Jedro

Pripravljenost tožene stranke, da tožeči stranki povrne del stroškov, ki jih je tožeča stranka imela zaradi prevoza in hrambe zidakov ne pomeni priznanja odškodninske odgovornosti. Taka izjava bi lahko predstavljala le enega od dokazov o tem, da je toženi stranki škoda nastala (obseg in vrsta škode). Drugače bi bilo le v primeru, če bi se pravdni stranki glede te škode in njene povrnitve izrecno dogovorili, da jo bo tožena stranka tožeči povrnila.

Pri krivdni odgovornosti je dokazno breme, da ni kriv, prevaljeno na storilca (tistega, ki škodo povzroči) in ne na oškodovanca. Vendar pa je dokazno breme glede vprašanja, kdo je povzročitelj škode (storilec), ki mora dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde, na oškodovancu.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka tožniku odgovorna za škodo, ki mu je nastala v zvezi s pridobivanjem zemljišč, finančnih sredstev, upravnih soglasij in dovoljenj, prevozov in spravilom materiala za gradnjo hale za vzrejo piščancev, ki naj bi stala na parcelah št. 2490, 2497/1, 2495/2, 2496/1, 2493/2, 2492/2, 2498 in 2470, k.o. in za škodo, ki je tožniku nastala, ker do realizacije gradnje in kooperacije ni prišlo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 360 SIT. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V izogib ponavljanju se sklicuje na trditve, ki so bile podane v pritožbi z dne 18.7.1992. Sicer pa izrek sodbe ni razumljiv. Sodišče je zavrnilo le predlog za izdajo vmesne sodbe, ne pa tudi celotnega tožbenega zahtevka. Iz izreka sodbe ni jasno razvidno, o čem je sodišče odločilo. Če se postavijo dodatni zahtevki, ne bo jasno, o čem je že razsojeno in o čem ne. Izpodbijana sodba pa tudi o odločilnih dejstvih nima razlogov. Iz dopisa z dne 20.10.1980 jasno izhaja, da je bila tožena stranka soinvestitor. Obstajal je dogovor o skupni gradnji. Sodišče očita tožeči stranki, da obstoja pogodbe ni dokazala. V navedenem dopisu pa tožena stranka obstoj take pogodbe sama potrjuje. Tudi iz dopisa z dne 18.3.1985 izhaja, da je odškodninska obveznost tožene stranke podana. V tem dopisu tožena stranka sama priznava, da je pripravljena povrniti tožeči stranki stroške, ki so nastali zaradi prevozov in hrambe zidakov. To škodo je bila tožeči stranki pripravljena povrniti po "objektivni ceni". Zaključek, da tožena stranka tožeči stranki ni odškodninsko odgovorna je zato protispisen. V dopisu z dne 10.5.1982 je tožena stranka tudi izrecno zaprosila, da se ji dodelijo zemljišča v uporabo, tožnik pa je bil pooblaščen za pridobitev lokacije. Potem, ko je tožnik v skladu s pooblastili pridobil lokacijsko odločbo, pa je bila ta zaradi ravnanja tožene stranke razglašena za nično. Zato je protispisen zaključek, da je bil vzrok ničnosti v nezakonitosti odločbe. Izpodbijana sodba se tudi ne sklicuje na noben predpis, čeprav bi se morala. Omenjajo se le določbe o odškodninski odgovornosti. Pri uporabi teh določb pa se pravila o dokaznem bremenu razlagajo v nasprotju z določbo 1. odstavka 154. člena ZOR. Sodišče tudi ni uporabilo določbe 26. člena ZOR. Pogodba je bila sklenjena, kar izhaja tudi iz ravnanja tožene stranke, ki je nakupila zidake in jih dostavila na mesto gradnje.

Tudi določbe 1. 2. in 4. odstavka 262. člena ZOR niso uporabljene, čeprav je nastanek škode izkazan, odškodninska odgovornost tožene stranke pa je z njene strani vsaj glede zidakov priznana. Nepravilni so tudi razlogi za zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks. Reviziji naj se zato ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje naj se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen ZPP).

V revizijskem odgovoru je tožena stranka mnenja, da revizija ni utemeljena. Tožeča stranka ni pridobila niti lokacije, niti sredstev. Škoda je v resnici nastala toženi stranki, ki je zaman čakala na začetek gradnje.

Revizija ni utemeljena.

Revizijski predlog, da naj se pritožbene trditve štejejo kot sestavni del revizije, ne more biti upošteven. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje. Že zato njeni razlogi ne morejo biti enaki kot so lahko pritožbeni razlogi proti (nepravnomočni) sodbi sodišča prve stopnje. Sicer pa tudi po določbah ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (385. člen ZPP).

Tudi revizijska trditev, da je izrek sodbe nerazumljiv, ker iz njega ni razvidno o čem je sodišče odločilo, zlasti pa ne, ali je odločilo o celotnem zahtevku ali ne, ni sprejemljiva. O zahtevku, kakršen je vsebovan v izreku sodbe sodišča prve stopnje, tak zahtevek pa je oblikovala tožeča stranka sama, je brez dvoma odločeno v celoti. Iz izreka sodbe jasno izhaja, na kaj se ta zahtevek nanaša. Le na ta zahtevek, ki je postal pravnomočen, pa se lahko tudi nanaša revizijski preizkus. Ker zahtevek, ki ga zajema izpodbijana pravnomočna sodba in ki je predmet revizijskega preizkusa ni nerazumljiv, kot zmotno zatrjuje revizija, bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, katere obstoj se v reviziji smiselno zatrjuje, ni podana.

