Jedro

Povsem zgrešeno je, da sodišče prve stopnje obseg in trajanje nevšečnosti med zdravljenjem, obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti in pretrpljeni strah šteje za dokazan z navedbami v tožbi. Tožbene navedbe so sicer izjave o dejstvih, vendar pa niso dokaz, ki bi že sam po sebi dokazoval ta dejstva. V skladu s 1. odstavkom 7. člena ZPP morajo stranke v pravdi navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Res je, da se sodišče lahko opre samo na dejstva, ki so jih stranke navedle, vendar to ne pomeni, da sodišče dejstva lahko ugotovi že zgolj na podlagi navedb. Izjema velja le glede dejstev, ki jih je nasprotna stranka priznala (1. odstavek 214. člena ZPP) ali pa dejstev, ki jih ni zanikala (2. odstavek 216. člena ZPP), vendar pa v tej zadevi ne gre za nobenega od navedenih primerov.

S tem, da je neutemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke in da ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika (glede zatrjevane negmotne škode) je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je bila tožniku odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem prve stopnje.

Do obravnavane nezgode pri delu je prišlo pri demontaži konzole oziroma podpore za dvigovanje strehe. Tožnik je trdil, da delovni proces ni bil organiziran na primeren način. Krivdna odgovornost delodajalca za škodo nastalo v delovni nesreči je podana, če je do poškodbe prišlo zaradi neustrezne organizacije dela. V kolikor drži tožnikovo zatrjevanje, da sta bila z sodelavcem dogovorjena, da na vsaki strani pustita pritrjen po en vijak, kar bi onemogočilo poškodbo, sodelavec pa se tega dogovora ni držal in v kolikor bi tudi držalo, da bi podporo na žerjav moral pritrditi sodelavec, potem bi šlo za krivdno odgovornost toženca. Toženec, kot delodajalec namreč odgovarja za ravnanje svojih delavcev, v konkretnem primeru torej tožnikovega sodelavca, ki naj bi s svojimi ravnanji oz. opustitvami povzročil nastanek škodnega dogodka.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku na transakcijski račun pooblaščenca plača znesek 3.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2008 dalje do plačila (1. odstavek točke I izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več, to je plačilo zneska 16.205,00 EUR in plačilo zakonskih zamudnih obresti od 25. 9. 2007 do 8. 7. 2008 (2. odstavek točke I izreka).

