne rasne značilnosti). Takšno stališče je še toliko bolj utemeljeno v primeru, kakršen je obravnavani, ko je predlagatelj izpovedal, da je drugi nasprotni udeleženec zelo podoben ("identičen") svoji materi, prvi nasprotni udeleženki. Izrazita podobnost samo enemu od staršev je povsem običajna in ne kaže na odsotnost biološke povezanosti otroka z drugim od staršev. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno izpostavilo, da je predlagatelj sina redno videval do začetka epidemije covida-19 marca 2020, ko je bil drugi nasprotni udeleženec star trinajst let, zadnjič pa ga je videl leta 2021, ko je bil star štirinajst let. Pritožbeno sodišče na načelni ravni pritrjuje pritožbenim navedbam, da se otrokov videz med odraščanjem spreminja. Vendar predlagatelj ni zatrjeval, da bi v času, ko je sina še videval, med njima prepoznaval podobnost, ki bi pozneje izzvenela. Prav tako ni navedel, da bi se v obdobju enega leta, ki je preteklo med njunim zadnjim srečanjem in nastankom prve fotografije (posnete ob zaključku osnovne šole), oziroma v obdobju dobrih treh let med zadnjim srečanjem in nastankom druge fotografije (posnete septembra 2024), poteze drugega nasprotnega udeleženca bistveno spremenile. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil videz drugega nasprotnega udeleženca predlagatelju ves čas znan, zato mu novi fotografiji sina nista mogli prinesti nobenega novega spoznanja, na podlagi katerega bi se lahko - objektivno gledano - vzpostavil ali utrdil dvom o očetovstvu. Rok za vložitev predloga za izpodbijanje očetovstva zato ni mogel začeti teči šele s seznanitvijo predlagatelja s tema fotografijama.

13.Dejstvo, da predlagatelj v evidencah srednje šole ni naveden kot oče drugega nasprotnega udeleženca, ne povečuje niti ne zmanjšuje verjetnosti njegovega biološkega očetovstva. To velja še toliko bolj, ker predlagatelj v času vpisa drugega nasprotnega udeleženca v srednjo šolo ni bil aktivno vključen v njegovo življenje in zato opustitev vpisa njegovih podatkov za potrebe administrativnih postopkov in komunikacije šole s starši ni posebej presenetljiva.

14.Strinjati se je mogoče s predlagateljem, da lahko v določenih primerih dejstva, ki vsako zase ne vzbujajo dvoma o očetovstvu, presojana celovito in medsebojno povezana, ustvarijo takšen dvom. Vendar je v takem primeru za pravočasnost predloga nujno, da se v zadnjem letu pred vložitvijo predloga pojavijo dejstva ali spoznanja, ki že znane okoliščine postavijo v drugačno ali novo luč. V obravnavanem primeru predlagatelj takšnih okoliščin ni izkazal. Z domnevnima preteklima partnerskima zvezama prve nasprotne udeleženke in z videzom drugega nasprotnega udeleženca je bil seznanjen ves čas. Malce zrelejša podoba sina na novejših fotografijah ter seznanitev z odsotnostjo svoje navedbe kot očeta v šolskih evidencah, pa nista okoliščini, ki bi predhodnim informacijam dodali kakršnokoli dodatno težo ali drugačen pomen ter jih na ta način šele povezali v celoto, ki bi pri razumnem posamezniku vzbudila dvom o obstoju biološke vezi med očetom in sinom.

15.Sodišče prve stopnje dokaza z DNK analizo ni zavrnilo zato, ker predlagatelj ne bi izkazal svojih subjektivnih pomislekov glede očetovstva, temveč zato, ker ni izkazal zakonsko določenih pogojev za pravočasnost predloga. Ker je bil predlog prepozen, sodišče utemeljeno ni presojalo njegove vsebinske utemeljenosti. Dokaz z DNK analizo je bil zato nepotreben, saj tudi v primeru, da ne bi potrdil biološke vezi med predlagateljem in drugim nasprotnim udeležencem, to na odločitev sodišča ne bi vplivalo. Pritožbeni očitki procesne in dejanske narave, ki jih predlagatelj utemeljuje na zatrjevani nujnosti izvedbe tega dokaza, so zato neutemeljeni.

16.Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da predlagatelj ni izkazal, da bi v zadnjem letu pred vložitvijo predloga izvedel za okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovem očetovstvu drugega nasprotnega udeleženca. Ker je s tem zamudil zakonsko določen materialno prekluzivni rok, je predlog utemeljeno zavrnjen.

