Jedro

Tudi po presoji pritožbenega sodišča so osmrtnice po vsebini plačano obvestilo in je stvar uredniške politike, v kakšni obliki se bodo objavljale (z verskimi simboli ali brez). Opustitev objave osmrtnice, skupaj z znamenjem križa, ne predstavlja akta oz. dejanja iz 3. odstavka 1. člena ZUS. Gre za razmerje med posamezniki in pravno osebo, brez oblastnih elementov, in je za tako razmerje zagotovljeno civilno sodno varstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožbo, s katero so tožniki uveljavljali kršitev ustavnih pravic, ki naj bi bila ob smrti njihove matere M.K. storjena z odklonitvijo dne 5.4.2001 naročene objave osmrtnice v javnem glasilu DELO, skupaj z znamenjem križa kot simbolom vernih, nadalje po pogrebu matere še z neobjavo oglasa - zahvale, tokrat brez znamenja križa, vendar s pojasnilom, zakaj tožena stranka osmrtnice ni objavila. Tožniki so predlagali, da sodišče odloči, da je tožena stranka dne 5.4.2001 protiustavno in nezakonito odklonila objavo osmrtnice po njihovi pok. materi M.K., zato naj se toženi stranki naloži, da odpravi ta poseg v njihove ustavne pravice s tem, da objavi osmrtnico skupaj z znamenjem križa in zahvalo po njihovem naročilu. Predlagali so tudi, da sodišče v skladu z 2. odstavkom 62. člena ZUS izda sklep, s katerim se toženi stranki prepoveduje v bodoče z odklanjanjem oglasov, skupaj z verskimi znamenji posegati v ustavne pravice državljanov Republike Slovenije.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da v obravnavanem primeru ne gre za posamični akt, oziroma dejanje, s katerim se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, katerega nezakonitost bi bilo mogoče uveljavljati s tožbo po 3. odstavku 1. člena ZUS. Ne glede na to, da tožniki, ko sicer navajajo člene ustavnih pravic, ki naj bi jim bile kršene, ne utemeljujejo pa posebej s čim so bile kršene pravice določene v 35. členu ustave (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic) in 39. členu Ustave (svoboda izražanja), gre pa mnenju sodišča prve stopnje v primerih iz 3. odstavka 1. člena ZUS lahko predvsem le za uveljavljanje takšnih kršitev varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki varujejo posameznika pred posegi javne oblasti, to je same države in ostalih nosilcev javnih pooblastil. Nesporno dejstvo je, da je tožena stranka po Zakonu o gospodarskih družbah gospodarska družba, organizirana kot delniška družba, ki opravlja pridobitno dejavnost, tožniki pa so bili v tej zadevi naročniki osmrtnice in zahvale, ki ju tožena stranka ni objavila. Osmrtnice in zahvale so po svoji obliki in vsebini vrsta obvestil, katerih objavljanje v Zakonu o javnih glasilih, ki je takrat veljal (ZJG) ni bilo posebej urejeno. Splošno znano dejstvo je, da se ta vrsta obvestil objavlja po naročilu in proti plačilu, torej na podlagi pravnega posla. Spori v zvezi s takšnimi pravnimi posli so spori iz civilnopravnih razmerij, sodno varstvo v sporih iz civilnopravnih razmerij pa se zagotavlja v pravdnem postopku. V kolikor je za posamični akt ali posamično dejanje, s katerim se posega v ustavne pravice posameznika, zagotovljeno drugo sodno varstvo, sodnega varstva ni dopustno uveljavljati v upravnem sporu. Ker v tožbi očitana opustitev dolžnosti objave osmrtnice, skupaj z znamenjem križa po pok. materi tožnikov, nima narave posamičnega akta in ne dejanja, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu po 3. odstavku 1. člena ZUS in imajo tožniki zagotovljeno drugo sodno varstvo, je sodišče tožbo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavrglo. Ob dejstvu, da ni podlage za navedeni upravni spor, tudi ni podlage za izdajo oziroma odločanje o predlaganem sklepu po 2. odstavku 62. člena ZUS, ker je vsebinsko odločanje o takšnem predlogu možno le ob dopustnosti upravnega spora.