Z izpodbijanim sklepom je zavrnilo zahtevo tožene stranke za plačilo varščine za pravdne stroške (točka II izreka) in tožniku naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 132,12 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe in odločitev o stroških postopka se tožnik pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede domnevnega tožnikovega soprispevka k nastali škodi. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče A.A., ki bi lahko potrdil tožnikovo izpovedbo, da je tistega dne pomagal priči, da je bila to za tožnika prva podpora, ki jo je odstranjeval, kakor tudi to, da je priča vodila delo in mu je tožnik le pomagal. Tožnik pri tem ni kršil pravil iz varstva pri delu, zato ga ne more bremeniti nikakršna stopnja soprispevka k nastali škodi. Sodišče prve stopnje glede obsega nepremoženjske škode ni izvedlo dokaza s pritegnitvijo izvedenca medicinske stroke in tudi zaslišalo tožnika. Sodišče prve stopnje je odškodnino za nepremoženjsko škodo dosodilo v znesku, ki ne ustreza standardu pravične denarne odškodnine. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se toženec pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP podana, ker odločitve sodišča prve stopnje o višini dosojene odškodnine ni možno preizkusiti, saj glede odločilnih dejstev, ni bil izveden noben dokaz, niti dokaz z zaslišanjem tožnika niti dokaz s postavitvijo izvedenca medicinske stroke. Sodišče prve stopnje sicer povzema medicinsko dokumentacijo, ki jo je tožnik priložil tožbi, prav tako povzema navedbe tožnika glede nevšečnosti med zdravljenjem, vendar pa iz izpodbijane sodbe ni razvidno, kakšne telesne bolečine je tožnik trpel, to je, ali je šlo za hude, srednje hude ali lahke telesne bolečine, kako dolgo so trajale in podobno. Enako velja glede pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje potem, ko povzema tožnikove trditve o poslabšanju tožnikovega zasebnega življenja in poslabšanju kvalitete življenja tožnika sicer zaključi, da tožnik prav gotovo trpi duševne bolečine zaradi omejitev oziroma onemogočenih aktivnosti, vendar te ugotovitve ni možno preizkusiti, saj ni potrjena ne z izpovedbo tožnika in ne z objektivnimi ugotovitvami izvedenca medicinske stroke. Enaka kršitev je podana tudi v zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede utrpljenega strahu. Primarnega strahu tožnik niti ni mogel utrpeti, saj je šlo za povsem nepričakovan dogodek. Iz razlogov izpodbijane sodbe sploh ni mogoče ugotoviti, ali je tožnik sploh trpel kak strah glede izida zdravljenja in glede posledic škodnega dogodka, ter kako dolgo je ta strah trajal in kakšne intenzitete je bil. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odgovornost za nastali škodni dogodek presojalo na podlagi določb Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) o objektivni odgovornosti, saj je škodni dogodek potrebno presojati na podlagi določbe 1. odstavka 131. člena OZ o subjektivni odškodninski odgovornosti. V kolikor bi se tožnik držal vseh danih navodil nadrejenih in tudi zdravega razuma, pri snemanju konzole sploh ne bi moglo priti do poškodbe. Delo bi moralo biti opravljeno tako, da bi se konzolo pred njeno odstranitvijo pritrdilo na jekleno vrv, ki je bila pritrjena na žerjav. Takšno fiksiranje na žerjav je bilo namenjeno temu, da se prepreči možnost padca konzole in in s tem možnost nastanka poškodb oz. še kakšne hujše posledice. Pri tem je povsem brezpredmetno, kakšne teže je bila konzola, saj sama teža še ne pomeni, da je šlo za delo s povečano nevarnostjo. Toženi stranki ni možno očitati krivde za nastali škodni dogodek, prav tako pa tožba v tej smeri ni vsebovala nobenih navedb, zato bi sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek moralo zavrniti. