Jedro

Pravice, ki so po ZASP lahko temelj za civilno kazen, so materialne avtorske pravice, kršitve, ki se z njo sankcionirajo, pa lahko izhajajo iz neposlovnega ali poslovnega razmerja.

Zamuda s plačilom honorarja nima za posledico plačila civilne kazni.

168. člen ZASP omogoča sodniku široko polje proste presoje in s tem popolno prilagoditev sankcije konkretnemu dejanskemu stanju. Določba, ki jo je glede na njeno (kaznovalno) naravo treba restriktivno tolmačiti, zahteva upoštevanje vseh okoliščin, ki zadevajo obnašanje obeh pravdnih strank med izvrševanjem pogodbe, zlasti pa stopnjo krivde kršilca.

Izrek

Reviziji se ugodi ter sodbi sodišča prve in druge stopnje glede odločitve o civilni kazni (točka 4/I in 5/I izreka prvostopenjske sodbe in drugi odstavek drugostopenjske sodbe) ter v izreku o pravdnih stroških (točka VII prvostopenjske sodbe ter ustrezni del prvega odstavka in tretji odstavek drugostopenjske sodbe) razveljavita, in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišči druge in prve stopnje sta pravnomočno zavrnili zahtevek tožečih strank za plačilo civilne kazni zaradi kršitve materialnih avtorskih pravic iz pogodbe z naslovom Avtorska pogodba z dne 13.07.1995 (za prvo tožnico v znesku 8.124.314,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in za drugo tožnico v znesku 4.774.730,00 SIT, prav tako s pripadajočimi zamudnimi obrestmi). Bili sta mnenja, da po 168. členu Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP, Ur. l. RS, št. 21/95, 9/2001 in 30/2001 - noveli za odločitev nista pomembni) civilna kazen tožnicama ne gre. Ugotovili sta, da je prišlo do ponatisa njunih knjig in njihove prodaje v času, ko je navedena pogodba še veljala in da dejstvo, da je tožena stranka prišla v plačilno zamudo s plačilom honorarja, ne pomeni kršitve avtorske pravice.

Zoper odločitev sodišča druge stopnje o civilni kazni sta vložili revizijo tožnici iz vseh revizijskih razlogov. Predlagata, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku, ki se nanaša na plačilo civilne kazni, ugodi v celoti, podrejeno pa da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji trdita, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili 168. člen ZASP.

Pravdni stranki sta v drugem odstavku 4. člena avtorske pogodbe z dne 13.07.1995 jasno opredelili, da tožena stranka ne sme pripraviti novega natisa del, dokler ni za nazaj poravnala celotnega avtorskega honorarja iz prejšnjega natisa. To pogodbeno določilo je bilo zapisano v pogodbo kot bistveni pogoj, od katerega uresničitve je odvisen nadaljnji prenos avtorskih pravic (pravice reproduciranja in distribuiranja) s strani tožnic na toženo stranko. Tožena stranka pred ponatisom v maju 1998 tožnicama ni poravnala vsega honorarja. Zaradi nesoglasij med pravdnima strankama, do katerih je prišlo zaradi nenehnega kršenja pogodbenih določil s strani tožene stranke, je bilo toženi stranki jasno, da tožnici pogodbe, ki je bila sklenjena dne 13.07.1995 za dobo treh let, ne bosta podaljšali. Zato je natisnila "ogromno" količino učbenikov, kot je razvidno iz obračuna št. 35 z dne 13.06.1998, saj je vedela, da jih bo po drugem odstavku 2. člena pogodbe prodajala tudi v primeru, če avtorici pogodbe ne bi podaljšali. Zakoniti zastopnik tožene stranke je zaslišan kot stranka sam poudaril, da je sam pripravil osnutek te pogodbe in mu tako njena vsebina ni mogla ostati neznana. Ponatis je tako tožena stranka izvedla namenoma ali vsaj iz velike malomarnosti. Sicer pa je tožena stranka avtorske pravice kršila že v prejšnjem obdobju in je zato izrek civilne kazni še toliko bolj upravičen.