17.V zvezi z očitkom, da sodišče s sprejeto odločitvijo udeležence pušča v trajni osebni in pravni negotovosti, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pravo ne varuje le otrokove pravice do poznavanja lastnega izvora ter pravice domnevnega očeta, da se prepriča o genetski povezavi z otrokom, za katerega očeta velja, in očetovsko razmerje vzpostavi le s svojim biološkim otrokom, temveč varuje tudi vrednote pravne varnosti ter trajnosti in stabilnosti starševskih in družinskih razmerij, kakor tudi interes otroka, da ohrani pravno vez z domnevnim očetom. Kolizijo navedenih zasebnih in javnih interesov v primeru očetovega dvoma o očetovstvu razrešuje drugi odstavek 128. člena DZ. Skladno z njim očetje, ki več kot eno leto tolerirajo nadaljnji obstoj starševskega razmerja, čeprav so podvomili ali bi lahko podvomili o svojemu očetovstvu, izgubijo pravico zahtevati pretrganje pravne vezi z otrokom.

18.Predlagatelj se neutemeljeno sklicuje na pravico drugega nasprotnega udeleženca, da pozna identiteto svojih naravnih staršev ter izve za svoj izvor, saj uveljavljeno sodno varstvo ne zasleduje varstva te pravice. Temelj predloga predstavlja 128. člen DZ. Ta pomeni konkretizacijo pravice domnevnega očeta iz 35. člena Ustave, v okvir katere sodi tudi njegova (časovno omejena) pravica, da razčisti dvom o lastnem očetovstvu ter pretrga pravno vez med seboj in otrokom, če ta ne ustreza biološki resnici. Pravico otroka izvedeti za svoj izvor pa na temelju 35. člena Ustave varuje 130. člen DZ. Ta aktivno legitimacijo za izpodbijanje očetovstva daje samemu otroku, ki do pridobitve procesne sposobnosti pravico uveljavlja po zastopniku, kasneje pa samostojno. Predlagatelj s predlogom tako uresničuje svojo osebnostno pravico in ne pravice in koristi drugega nasprotnega udeleženca. S sklicevanjem na slednje zato ne more utemeljiti nujnosti vsebinske obravnave svojega prepoznega predloga.

19.Sodišče prve stopnje je odločitev o stroških postopka oprlo na pravilno podlago, to je drugi odstavek 55. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). Pravilno je tudi presodilo, da prosti preudarek v okoliščinah konkretnega primera narekuje odločitev, da mora predlagatelj sam kriti svoje in nasprotnima udeležencema povrniti njune stroške postopka. Presoja vsebinske utemeljenosti predloga je namreč izostala, ker predlagatelj ni izkazal pravočasnosti predloga, s tem pa se je povzročitev stroškov nasprotnima udeležencema izkazala za neupravičeno in nepotrebno.

20.Sodišče druge stopnje je tako ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP in 42. členom ZNP-1) ugotovilo, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, odločitev pa je v dejanskem in pravnem pogledu pravilna. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

21.Predlagatelj s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

1To je tudi oče, katerega očetovstvo temelji na izjavi o priznanju očetovstva.

Primerjaj sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 293/2015 z dne 31. 3. 2016 in Višjega sodišča v Mariboru III Cp 67/2022 z dne 1. 2. 2022. Glej tudi Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 453, opomba 1267, in 2. knjiga, strani 554 do 557.

Navedenemu stališču implicitno pritrjuje tudi pritožnik, saj se v pritožbi sklicuje na okoliščine, ki bi pri povprečno razumnem človeku lahko vzbudile dvom o očetovstvu oziroma obstoj objektivnega dvoma o svojem očetovstvu drugega nasprotnega udeleženca.

Predloženi fotografiji drugega nasprotnega udeleženca zanesljivo izkazujeta ravno nasprotno.

Roke za vložitev predlogov v paternitenih postopkih (ugotavljanje ali izpodbijanje očetovstva) določa DZ kot materialni zakon, zato je posledica zamude roka izguba pravice in zavrnitev predloga. Ker zavrnitev predloga temelji na ugotovitvi, da je predlagatelj zamudil rok za vložitev predloga, sprejeta odločitev ne preprečuje, da predlagatelj v prihodnje, če bi izvedel in v postopku izkazal nove (prej neznane mu) okoliščine, ki objektivno gledano vzbujajo dvom v njegovo očetovstvo, na te okoliščine opre nov predlog za izpodbijanje očetovstva.

Primerjaj 17. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-251/14 z dne 21. 10. 2015.