Jedro

Kadar tožena stranka zavrne prošnjo za brezplačno pravno pomoč na podlagi 24. člena ZBPP, ne sme biti nobenega dvoma, za katero zadevo in pravno sredstvo je stranka podala prošnjo za brezplačno pravno pomoč, kajti odločanje o razumnosti zahtevka in verjetnosti izgleda za uspeh se ugotavlja prav glede na dejansko in pravno stanje konkretne zadeve.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. Bpp 2491/2010 z dne 19. 10. 2010 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se prošnja tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 5. 10. 2010 zavrne. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je prosilka pri naslovnem sodišču dne 5. 10. 2010 vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. st. v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kopru pod opr. št. K 183/2007 zoper osumljeni A.A. in B.B. ter kot oprostitev plačila stroškov postopka. Prosilka je oškodovanka. Organ se sklicuje na 24. člen ZBPP. Pri odločanju je pristojni organ za BPP vpogledal prošnjo prosilke za dodelitev brezplačne pravne pomoči in listine, ki jih je v spis priložila prosilka. Iz listin v spisu izhaja, da je Okrožno državno tožilstvo v Kopru s sklepom z dne 2. 7. 2007 zavrglo kazensko ovadbo oškodovanke C.C. z dne 12. 6. 2007 zoper osumljeni A.A. in B.B., zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ in kaznivega dejanja goljufije po 2. in 1. odstavku 217. člena KZ. Iz listin izhaja, da je bila vloga zasebne tožilke C.C. zoper isti osumljenki, domnevno zaradi kaznivega dejanja goljufije po 2. odstavku in 1. odstavku 217. člena KZ, s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. K 183/2007 z dne 2. 4. 2008 zavržena kot nepopolna in nerazumljiva vloga, kar je na pritožbo prosilke potrdilo tudi Višje sodišče v Kopru s sklepom pod opr. št. K 135/2008 z dne 21. 1. 2009. Pristojni organ za BPP tako zaključuje, da je navedeni kazenski postopek pravnomočno končan, saj je prosilka izčrpala vsa razpoložljiva pravna sredstva, zoper navedeni sklep Višjega sodišča v Kopru pa pritožba ni več dovoljena, vložitev izrednega pravnega sredstva pa bi bila po mnenju pristojnega organa za BPP glede na vsebino in časovno oddaljenost nerazumna in ne bi imela verjetnega izgleda za uspeh. Pristojni organ za BPP je tudi prepričan, da bi bilo v navedeni kazenski zadevi, upoštevajoč tudi sklep Okrožnega državnega tožilstva v Kopru z dne 2. 7. 2007 o zavrženju kazenske ovadbe, sleherno nadaljevanje postopka ali vlaganje kakršnihkoli pravnih sredstev nerazumno in ne bi imelo verjetnega izgleda za uspeh.

