Jedro

Zapuščinsko sodišče mora v novem postopku vse dediče, ki zatrjujejo, da nepremičnina ni del zapuščine, napotiti na pravdo, s tem da zadošča, da se v pravdi ugotovi, da nepremičnina (ne) spada v zapuščino.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zapuščinski postopek prekinilo (točka 1), dedinji J. Č. in B. V. B. Č. napotilo na pravdo z zahtevkoma, da je predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju in darilne pogodbe z dne 31. 12. 1993 tudi nepremičnina, parc. št. 63/5 k.o. Ž., (1. alinea točke 2) ter da nujni dedni deleži ostalim dedičem ne pripadajo, ker so bili v celoti dedno odpravljeni z dednim dogovorom v postopku po zapustnici, O 174/61 (2. alinea točke 2), pri čemer morata pritožnici tožbena zahtevka vložiti proti vsem dedičem kot nujnim sospornikom v roku petnajstih dni, saj bo v nasprotnem zapuščinsko sodišče nadaljevalo s postopkom, ne glede na zahtevke dedinj, ki so bile napotene na pravdo (točka 3).

Pritožnici v pritožbi navajata, da je sklep nejasen in pomanjkljiv, zato predlagata, da ga pritožbeno sodišče razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Nepremičnina, parc. št. 63/5 k.o. Ž., je bila ob sklepanju darilne pogodbe z dne 16. 7. 1956 pomotoma izpuščena, ker je bila prenesena v drug vložek. Pomotoma je bila tudi izpuščena ob sklenitvi darilne pogodbe z dne 3. 3. 1961, ko sta J. in C. Č. nepremičnino prenesla na svoje otroke, kot tudi v sklepu o dedovanju Okrajnega sodišča v Radovljici, O 174/61, z dne 24. 7. 1963. V tem sklepu je sodišče napačno ugotovilo, da pokojna A. B. ob smrti ni imela nepremičnega premoženja, ker je z njim že razpolagala za časa življenja. Enaka napaka se je ponovila tudi ob sestavi pogodbe o dosmrtnem preživljanju in darilne pogodbe z dne 31. 12. 1993. Pokojna A. B. je bila ves čas lastnica oziroma imetnica pravice uporabe nepremičnine, ki je bila v vseh zgoraj navedenih pogodbah pomotoma izpuščena. Vsakokratni lastniki hiše so imeli nepremičnino vseskozi v posesti, ker predstavlja del funkcionalnega zemljišča k stavbi na Bledu. Sklep je napačen, saj je prvo sodišče pritožnici napotilo na pravdo le glede pogodbe o dosmrtnem preživljanju in darilne pogodbe z dne 31. 12. 1993, ne pa tudi glede ostalih listin, ki bi morale vsebovati parc. št. 63/5 k.o. Ž. (darilna pogodba z dne 16. 7. 1956, darilna pogodba z dne 3. 3. 1961, sklep o dedovanju 0 174/61 z dne 24. 7. 1963). Ni jasno, zakaj sta na pravdo napoteni le pritožnici, saj se z vsebino pritožbe strinja tudi dedinja M. Č. poročena L. Prvo sodišče ni navedlo, kateri so tisti dediči, ki zahtevajo nujni dedni delež, saj v postopku ni bilo ugotovljeno, kdo od dedičev po pokojni A. B. zahteva nujne dedne deleže, ob tem, da je bilo glede nujnih dednih deležev že odločeno v sklepu o dedovanju O 174/61. Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi 210. in 212. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) napotilo pritožnici kot dedinji na pravdo, da dokažeta, da je predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju in darilne pogodbe z dne 31. 12. 1993 tudi nepremičnina, parc. št. 63/5 k.o. Ž., ter da izkažeta, da nujni dedni deleži ostalim dedičem ne pripadajo, ker so bili v celoti dedno odpravljeni z dednim dogovorom v postopku po zapustnici (O 174/61 z dne 24. 7. 1963 (A 2)).