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da prispevek tožnika k nastalemu škodnemu dogodku znaša 30 %. K nastalemu škodnemu dogodku je prispeval izključno tožnik oz. ga je s svojim ravnanjem sam zakrivil. Do poškodbe je prišlo zato, ker je bil tožnik malomaren in je pozabil zavezati konzolo z jekleno vrvjo na kavelj dvigala. V kolikor bi tožnik ravnal v skladu z navodili, to je, da se konzolo z jekleno vrvjo najprej pritrdi na kavelj žerjava, da se šele nato odvijejo matice ter na koncu konzola dvigne in odstrani z mesta, do škodnega dogodka niti teoretično ne bi moglo priti. Tožnik je ravnal tudi v nasprotju z zdravim razumom, ko je odvil matice vijakov in vijake, ne da bi pred tem konzolo pritrdil z jekleno vrvjo na kavelj žerjava in s tem onemogočil njen padec. V kolikor bi tožnik ravnal enako, kot je storil pri odstranitvi prvih dveh konzol, ki ju je z jekleno vrvjo privezal na kavelj žerjava, potem do spornega dogodka ne bi moglo priti. Dosojeni zneski odškodnin za posamezne oblike negmotne škode se tudi bistveno previsoki in v nasprotju z načelom individualizacije odškodnine za nepremoženjsko škodo in načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine. Sodišče prve stopnje bi moralo opraviti revalorizacijo zneskov odškodnine, ki jo je zavarovalnica tožniku že izplačala. Ob takšni revalorizaciji bi se pokazalo, da bi sodišče prve stopnje tožniku lahko priznalo le odškodnino v višini 2.489,87 EUR. Dejansko stanje je ostalo nepravilno ugotovljeno tudi zaradi tega, ker sodišče prve stopnje glede posameznih oblik nepremoženjske škode ni zaslišalo tožnika in tudi ni pritegnilo izvedenca medicinske stroke, zato sploh ni moglo ugotoviti ali je tožnik res utrpel telesne bolečine, ali je trpel strah in ali je trpel oz. ali še danes trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da zavrne še preostali del tožnikovega zahtevka, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi sta utemeljeni.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Obe pritožbi utemeljeno grajata ravnanje sodišča prve stopnje, ki je obstoj negmotne škode ugotavljalo ne, da bi izvedlo predlagani dokaz z izvedencem medicinske stroke in ne, da bi zaslišalo tožnika. Seveda je v določenih, bolj enostavnih primerih, ko stranka niti ne predlaga izvedbe dokaza z izvedencem, možno, da sodišče trajanje in intenzivnost telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti in pretrpljeni strah ugotovi brez pomoči izvedenca medicinske stroke. Vendar pa to ne velja za primer, kakršen je konkreten, ko je tožnik predlagal izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke in ko je za ugotovitev odločilnih dejstev v zvezi z zatrjevano negmotno škodo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je dokaz z izvedencem nepotreben, ker že izvedeni dokazi zadoščajo za odločitev. Edini dokaz, ki ga je sodišče prve stopnje izvedlo v zvezi z zatrjevano negmotno škodo, je vpogled v medicinsko dokumentacijo, ki jo je predložil tožnik. Povsem nepojmljivo je, da sodišče prve stopnje glede pretrpljenih telesnih bolečin, zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter pretrpljenega strahu ni zaslišalo tožnika, temveč ga je zaslišalo le glede škodnega dogodka, to je glede tega, kako je prišlo do poškodbe. To je še toliko manj razumljivo, ker tožnik sedaj živi v Bosni in Hercegovini in je bil že doslej njegov prihod na sodišče povezan z znatnimi težavami zaradi tožnikovega zdravstvenega stanja, pa tudi z znatnimi stroški. Vsaj glede pretrpljenega strahu in zmanjšanih življenjskih aktivnosti si odločitve o odškodninskem zahtevku ni možno predstavljati, ne da bi sodišče o tem zaslišalo oškodovanca, saj je odškodnina za pretrpljeni strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odvisna tudi od subjektivnega doživljanja oškodovanca, o čemer se sodišče prepriča predvsem tako, da oškodovanca zasliši kot stranko.