Podrejeno tožnici uveljavljata tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Sodišči na trditve tožnic in predložene listinske dokaze (obračuna št. 34 z dne 23.05.1998 in št. 35 z dne 23.06.1998, obvestilo o prometu na žiro računu za Z. H. NLB z dne 01.09.1998, obračuna št. 21 in št. 22, obvestilo o prometu na žiro računu za Z. H. z dne 27.05.1997) nista odgovorili, temveč s pavšalno trditvijo, da ne gre za kršitev avtorskih pravic, brez ustrezne obrazložitve zahtevek iz naslova plačila civilne kazni zavrnili. Če bi sodišči navedene dokaze ocenili, bi ugotovili, da v obravnavanem sporu ne gre le za zamudo s plačili honorarjev (ki je sankcionirana s plačilom zamudnih obresti), temveč tudi za kršitev materialnih avtorskih pravic. Tako obstaja glede odločilnih dejstev nasprotje med razlogi v izpodbijanih sodbah in listinami v spisu.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (375. člen ZPP). Tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče reviziji "ne ugodi in potrdi sodbi drugostopenjskega sodišča in prvostopenjskega sodišča".

Revizija je utemeljena.

V 168. členu ZASP je določeno, da lahko upravičenec, če je bila materialna avtorska pravica ali druga pravica avtorja kršena namerno ali iz hude malomarnosti, zahteva plačilo dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila za tovrstno uporabo, povečanega do 200%, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne. V drugem odstavku je navedeno, da sodišče pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri višine upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni.

Pravice, ki so po ZASP lahko temelj za civilno kazen, so materialne avtorske pravice, kršitve, ki se z njo sankcionirajo, pa lahko izhajajo iz neposlovnega ali poslovnega razmerja. Tožnici zahtevata plačilo civilne kazni zaradi kršitve (po vsebini) založniške pogodbe z dne 13.07.1995, s katero sta na toženo stranko prenesli pravici reproduciranja in distribuiranja avtorskega dela.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da soglaša z načelno trditvijo sodišča druge in prve stopnje, da sama zamuda s plačilom honorarja nima za posledico plačila civilne kazni. Civilna kazen po 168. členu ZASP je po svoji pravni naravi podobna pogodbeni kazni, ta pa se ne more dogovoriti za denarne obveznosti (tretji odstavek 270. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Glede nje, in sicer prav v povezavi z avtorsko pogodbo (založniška pogodba je temeljna avtorskopravna pogodba), je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na občni seji dne 19.12.2000 že sprejelo pravno mnenje z naslednjo vsebino: "V avtorski pogodbi je mogoče dogovoriti pogodbeno kazen za primer neizpolnitve tistih obveznosti avtorjevega sopogodbenika, ki niso denarne narave. Prepoved pogodbene kazni za denarne obveznosti po tretjem odstavku 270. člena ZOR se v takih primerih nanaša samo na plačilo honorarja" (Pravna mnenja št. II/2000, stran 17 in 18).

Vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje v tem sporu materialnopravno napačno enačili zamudo s plačilom avtorskih honorarjev in kršitev materialnih avtorskih pravic iz 23. in 24. člena ZASP. V drugem odstavku 4. člena avtorske (založniške) pogodbe z dne 13.07.1995 je namreč določeno naslednje: "R. ne sme pripraviti novega natisa del, dokler ni za nazaj poravnal celotnega avtorskega honorarja iz prejšnjega ponatisa". Zamudo s plačilom honorarja pa ureja četrti odstavek 4. člena pogodbe. Ta določa: "R. je dolžan avtorski honorar po obračunu nakazati...

najkasneje v petnajstih dneh od poteka obračunskega obdobja. Za zamude plačil R. prizna zamudne obresti...".