Zapuščinsko sodišče ni razjasnilo okoliščin, katera dejstva so med dediči sporna. Različne in večkrat nejasne navedbe pritožnic so še dodatno zameglile pravno podlago, od katere je odvisen nadaljnji potek zapuščinskega postopka. V prvi vrsti ni jasno, ali pritožnici (in ostali dediči) štejejo nepremičnino kot del zapuščine pokojne A. B. Pokojna je vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnine, zato mora zapuščinsko sodišče dediče, ki trdijo da obstaja drugačno lastninsko stanje na nepremičnini, napotiti na pravdo. Gre za predhodno vprašanje, ki je vezano na obseg zapuščine, zato mora sodišče te dediče napoti na pravdo z zahtevkom na ugotovitev, da nepremičnina ne spada v zapuščino. Pritožnici zatrjujeta, da nepremičnina ne spada v zapuščino, ker je pokojna v času življenja z nepremičnino razpolagala, kar dokazujeta z darilno pogodbo z dne 16. 7. 1956, darilno pogodbo z dne 3. 3. 1961 in darilno pogodbo ter pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dne 12. 12. 1993. Pritožnici sta zatrjevali različne dejanske in pravne podlage, zaradi katerih nepremičnina ne sodi v zapuščino. Za ta zapuščinski postopek bi že zadoščala ugotovitev, da je nepremičnina (ni) bila del pogodbenega dogovora po darilni pogodbi z dne 16. 7. 1956 in da dedinje po C. Č. (ni)so pridobile lastninsko pravico na nepremičnini. Pritožnici smiselno zatrjujeta, da sta na nepremičnini pridobili lastninsko pravico na podlagi pogodbe z dne 12. 12. 1993, veljavnost tega posla pa vežeta tudi na pogodbo z dne 16. 7. 1956, s katero naj bi pokojna nepremičnino podarila J. in C. Č. Povsem drugo je vprašanje, ali imata ostali dedinji po pokojni C. Č. pravni interes, da uveljavljata takšen zahtevek na podlagi pogodbe z dne 12. 12. 1993 (ki je bila predmet izpodbijanja dedičev (M.L. in J. L.) v zapuščinskem postopku po C.Č. (C 6, C 7), glede na trditve pritožbe, da se dedinja M. L. s pritožbo strinja).

Zapuščinsko sodišče mora pozvati (posebej) pritožnici (in tudi ostale dediče), da se jasno opredelita do vprašanja, ali je nepremičnina del zapuščine pokojne A. B. Pritožnici sta namreč vseskozi spreminjali svoje navedbe. Sprva sta predlagali izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, s tem da se pri odločitvi, katerim osebam gre pravica do dediščine, upošteva prejšnji sklep o dedovanju (pritožnici sta smiselno v tem delu predlagali izdajo sklepa po prvem odstavku 221. člena ZD). V nadaljevanju sta predlagali, da se nepremičnina razdeli glede na lastniške deleže na nepremičnini 63/3 k. o. Ž., vseskozi pa sta tudi zatrjevali, da nepremičnina ni del zapuščine pokojne A. B., kar naj bi zatrjevala tudi M. Č. Tudi pritožba potrjuje gornje ugotovitve, saj pritožnici zatrjujeta, da sta lastnici nepremičnine ter hkrati, da je zapuščinsko sodišče v sklepu O 174/61 napačno ugotovilo, da pokojna A. B. ob smrti ni imela nepremičnega premoženja, kar pomeni, da je nepremičnina del zapuščine pokojne A. B. Zapuščinsko sodišče mora zato v novem postopku vse dediče, ki zatrjujejo, da nepremičnina ni del zapuščine, napotiti na pravdo, s tem da zadošča, da se v pravdi ugotovi, da nepremičnina (ne) spada v zapuščino. Na podlagi 200. člena ZD pravnomočni sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, v kolikor jim ni priznana pravica, da lahko uveljavljajo svoj zahtevek v pravdi. V kolikor bo v pravdi ugotovljeno, da je nepremičnina del zapuščine ali če bodo dediči predlagali nadaljevanje zapuščinskega postopka, ker bodo (morda) svoja lastninska upravičenja uveljavljali v pravdi po končanem zapuščinskem postopku (1), bo moralo zapuščinsko sodišče pozvati dediče, da se izjasnijo ali se je dedni dogovor z dne 24. 7. 1963 nanašal le na do tedaj znano premoženje, saj bo od navedenih ugotovljenih dejstev odvisno, ali bo zapuščinsko sodišče razdelilo nepremičnino z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju z dne 24. 7. 1963 (prvi odstavek 221. člena ZD).

Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje v postopku ni ugotovilo, kateri dediči dejansko uveljavljajo nujni dedni delež, predvsem pa ni bilo ugotovljeno, ali nepremičnina predstavlja del zapuščine pokojne, saj bodo šele takrat nujni dedni dediči lahko podali ustrezne dedne izjave. Iz navedenih razlogov je preuranjen sklep o napotitvi na pravdo, da se ugotovi, da nujnim dedičem ne pripada nujni dedni delež.

Pritožbeni razlogi so bili utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (355. člen v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku).

(1) Udeleženci zapuščinskega postopka po pravnomočnosti sklepa o dedovanju smejo vlagati tožbe, s katerimi uveljavljajo svojo lastninsko pravico na kateremkoli veljavnem pravnem temelju, razen na dednopravnem – glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 119/2004 in sklep Višjega sodišča v Celju II Ips 283/2000.