Povsem zgrešeno je, da sodišče prve stopnje obseg in trajanje nevšečnosti med zdravljenjem, obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti in pretrpljeni strah šteje za dokazan z navedbami v tožbi. Tožbene navedbe so sicer izjave o dejstvih, vendar pa niso dokaz, ki bi že sam po sebi dokazoval ta dejstva. V skladu s 1. odstavkom 7. člena ZPP morajo stranke v pravdi navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Res je, da se sodišče lahko opre samo na dejstva, ki so jih stranke navedle, vendar to ne pomeni, da sodišče dejstva lahko ugotovi že zgolj na podlagi navedb. Izjema velja le glede dejstev, ki jih je nasprotna stranka priznala (1. odstavek 214. člena ZPP) ali pa dejstev, ki jih ni zanikala (2. odstavek 216. člena ZPP), vendar pa v tej zadevi ne gre za nobenega od navedenih primerov.

S tem, da je neutemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke in da ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika (glede zatrjevane negmotne škode) je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je bila tožniku odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem prve stopnje. Res je sicer, da določeno odgovornost za neustrezno zaslišanje tožnika nosi tudi njegov pooblaščenec, saj tožniku ni postavil nobenih vprašanj v zvezi z negmotno škodo, čeprav bi to lahko storil, saj je tožniku sicer postavil tri vprašanja v zvezi z potekom škodnega dogodka. Zaradi opustitve ustreznega zaslišanja tožnika je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Obe stranki tudi utemeljeno uveljavljata, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče A.A., ki je skupaj s tožnikom delal pri demontaži podpor (konzol) za dvig strehe. Glede na to, da je ta priča edina, ki ob tožniku ve, kako je dejansko potekalo delo, je njegova izpovedba res lahko odločilnega pomena za pravilno odločitev v tem sporu. Sodišče prve stopnje je pričo sicer skušalo vabiti na narok za glavno obravnavo, vendar je bilo vabilo priči vročeno s t.i. fikcijo vročitve. Navedene težave pri vročanju vabila ne bi smele biti ovira, da sodišče tudi na drug način skuša priti do izjave te priče. Pri izvedbi tega dokaza vztrajata obe stranki, zato bi sodišče prve stopnje eni ali drugi lahko naložilo, da predložita pisno izjavo predlagane priče v smislu določbe 236.a člena ZPP. Glede na to, da tožnik živi v Bosni, bi bilo verjetno bolj smotrno, da sodišče prve stopnje na predložitev pisne in podpisane izjave priče pozove toženca. Zaslišanje priče A.A. je lahko pomembno zlasti zaradi razjasnitve vprašanj, na kakšen način sta s tožnikom opravljala delo, pri katerem je prišlo do poškodbe, ali je tožnik tistega dne pred tem že sodeloval pri demontaži dveh podpor za dvig AL strehe, kot zatrjuje toženec, ali pa je do poškodbe prišlo pri odstranitvi prve podpore, kot je izpovedoval tožnik. Navedeno je zlasti pomembno s stališča kdo od obeh delavcev je bil dolžan podporo privezati za kavelj dvigala in ali je A.A. to v resnici storil, kot je v svoji izpovedbi domneval tožnik. Pomembno je tudi, ali je med obema delavcema v resnici bil dogovor, da oba na svoji strani podpore pustita privit še en vijak (to je zatrjeval tožnik), kar bi dejansko onemogočalo padec podpore, kot je izpovedal kot priča zaslišani vodja gradbišča B.B..

Pritožba toženca utemeljeno graja utemeljitev sodišča prve stopnje glede tega, zakaj je delo pri demontaži podpor za dvig AL strehe potrebno šteti za nevarno dejavnost. Zgolj teža podpore (konzole), ki jo je bilo potrebno odstraniti, ni zadosten argument, da se to dejavnost opredeli kot nevarno. Pri tem je še najmanj pomembno, da je tožnik težo konzole ocenjeval na 600 kg, priča C.C. pa je govoril o 350 kg. Tožnik je sicer uveljavljal, da gre za nevarno dejavnost tudi zaradi tega, ker se je delo opravljalo na višini, vendar izpodbijana sodba glede tega nima nobenih razlogov. V skladu z uveljavljeno sodno prakso se za nevarno dejavnost šteje delo na gradbišču, vendar sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo, ali je delo, pri katerem je prišlo do poškodbe, možno opredeliti kot delo na gradbišču. V skladu z uveljavljeno sodno prakso je nevarna dejavnost tudi delo v neposredni bližini žerjava, kar je v konkretnem primeru tudi bilo podano. Vse navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ni ustrezno in zadostno obrazložilo, zakaj šteje, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti, razlogi ki jih navaja (teža podpore) pa so očitno zmotni.

Res je sicer, da je trditvena podlaga tožbe glede tega, ali je šlo za objektivno ali krivdno odgovornost toženca dokaj skromna, vendar pa ni res, kar trdi pritožba, da tožnik ni podal nobenih navedb, ki bi kazale na krivdno odgovornost. Tožnik je namreč v prvi pripravljalni vlogi navajal, da delovni proces ni bil organiziran na primeren način. Krivdna odgovornost delodajalca za škodo nastalo v delovni nesreči je podana, če je do poškodbe prišlo zaradi neustrezne organizacije dela. V kolikor drži tožnikovo zatrjevanje, da sta bila z A.A. dogovorjena, da na vsaki strani pustita pritrjen po en vijak, kar bi onemogočilo poškodbo, A.A. pa se tega dogovora ni držal in v kolikor bi tudi držalo, da bi podporo na žerjav moral pritrditi A.A., potem bi šlo za krivdno odgovornost toženca. Toženec, kot delodajalec namreč odgovarja za ravnanje svojih delavcev, v konkretnem primeru torej delavca A.A., ki naj bi s svojimi ravnanji oz. opustitvami povzročil nastanek škodnega dogodka. Vendar pa je kot že rečeno za bolj zanesljivo dokazno oceno v zvezi s temi vprašanji potrebno izvesti dokaz z zaslišanjem priče A.A..