Revizijski očitek, da izpodbijana sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih (ker ni bila upoštevana vsebina dopisov z dne 20.10.1980 in 18.3.1985), zaradi česar naj bi bila tudi podana bistvena kršitev določb ZPP iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, pa se nanaša na kritiko presoje sodišča druge stopnje o tem, katera dejstva so za odločitev v tej pravdni zadevi sploh pravnoodločilna. Ob upoštevanju ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano in katerih tudi tožeča stranka z revizijo ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP), da tožnik ni izpolnil pogojev iz objavljenega natečaja, zlasti pa ni preskrbel ustreznega zemljišča, kar je bil bistveni predpogoj za poslovno sodelovanje, revizijsko sodišče glede presoje pritožbenega sodišča o tem, katera dejstva so v tej pravdni zadevi pravnoodločilna, nima pomislekov. Tudi morebitna izjava tožene stranke v dopisu z dne 18.3.1985, s katero naj bi tožena stranka pokazala pripravljenost, da tožeči stranki povrne del stroškov, ki jih je tožeča stranka imela zaradi prevoza in hrambe zidakov, ne pomeni priznanja odškodninske odgovornosti tožene stranke, kot v reviziji zmotno zatrjuje tožeča stranka. Taka izjava bi lahko predstavljala le enega od dokazov o tem, da je toženi stranki škoda nastala (obseg in vrsta škode). Drugače bi bilo le v primeru, če bi se pravdni stranki glede te škode in njene povrnitve izrecno dogovorili, da jo bo tožena stranka tožeči stranki povrnila. Obstoja takega dogovora (pogodbe) pa tožeča stranka niti ne zatrjuje.

Odločanje o tem, ali je lokacijska odločba nična ali ne, ni bilo v pristojnosti tožene stranke. Lokacijsko dovoljenje je izrekel za nično pristojni upravni organ v predpisanem postopku. Zato za morebitno škodo, ki je tožeči stranki zato, ker je bilo lokacijsko dovoljenje razglašeno za nično, tožena stranka ne more biti odškodninsko odgovorna, kot sta materialnopravno pravilno odločili tudi obe nižji sodišči. ZOR v 26. členu, katerega bi moralo po mnenju revizije sodišče uporabiti, določa, da je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah. Iz pravnoodločilnih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da do tega, da bi se pravdni stranki "zedinili o bistvenih sestavinah pogodbe" sploh ni prišlo, ker tožeča stranka ni izpolnila temeljnega predpogoja - pridobitev zemljišča. Ker do sklenitve pogodbe sploh ni prišlo, se tožeča stranka v reviziji tudi neutemeljeno sklicuje na določbe 1., 2. in 4. odstavka 262. člena ZOR, ki obravnava splošna pravila o izpolnitvi obveznosti in posledicah neizpolnitve obveznosti (tedaj obveznosti, ki je nastala, kar pa v obravnavanem primeru ni).

Kot sta ugotovili nižji sodišči, je tožeča stranka zaradi aktivnosti, ki so opisane v izreku sodbe sodišča prve stopnje, brez dvoma imela stroške. Te stroške tožnik opredeljuje kot škodo, ki jo je povzročila tožena stranka. Kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (1. odstavek 154. člena ZOR). Tožeča stranka nižjima sodiščema očita, da sta navedeno določbo ZOR zmotno uporabili, ker sta zmotno razlagali pravila o dokaznem bremenu. Ta revizijski očitek je delno sprejemljiv le glede dela razlogov sodišča prve stopnje in sicer glede tistega dela (1. odstavek na str. 4 sodbe sodišča prve stopnje), v katerem sodišče prve stopnje zatrjuje, da bi moral tožnik dokazati krivdo tožene stranke za to, da je do nastanka škode prišlo. Po določbi 1. odstavka 154. člena ZOR je pri krivdni odgovornosti dokazno breme, da ni kriv, res prevaljeno na storilca (tistega, ki škodo povzroči) in ne na oškodovanca. Vendar pa je dokazno breme glede vprašanja, kdo je povzročitelj škode (storilec), ki mora dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde, na oškodovancu. Tožeči stranki kot oškodovancu pa dokaz, da je storilec (povzročitelj škode) tožena stranka ni uspel, saj ni uspela dokazati nobenega od ravnanj tožene stranke, ki bi bilo nedopustno in v vzročni zvezi s škodo, ki naj bi jo zaradi opravil, ki so opisana v izreku sodbe sodišča prve stopnje, utrpela. V kolikor pa tožeča stranka izpodbija odločitev o plačilu sodnih taks, oziroma o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks pa je potrebno tožeči stranki le pojasniti, da sklep o oprostitvi oziroma neoprostitvi plačila sodnih taks ni sklep iz 1. odstavka 400. člena ZPP. Zato revizija proti temu delu odločitve sodišča druge stopnje ni dovoljena.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke potem, ko je ugotovilo, da nižji sodišči tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel. Tožeča stranka, ki z revizijo ni uspela, mora stroške revizijskega postopka trpeti sama, tožena stranka, ki je na revizijo odgovorila, pa povrnitve stroškov revizijskega odgovora ni zahtevala.