Jedro

Pogodba je bila sklenjena za dobo enega leta in se je avtomatično podaljšala za enako obdobje, če se ni pisno odpovedala najkasneje 30 dni pred iztekom posameznega leta trajanja naročniškega razmerja. Ker tožena stranka pogodbe ni odpovedala in se je pogodba avtomatično podaljšala in ker je storitev tožeče stranke v tem obdobju tudi uporabljala, je tožena stranka po odločitvi sodišča prve stopnje dolžna plačati za storitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 187700/2014 z dne 14. 1. 2015 v delu, v katerem je bilo dolžniku naloženo, da poravna v predlogu navedeno terjatev, ter v delu glede stroškov upnika (I. točka izreka izpodbijane sodbe) in toženi stranki naložilo, da v roku 8 dni tožeči stranki povrne njene nadaljnje pravdne stroške v višini 305,86 EUR, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper sodbo se je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. Tožeča stranka v tem postopku vtožuje plačilo računa z dne 17. 7. 2014 v znesku 2.153,30 EUR, ki ga je toženi stranki izdala za naročnino na storitve GVIN Business plus za obdobje od januarja 2014 do decembra 2014, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti računa. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da sta pravdni stranki z naročilnico že 17. 12. 1997, potem pa preko elektronskega sporočila še 5. 12. 2006 sklenili podjemno pogodbo, ki je bila v skladu s 16. točko splošnih pogojev tožeče stranke sklenjena za dobo enega leta in se je avtomatično podaljšala za enako obdobje, če se ni pisno odpovedala najkasneje 30 dni pred iztekom posameznega leta trajanja naročniškega razmerja. Ker pogodbe ni odpovedala in se je pogodba v januarju 2014 avtomatično podaljšala in ker je storitev tožeče stranke v tem obdobju tudi uporabljala, je tožena stranka po odločitvi sodišča prve stopnje dolžna vtoževani znesek plačati.

8. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava s trditvami, da sodišče prve stopnje ni uporabilo 8. točke splošnih pogojev tožeče stranke, po kateri je imela toženka možnost kadarkoli odstopiti od naročniškega razmerja, če se ne strinja s spremembo cenika. V pritožbi uveljavlja, da je tožeča stranka veljavni cenik na svoji spletni strani objavila v januarju 2014, kar je po tem, ko je toženi stranki v elektronskem sporočilu, ne pa v formalni ponudbi, zagotovila, da se cene zanjo ne bodo spremenile. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja, pritožbeno neizpodbojna dejstva: tožeča stranka vtožuje 1.765,00 EUR in DDV, toženi stranki je najprej (29. 1. 2014) izdala račun v skupni višini 4.199,24 EUR, ki je bil izdan za uporabo storitev z dvema gesloma, tožena stranka pa dejstvu, da je sprva dostopala na portal z dvemi gesli, ni ugovarjala, nadalje, da se znesek ne ujema z zatrjevano podražitvijo, ki izhaja iz cenika, v spis vloženega s strani tožene stranke (cena za paket je 2.115,00 EUR in DDV), tožeča stranka pa je v elektronskem sporočilu z dne 11. 12. 2013 toženki tudi sporočila, da se cena v primerjavi z letom 2013 ne spreminja. Ker je na podlagi tega zaključilo, da višje cene storitev za toženo stranko niso veljale, je pritožbeni očitek o neuporabi materialnopravnega določila 8. točke splošnih pogojev tožeče stranke neutemeljen.

9. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v spornem obdobju storitve tožeče stranke tudi še uporabljala, pritožnica očita sodišču prve stopnje neuporabo drugega odstavka 214. člena ZPP v zvezi z lastnimi trditvami o neverodostojnosti tožničinih evidenc o porabi v letu 2014. Posledično je po stališču pritožnice sodišče prve stopnje kršilo tudi 8. člen ZPP, saj se do zatrjevanih argumentov v sodbi ni opredelilo in se po stališču tožene stranke glede teh dejstev sodbe sodišča prve stopnje ne da preizkusiti. Vendar sta uveljavljani kršitvi določb pravdnega postopka le relativne narave, zato ju v tej pritožbi ni mogoče uspešno uveljaviti, medtem ko preizkus po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP očitanih pomanjkljivosti ni pokazal: sodišče prve stopnje je pojasnilo in logično utemeljilo razhajanja v evidencah porabe, predloženih s strani pravdnih strank in prepričljivo pojasnilo, zakaj (upoštevaje dejstvo, da se poraba nanaša na g. Balažica, ki je pri toženi stranki zaposlen) je za prepričljivejše štelo listine tožeče stranke. Izpodbijano sodbo je torej v tem delu mogoče preizkusiti, v njej so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju, zato je tudi v tem delu pritožba tožene stranke neutemeljena.

10. Ker torej pritožba ne uveljavlja pravno upoštevnih pritožbenih razlogov, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).