V tožbi tožnica pravi, da ji je bila zavrnjena pravna pomoč za vložitev nove kazenske ovadbe oziroma obtožnega predloga kot zasebne tožilke, pri čemer se je v obrazložitvi odločbe sklicevala na popolnoma druge razloge, ki jih tožeča stranka ni navajala, ter na priloge, ki jih tožeča stranka ni prilagala. Na ta način dejanskega stanja sploh ni ugotavljala. S tem je tožena stranka tožeči stranki kršila ustavno pravico do sodnega varstva. Tožeča stranka je dne 5. 10. 2010 vložila na naslov tožene stranke dve vlogi za odobritev brezplačne pravne pomoči in sicer za vložitev revizije na podlagi sodbe Višjega sodišča v Kopru Cp 543/2010 in za vložitev nove kazenske ovadbe na podlagi novih dejstev, ki izhajajo iz pravnomočno končanega pravdnega postopka P 932/2010 Okrožnega sodišča v Ljubljani. Pravi, da je vlogi priložila sodbo Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. P 932/2010 z dne 18. 1. 2010 in sodbo Višjega sodišča v Kopru Cp 543/2010 z dne 7. 9. 2010 in še dodatno obrazložila prvo in drugo vlogo v izogib nesporazumom. Tožena stranka vloge in prilog očitno ni ne prebrala niti jih ni upoštevala, pri tem pa je kršila načelo materialne resnice. Tožena stranka se je v svoji odločitvi opirala na zavrženo kazensko ovadbo ODT Koper z dne 2. 7. 2007, kjer ODT ni ugotovilo ponarejanja listin, kar pa je kasneje nedvoumno ugotovilo pravdno sodišče v Kopru s pravnomočno sodbo P 932/2007. Tožeča stranka je tedaj kazensko ovadbo vložila 12. 6. 2007, tožilstvo je za zavrženje potrebovalo le dobrih 14 dni. Ker pa je tožeča stranka v kazenskih postopkih glede na določila ZKP in zaradi sorodstvenega razmerja do osumljenk zasebna tožilka, prava neuka stranka, kar bi morala upoštevati tožena stranka, ji z neodobritvijo pravne pomoči onemogoča sodno varstvo njenih pravic in premoženja. S kaznivim dejanjem ponarejanja listine in nezakonite prodaje stanovanja tožnice na podlagi zamudne sodbe in zlorabe pravnih predpisov se je zgodilo natanko tako, kot je bilo v obtožnem predlogu v K 183/2007 opisano. Ker pa ji tožeča stranka v citiranem postopku tudi ni odobrila pomoči, je s tem omogočila odtujitev premoženja na podlagi goljufije in ponarejene listine, kar vse izhaja iz sodbe P 932/2010 z dne 18. 1. 2010. Stanovanje je bilo prodano 10. 10. 2007, potem, ko je ODT Koper zavrglo ovadbo o ponarejeni listini v 14 dneh, po več kot dveh letih postopkov pa se je v pravdi izkazalo, da je listina bila ponarejena. Tožeča stranka ponovno poudari, da je vlogi priložila sodbi P 932/2010 in Cp 543/2010 in ne sodbo K 183/2007 in K 135/2008. Tožena stranka se v svoji odločitvi z dne 19. 10. 2010 v zadevi Bpp 2491/2010 sklicuje na odločitev Bpp 212/2008 z dne 22. 5. 2008 ter pri tem popolnoma ignorira nova dejstva in pravnomočno sodno odločbo P 932/2010 in tam ugotovljena dejstva, ki so: ponarejanje listin, nezakonito odtujeno stanovanje na podlagi zamudne sodbe P 1/2005, ki je bila izdana na podlagi ponarejene listine, na procesno nesposobnost v pravdi P 1/2005 tožene stranke in s tem posledično neaktivnost le-te, ter kar je tudi bistveno, na dejstvo, da je vlagateljica vloge prava neuka stranka in zaradi sorodstvenega razmerja do osumljenih zasebna tožilka in potrebuje pomoč odvetnika. Pri tem ne gre spregledati, da gre za veliko denarno oškodovanje in sicer v znesku več kot 250.000 EUR in pa dejstva, da ji je tožena stranka v pravdnem postopku odobrila brezplačno pravno pomoč za vložitev po izrednih pravnih sredstvih v odločbi Bpp 2490/2010 z dne 18. 10. 2010. Predlaga, da naslovno sodišče tožbi ugodi, odpravi napadeno odločbo št. 2491/2010 z dne 19. 10. 2010 in o zadevi odloči, podrejeno pa predlaga vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Predlaga oprostitev plačila sodnih stroškov in taks.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka v izogib ponavljanju sklicuje na razloge za takšno odločitev iz navedene odločbe. Tožnica v tožbi po mnenju pristojnega organa za BPP ne navaja novih dejstev in ne predlaga novih dokazov, ki bi pripeljali do drugačne odločitve. Vložena revizija v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kopru pod opr. št. P 932/2007 pa na takšen zaključek ne more vplivati.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Kadar tožena stranka zavrne prošnjo za brezplačno pravno pomoč na podlagi 24. člena ZBPP, ne sme biti nobenega dvoma, za katero zadevo in pravno sredstvo je stranka podala prošnjo za brezplačno pravno pomoč, kajti odločanje o razumnosti zahtevka in verjetnosti izgleda za uspeh se ugotavlja prav glede na dejansko in pravno stanje konkretne zadeve. V tem upravnem sporu pa je med strankama očitno ostalo sporno, za katero pravno sredstvo je tožnica vložila prošnjo in v kateri zadevi. Ta nejasnost je razvidna tudi iz vsebine obrazca (rubrika pod točko III), na katerem je tožnica podala prošnjo, pri čemer te nejasnosti tožena stranka v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni razčistila. V rubriki »pravna zadeva« je navedeno: »Okrožno sodišče v Kopru P 1/2005 v povezavi s P 932/2007 v povezavi s K 183/2007 in Kp 135/2008; v rubriki » želene vrste, oblike in obseg brezplačne pravne pomoči« pa je navedeno: izredna pravna sredstva, pomoč in svetovanje pri vložitvi kazenskih ovadb, zastopanje na sodišču 1. in 2. st.«.

Tožena stranka v izreku ni odločila, katera prošnja za brezplačno pravno pomoč se zavrne, razen da se zavrne prošnja z dne 5. 10. 2010, iz obrazložitve v prvem odstavku pa izhaja, da je zavrnila prošnjo za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kopru pod opr. št. K 183/2007. Drugače od tega pa v tretjem odstavku na strani 2 obrazložitve tožena stranka ne govori o zastopanju na 1. in 2. stopnji, ampak o nerazumnosti vlaganja revizije. Gre za takšno nejasnost znotraj obrazložitve izpodbijane odločbe v povezavi z pomanjkljivim izrekom, da sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti. Poleg tega, kot že nakazano, tožeča stranka v tožbi pravi, da je vložila dve prošnji za pravno pomoč in sicer eno za vložitev revizije zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru Cp 543/2010 in drugo za vložitev nove kazenske ovadbe na podlagi novih dejstev in sicer pravnomočno končanega pravdnega postopka P 932/2010. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ne oporeka tožbeni trditvi, da je tožnica že pred izdajo izpodbijane odločbe predložila omenjeno sodbo pravdnega sodišča v utemeljitev prošnje in novih dejstev. Ta dejstva tožena stranka ni vključila v dokazno oceno, sploh pa ni razčistila, za katere zadeve in pravna sredstva je tožnica vložila prošnjo za brezplačno pravno pomoč. Gre za kršitve določil 1. odstavka 213. člena ZUP ter 2., 3. in 5. točke 214. člena ZUP, kar v konkretnem primeru pomeni bistveno kršitev določb postopka, saj odločbe ni mogoče preizkusiti (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 3. odstavkom 27. člena ZUS-1); posledično pa je tožena stranka tudi zmotno uporabila materialno pravo (24. člen ZBPP). Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2., 3. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča, ki se nanaša na postopek in materialno pravo (4. odstavek 64. člena ZUS-1). Ker je tožeča stranka že po Zakonu o sodnih taksah oproščena plačila sodnih taks, sodišče ni o tem odločalo v izreku sodbe.