Jedro

S tem, ko je tožnica nekaj dni pred zaključkom bolniškega staleža opravila krajše vožnje z osebnim avtomobilom, ko je obiskovala zdravstveni dom zaradi injekcij, obenem pa se je odpeljala v trgovino in na sestanek, ni zlorabila bolniškega staleža. Iz tega razloga izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 8. al. 1. odst. 111. čl. ZDR ni utemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 10. 2009 (1. točka izreka). Prav tako je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo z dnem 8. 10. 2009 in ji traja od navedenega dne dalje, zaradi česar mora tožena stranka tožnico v petih delovnih dneh pozvati na delovno mesto, ki ustreza njeni strokovni delovni izobrazbi in sposobnosti ter ji za čas od 8. 10. 2009 do pravnomočnosti sodbe vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ji za ta čas obračunati mesečna bruto nadomestila plač ter ji po odvodu davkov in prispevkov plačati neto mesečna nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, ki so zapadla v plačilo vsakega 5. v mesecu dalje do plačila, v 8 dneh (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico prijavi v sistem obveznega zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter zavarovanja za primer brezposelnosti, v 8 dneh (3. točka izreka) in da za tožnico povrne stroške postopka v znesku 531,00 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic na številko ..., v 15 dneh od prejema sodbe, potem pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno in v nasprotju z relevantnimi predpisi zaključilo, da tožnica v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ni storila nobene hujše kršitve nespoštovanja navodil pristojnega zdravnika in da ni brez njegove odobritve odpotovala iz kraja svojega bivanja. Za odhod iz kraja bivanja dne 3. 9. 2009 in 9. 9. 2009 tožnica ni imela odobritve zdravnice. Tega ni zatrjevala ne dokazala. Na dan sestanka je morala tožnica več kot eno uro sedeti v prisilni drži in se peljati z avtomobilom. Z njim se je tudi odpeljala v Grosuplje po nakupih. Ne gre za manj pomembna dogodka oziroma za dogodka, ki predstavljata izvrševanje relativnega počitka. Vožnja z avtomobilom v času težav s hrbtenico za tožnico predstavlja hudo težavo. Tudi osebna zdravnica je povedala, „da tožnici v takšnem stanju ne bi svetovala vožnje z avtomobilom“. Do te trditve in trditve tožnice, da ne more sama peljati avtomobila, ko ima težave s hrbtenico, se sodišče ne opredeli, kar onemogoča preizkus sodbe. Sodišče je prezrlo, da se pri tožnici težave s hrbtenico pojavljajo periodično, očitno ker tožnica med bolniškim staležem ne miruje, temveč hodi po nakupih v trgovino in se pelje z avtomobilom. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka je tožnici dne 6. 10. 2009 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nespoštovanja navodil pristojne zdravnice v času odsotnosti z dela zaradi bolezni oziroma zapuščanja kraja svojega bivanja brez odobritve pristojne zdravnice. Tožnici je očitala kršitev navodil pristojne zdravnice, ker se je dne 3. 9. 2009 udeležila sestanka pri delodajalcu, dne 9. 9. 2009 pa še odpeljala v trgovino izven kraja bivanja. Očitki v odpovedi se nanašajo na odpovedni razlog iz 8. alinee prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007). Po tem določilu delavec krši svoje pogodbene obveznosti, če zlorablja svojo odsotnost z dela zaradi bolezni.

Za odločitev v zadevi je pomembno, ali je tožnica ravnala v skladu z navodili pristojne zdravnice v času njene odsotnosti z dela od 24. 8. 2009 do 11. 9. 2009, ne pa pred tem, zato za ta spor niso relevantne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na bolniški stalež v času od decembra 2008 do marca 2009 in o tožničinih periodičnih zdravstvenih težavah s hrbtenico. Dolžnosti delavca v času odsotnosti z dela zaradi zdravstvenih razlogov so opredeljene v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami), ki v drugem odstavku 233. člena določajo pristojnost osebnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije za dajanje navodil v zvezi s tem. V času zadržanosti od dela zaradi bolezni, poškodbe ali nege mora zavarovanec, ki se zdravi doma, biti na svojem domu. Odsotnost z doma je možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja, oziroma če zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to odredita ali dovolita. Za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo s strani lečeče zdravnice v času od 24. 8. 2009 do 11. 9. 2009 zaradi bolečin v hrbtenici svetovano izogibanje fizičnemu delu, delu v prisilni drži, dvigovanje bremen iz predklona ter indiciran relativen počitek, kar vključuje hojo in vaje za hrbtenico. Navedeno je razvidno iz potrdila osebne zdravnice z dne 30. 9. 2009, ki je na zaslišanju povedala, da konkretnih navodil, koliko časa naj pacient pri bolečinah v hrbtenici stoji, sedi, leži ali hodi, ni dala. Menila je, da je v primerih težav, kot jih je imela tožnica, potrebno ocenjevati od primera do primera glede na stanje, v katerem se pacient nahaja. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na izpoved tožnice in osebne zdravnice, da bi v primeru, ko ima tožnica težave in jo „stisne“ v hrbtenici, odsvetovala, da sama vozi avtomobil. To bi veljalo le v primeru, ko bi osebna zdravnica potrdila, da vsaka vožnja z avtomobilom predstavlja hudo težavo za tožnico, kar pa iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja. Po oceni osebne zdravnice pa je bilo po prejemu injekcij v prvih dneh bolniškega staleža tožnici očitno bolje in se je brez škode za svoje zdravje oziroma poslabšanja zdravstvenega stanja odpeljala v šolo na sestanke in v trgovino. Sklicevala se je na zdravniško potrdilo, ki ga je izdala, in soglašala, da tožnica s tem, ko se je odpeljala v trgovino v Grosuplje malo pred zaključkom bolniškega staleža in na sestanek v šolo istega dne, ko je prejela injekcijo, ni kršila njenih navodil zdravljenja. Zato zgolj zaradi odsotnosti izrecne predhodne odobritve s strani tožničine osebne zdravnice ni mogoče ugotoviti nespoštovanja navodil. Tudi sicer pa njene vožnje iz naslova ... v tri kilometre oddaljeno Grosuplje ni mogoče šteti za odpotovanje v smislu 8. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR, saj je šlo za krajše vožnje, ki jih je tožnica sicer redno opravljala, ko je šla na delo, pa tudi ko je obiskovala Zdravstveni dom … zaradi injekcij.

Ker je bilo v postopku pred prvostopenjskim sodiščem pravilno ugotovljeno, da tožnica ni zlorabila bolniškega staleža oziroma da za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 10. 2009, ki ji je bila podana ni bilo utemeljenega razloga, jo je prvostopenjsko sodišče utemeljeno kot nezakonito razveljavilo, posledično pa utemeljeno ugodilo tudi preostalemu delu tožničinega tožbenega zahtevka.

Ker torej niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker se predmetni spor uvršča v spore o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka glede na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.