Toženčeva pritožba ni utemeljena v tistem delu, ko ugovarja temu, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem s področja varstva pri delu. Tak dokazni predlog sodišče lahko zavrne, če šteje, da je že z drugimi dokazi dokazano tisto, kar je toženec želel dokazovati z izvedencem. Sodišče prve stopnje je to, kako bi moralo biti organizirano delo pri demontaži podpor za dvig AL strehe, prepričljivo ugotovilo z izpovedbo prič B.B., D.D pa tudi samega tožnika in listin v spisu. Na podlagi teh dokazil je ugotovilo, da je bil pravilen potek dela, ki bi preprečil nastanek poškodbe pri delu takšen, da bi delavca podporo pritrdila na kavelj dvigala. Izvedenec bi torej le potrdil to, kar je sodišče prve stopnje že ugotovilo z drugimi dokaznimi sredstvi.

Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o soprispevku tožnika k nastanku škode je odvisna od odgovora na vprašanje, ali je bil v resnici tožnik tisti, ki bi podporo pred demontažo moral pritrditi na kavelj dvigala, kot to zatrjuje toženec, ali pa bi to moral storiti A.A., ki je delo vodil in kateremu je tožnik le pomagal, kot to zatrjuje tožnik. V kolikor drži, da je delo vodil A.A. in da je pri tem tožnik le pomagal, ter da se je podpora pritrdila le na enem koncu, je za opustitev varnega dela odgovorna tožena stranka, ki odgovarja za svoje delavce, v tem primeru za A.A. in tožniku ne bi bilo možno očitati, da je z nepravilnim ravnanjem prispeval k nastanku škode.

Pritožba tožene stranke utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni opravilo revalorizacije obeh zneskov, ki ju je zavarovalnica E. d.d. tožniku izplačala iz naslova odškodnine za pretrpljeno negmotno škodo zaradi poškodbe pri delu v zvezi zavarovanja splošne civilne odgovornosti toženca. Zavarovalnica je tožniku dne 14. 2. 2007 iz tega naslova nakazala znesek 13.000,00 EUR, ta znesek je med sodnim sporom (prvotno je tožnik tožil tudi zavarovalnico) valorizirala na datum 6. 1. 2009, ko je valorizirana vrednost znašala 14.105,00 EUR in je tožniku 21. 1. 2009 nakazala še razliko do zavarovalne vsote 15.000,00 EUR, kar je znašalo 895,00 EUR. Sodišče prve stopnje je nato znesek pravične denarne odškodnine, ki ga je odmerilo na dan izdaje izpodbijane sodbe, to je 18. 12. 2011 znižalo za 15.000,00 EUR, kar le delno pokriva valorizacijo prvega izplačanega zneska in sicer za čas od 14. 2. 2007 do 6. 1. 2009. Sodišče bi revalorizacijo v resnici moralo opraviti tako, da bi oba izplačana zneska revaloriziralo na datum 18. 12. 2013 in tako dobljeni znesek odštelo od celotnega zneska odmerjene pravične denarne odškodnine za pretrpljeno negmotno škodo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP pritožbama ugodilo, izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z izvedencem medicinske stroke, zaslišalo tožnika v zgoraj nakazani smeri ter izvedlo dokaz z zaslišanjem priče A.A.. V novem postopku bo sodišče prve stopnje tudi znova pretehtalo, ali je šlo pri delu, ki ga je opravljal tožnik za nevarno dejavnost oz. ali je podana krivdna odgovornost tožene stranke. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo je storilo sodišče prve stopnje, takšne narave, da je v pritožbenem postopku ne more samo odpraviti. Razen tega bi bilo povsem neracionalno, da bi bil izvedenec medicinske stroke prvič imenovan šele v pritožbenem postopku. Po dopolnjenem postopku bo sodišče prve stopnje o tožnikovem zahtevku lahko znova odločilo.

Na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.