Tožniki vlagajo pritožbo zoper izpodbijani sklep iz vseh pritožbenih razlogov iz 72. člena ZUS. Ne strinjajo se s stališčem sodišča, da gre v tem primeru za spor iz civilnopravnega razmerja. Opustitev dolžnosti objave osmrtnice, skupaj z znamenjem križa, po njihovi pok. materi je nezakonito dejanje, s katerim je tožena stranka posegla v njihove ustavne pravice. Ne uveljavljajo nobenega obligacijskega zahtevka zoper toženo stranko, ampak zahtevajo sodno varstvo ustavnih pravic na način, da sodišče z meritornim odločanjem po ugotovitvi nezakonitosti dejanja takoj vzpostavi zakonito stanje. Tožena stranka je namreč dolžna spoštovati in delovati skladno s pravico do obveščenosti. Tako ZJG, kot tudi sedaj veljavni Zakon o medijih (ZMed) temeljita na istih osnovnih načelih, ki jih je dolžna spoštovati tudi tožena stranka. Tožena stranka je dolžna v skladu z ZMed objavljati programske vsebine (vesti, mnenja, obvestila, sporočila ter druge informacije) ter s tem zagotavljati pravico do obveščenosti. Z odklonitvijo objave osmrtnice skupaj z znamenjem križa je tožena stranka grobo posegla v ustavne pravice tožnikov, ki temeljijo na ustavnem načelu enakopravnosti (14. člen), varstva osebnostnih pravic (35. člen), svobode izražanja (39. člen), svobodnega izpovedovanja vere (41. člen), za uresničevanje katerih bi se glede na svojo razširjenost ter sprejeto programsko zasnovo, morala zavzemati. V tem primeru ne uveljavljajo nobene oblike restitucije (npr. odškodnine), zato ne iščejo pravnega varstva na tej podlagi, to je na podlagi pravnega posla, temveč zahtevajo sodno varstvo svojih z ustavo zagotovljenih pravic. Sodno varstvo po 2. odstavku 157. člena Ustave in 3. odstavka 1. člena ZUS je zagotovljeno zoper kršitve ustavnih pravic, ki so storjene z dejanji kogarkoli - javnopravnih ali zasebnopravnih subjektov, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodišče je v postopku izdaje izpodbijanega sklepa nepravilno uporabilo določbe ZUS, s čemer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu. Tožniki zato predlagajo, da pritožbeno sodišče na podlagi 77. člena ZUS izpodbijani sklep razveljavi in samo opravi glavno obravnavo ter o sporu odloči tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije, ki je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo, na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijani sklep o zavrženju tožbe tožnikov na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS je zakonit. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v tej zadevi ne gre za akt oziroma dejanje (opustitev objave osmrtnice, skupaj z znamenjem križa), ki bi ga bilo mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu po 3. odstavku 1. člena ZUS. Po navedeni določbi sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (enako tudi 2. odstavek 157. člena Ustave). V obravnavani zadevi pa ne gre za takšen primer, ampak gre za razmerje med posamezniki in pravno osebo, brez oblastnih elementov, in je za taka razmerja zagotovljeno civilno sodno varstvo.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so osmrtnice po vsebini plačano obvestilo, katerih objavljanje v tedaj veljavnem ZJG, kakor tudi v sedanjem ZMed ni urejeno. Prvi odstavek 28. člena ZJG je določal le to, da morajo biti obvestila in oglasi v slovenskem jeziku. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem soglaša z navedbo tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je stvar uredniške politike v kakšni obliki se bodo objavljale osmrtnice (z verskimi simboli ali brez).

Objave osmrtnice ni mogoče uvrstiti v kategorijo svobode izražanja misli, govora in svobode zbiranja, sprejemanja in širjenja vesti. Neutemeljen je zato pritožbeni ugovor, da naj bi tožena stranka z opustitvijo objave osmrtnice kršila pravico do obveščenosti, kot eno od oblik ustavno zagotovljene svobode izražanja po 39. členu ustave. Glede na to, da tožena stranka objavlja osmrtnice v časopisu Delo" po naročilu in proti plačilu, gre med njo in naročniki za civilno pravno razmerje. Sodno varstvo v sporih iz civilnopravnih razmerij pa je, kot je navedlo že sodišče prve stopnje zagotovljeno v pravdnem postopku in ne v upravnem sporu.

Ker uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu ni podan, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena, v zvezi z 68. členom ZUS, pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče ni sledilo predlogu tožnikov, da v tej zadevi samo opravi glavno obravnavo. Vrhovno sodišče bi lahko opravilo glavno obravnavo samo v primeru, če bi po razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje samo odločilo o stvari (1. odstavek 77. člena, v zvezi z 68. členom ZUS), za kar pa ne gre v tem primeru.