Četrti odstavek 4. člena pogodbe ureja problem zamude za posamezno časovno obdobje, medtem ko drugi odstavek 4. člena pogodbe ureja dovoljenje za reproduciranje avtorskega dela. Slednja pravica je materialna avtorska pravica, ki ni denarne narave. In prav prenos pravice reproduciranja avtorskega dela je eno bistvenih določil v tej pogodbi. Nobenih zakonskih ovir ni za dogovor pogodbenih strank, da nadaljnji ponatis avtorskega dela ne sme biti opravljen, preden niso poravnane vse medsebojne obveznosti pravdnih strank (prvi odstavek 87. v zvezi 73. členom ZASP). Če ima takšna določba naravo pogoja, je sankcijo za njeno kršitev treba obravnavati neodvisno od sankcij za zamudo s plačilom honorarja.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišči druge in prve stopnje nista pravilno uporabili materialnega prava, ker sta drugi odstavek 4. člena pogodbe obravnavali samo skozi optiko zamude in ne kot pogodbeno določilo, ki se nanaša na kršitev materialnih avtorskih pravic nedenarne narave. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava nista presodili vseh trditev tožeče stranke in tudi nista izvedli ponujenih dokazov v zvezi s tem zahtevkom. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in preizkus materialnopravne pravilnosti odločitve o civilni kazni nemogoč. Revizijsko sodišče je zaradi tega moralo drugostopenjsko in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti ter zadevo vrniti prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku presoditi trditve tožeče stranke in izvesti dokaze, ki jih je tožeča stranka ponudila za utemeljitev svojega zahtevka za plačilo civilne kazni, prav tako pa tudi proučiti trditve in dokaze nasprotne stranke. V spisu je vrsta trditev, ki kažejo na to, da tožeča stranka toženi očita kršitev pogodbe zaradi ponatisa pred plačilom dospelih zneskov honorarja. Prav tako tožeča stranka večkrat pove, da je bila poravnava celotnega avtorskega honorarja pred ponovnim ponatisom bistveni del pogodbe (npr. listovna št. 35 c spisa). Tožnici tudi posebej poudarjata, da je direktor tožene stranke, ki je podpisal pogodbo, in sam povedal, da je bil z njo seznanjen, vedel, oziroma se je zavedal, da s ponatisom učbenikov pred plačilom vsega honorarja, krši pogodbo (listovna št. 94, 95 in 117 spisa). Sodišči tudi nista preizkusili trditve tožeče stranke, da je tožena stranka izvršila ponatis šolskih učbenikov v spornem obdobju v večjih količinah kot običajno, in sicer prav zato, ker je vedela, da avtorici pogodbe zaradi nesoglasij ne bosta podaljšali, sama pa bo še naprej lahko prodajala učbenike do razprodaje zalog. S tem je po mnenju tožnic prišlo do nadaljnje kršitve avtorske pravice, ki bi utegnila vplivati tudi na odločitev o zahtevani civilni kazni. Tožena stranka se je zoper te očitke branila in ugovarjala, da sta tožnici zahtevali in dobili nesorazmerno visok honorar (listovna št. 104 spisa) ter da sta stranki dobro sodelovali (to je tožena stranka zatrjevala ves čas postopka). Tudi teh trditev zaradi napačnega materialnopravnega pristopa sodišči nista preizkusili.

Navedene trditve in dokaze bo prvostopenjsko sodišče moralo preizkusiti v luči 168. člena ZASP, ki omogoča sodniku široko polje proste presoje in s tem popolno prilagoditev sankcije konkretnemu dejanskemu stanju. Določba, ki jo je glede na njeno (kaznovalno) naravo treba restriktivno tolmačiti, zahteva upoštevanje vseh okoliščin, ki zadevajo obnašanje obeh pravdnih strank med izvrševanjem pogodbe, zlasti pa stopnjo krivde kršilca. Prav zato 168. člen ZASP ne določa fiksne kazni, temveč ureja le najvišjo možno civilno kazen.

V odgovor nasprotni stranki vrhovno sodišče le še pripominja, da morebitno nesankcioniranje kršitev materialnih avtorskih pravic s strani avtoric v preteklem obdobju, samo po sebi ni zadosten razlog za zavrnitev zahtevka.

Končno revizijsko sodišče še ugotavlja, da se z nejasnostmi v razlogih obeh sodb glede zamude v maju 1998 pred novim ponatisom ni posebej ukvarjalo, ker zamuda izhaja iz pravnomočnega izreka o zamudnih obrestih prvostopenjske in drugostopenjske sodbe. Zato so tudi razlogi iz odgovora na revizijo tožene stranke v navedenih smereh neupoštevni. Revizijsko sodišče se tudi ni ukvarjalo s podrejenim procesnim ugovorom, ker je tožeča stranka uspela že z ugovorom zmotne uporabe materialnega prava, ki uveljavljeno procesno kršitev izključuje.

Odločitev o glavni stvari je imela za posledico tudi razveljavitev stroškovnega izreka. Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).