12. 3. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. za zasebno varovanje, ki jo zastopa sekretar B. B., na seji senata dne 26. februarja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. A. za zasebno varovanje zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 93/2001 z dne 11. 10. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 572/2001 z dne 31. 5. 2001 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV Pg 9/98 z dne 24. 1. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V gospodarskem sporu je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnice (tedaj tožeče stranke) na razveljavitev odločbe, s katero je Urad za varstvo konkurence (v nadaljevanju Urad) z učinkom za nazaj razveljavil sklepe o minimalnih oziroma izhodiščnih cenah, ki jih je sprejel upravni odbor pritožnice, ker predstavljajo protipraven kartelni sporazum, zaradi česar nimajo pravnega učinka in se štejejo za nične. Urad je pritožnici tudi prepovedal sprejemati odločitve, ki bi neposredno določale ceno storitev fizičnega in tehničnega varovanja oziroma njene elemente. Pritožnica se je zoper odločitev sodišča prve stopnje pritožila, Višje sodišče pa je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnica je nato vložila tudi revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena, 22., 23. in 28. člena Ustave, pa tudi kršitev načel pravne države iz 2. člena Ustave. Sodiščem očita, da niso z ničimer odgovorila na njene navedbe, temveč so nekritično sledila ugotovitvam Urada. Pritožnica obširno navaja argumente, ki naj bi kazali na neurejeno stanje na področju dejavnosti, ki jo opravlja. Uradu očita, da na nobenega od ponujenih argumentov ni odgovoril. Po mnenju pritožnice je ugotovitev o obstoju kartelnega sporazuma pravno neutemeljena in absurdna. Sodiščema prve in druge stopnje očita, da sta k reševanju predmetne zadeve pristopili formalistično in nista pretehtali in ovrednotili vseh zatrjevanih okoliščin, ki kažejo na namen, ki ga je pritožnica zasledovala ob sprejetju razveljavljenih sklepov (tj. "višja raven kvalitete storitev, ki bo ustrezala standardom in predpisom in bo zadovoljevala javni interes, ki je na področju varovanja oseb in premoženja močno prisoten"). Pritožnica predlaga, naj Ustavno sodišče z razveljavitvijo izpodbijanih sodnih odločb in vrnitvijo zadeve v novo odločanje pristojnemu sodišču zagotovi spoštovanje pravic, ki jih zagotavlja Ustava.

B.

3.Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne in procesnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe in tudi ne v dokazno oceno sodišča.

Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem sodnem postopku. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Teh pa pritožnica ne izkaže. V ustavni pritožbi obširno navaja nepravilnosti, ki se nanašajo na odločbo Urada.

Z vidika zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, bi bil lahko pomemben očitek pritožnice, da se sodišča v obravnavani zadevi niso opredelila do njenih navedb v postopku, temveč so nekritično sledila ugotovitvam Urada. Iz ustavnega procesnega jamstva, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave, med drugim izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost in da se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Takšna obveznost velja tudi za Višje in Vrhovno sodišče, ki se morata izjaviti o pritožbenih oziroma revizijskih navedbah, ki so po razumni oceni sodišča bistvene za odločitev o zadevi. Po oceni Ustavnega sodišča so sodišča v obravnavanem primeru dovolj izčrpno obrazložila za odločitev v zadevi bistvene dejanske okoliščine in pravna stališča, prav tako so se opredelila tudi do bistvenih navedb pritožnice. Iz izpodbijanih sodb je jasno razvidno, zakaj so sodišča štela, da imajo razveljavljeni sklepi pritožnice lastnost kartelnega sporazuma.

Kršitve ustavnega procesnega jamstva, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave, pa ni mogoče utemeljevati z argumentom, da je odločitev sodišč po vsebini napačna.

5.Očitka o kršitvi pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) pritožnica z ničimer ne konkretizira. Zgolj okoliščina, da odločitev sodišča ni v njeno korist, pa ne zadošča za ugotovitev, da ji je bila kršena navedena ustavna pravica. Pritožnica zatrjuje tudi kršitev 28. člena Ustave, ki določa načelo zakonitosti v kazenskem postopku, vendar pri tem ne pojasni, s čim naj bi sodišča v konkretnem postopku kršila to načelo.

6.Pritožnica se v ustavni pritožbi sklicuje še na kršitev načel pravne države (2. člen Ustave). Ker navedeni člen ne vsebuje človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države), se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

7.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger