Jedro

Po določbah 1., 2. in 3. člena ZZVN je izgnanec državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni izpostavljen prisilnemu ukrepu okupatorja ali njegovih sodelavcev tako, da je bil v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 prisilno izseljen s svojega doma zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov in je takšen ukrep trajal najmanj tri mesece. Zato so za presojo, ali so v posameznem primeru izpolnjeni zakonski pogoji, pomembne tudi dejanske okoliščine zatrjevanega dogodka in razmer, v katerih je oseba živela pred in po zatrjevanem dogodku; izpolnjevanje zakonskih pogojev pa ni mogoče izkazati z zatrjevanjem takšnih dejanskih okoliščin, ki niso verjetne glede na zgodovinska dejstva historičnega dogodka druge svetovne vojne.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1149/99-11 z dne 10.7.2000, se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 11.6.1999, in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek, na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS pa je zavrnilo njegov zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Z navedeno odločbo je tožena stranka v reviziji odpravila odločbo z dne 25.5.1998, s katero je Upravna enota C. tožniku priznala status in pravice žrtve vojnega nasilja za čas prebit v izgnanstvu od 9.7.1941 do 15.5.1945, ter odločila, da mu takega statusa in pravic ne prizna.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97, v nadaljevanju ZZVN) izgnanec oseba, ki izpolnjuje pogoje iz 1., 2. in 3. člena ZZVN. V obravnavanem primeru je bilo v postopku na prvi stopnji ugotovljeno, da je italijanski okupator tožnika dne 9.7.1941 prisilno izselil iz N.p. kot kraja njegovega prebivališča v drug kraj na istem okupacijskem območju, in sicer v V.L. Tožena stranka je v reviziji, opravljeni na podlagi 20. člena ZZVN in 102. člena Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95, v nadaljevanju ZVojI), sama odločala o tožnikovem zahtevku in na podlagi dokazov, izvedenih v postopku pred organom prve stopnje, odločila v njegovo škodo, ker naj bi bilo za izgnanstvo po določbah ZZVN mogoče šteti le izgon iz države, predvsem v Italijo, Nemčijo in na ozemlje bivše Kraljevine Jugoslavije. Takšno stališče nima opore v materialnem pravu, ker ZZVN ne določa območja, kamor bi morala biti oseba prisilno izseljena. Da je izselitev šteti za prisilno, je po določbah ZZVN dovolj, da je s strani okupatorja podana sila v obliki prisilnega ukrepa, ki prizadetemu z izselitvijo in prepovedjo vrnitve na dom onemogoči nadaljnje prebivanje v kraju prebivališča, s tem pa določi bivanje na drugem območju v drugačnih razmerah. Zato v obravnavanem primeru niso pomembne razmere, v katerih je tožnik živel pred zatrjevanim dejanjem, niti zgodovinsko dejstvo, da je bil trg v V.L. ograjen šele leta 1942. Glede na ugotovljeno dejansko stanje in ob pravilni razlagi 1. odstavka 2. člena ZZVN bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da je bil tožnik prisilno izseljen v drug kraj istega okupacijskega območja, kjer je ostal tudi po kapitulaciji Italije oziroma do konca vojne. V ponovljenem postopku se bo tožena stranka morala opredeliti do tega, ali sta kapitulacija Italije ter obdobje osvoboditve V.L. prekinila prisilni ukrep prisilne izselitve oziroma, ali se je ta nadaljeval tudi pod nemško okupacijo V.L. Tožena stranka navaja v pritožbi, da se ne strinja z odločitvijo niti s stališči, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje. Navaja, da je svojo odločitev oprla na ugotovitev, da je organ prve stopnje zmotno ocenil dokaze in iz ugotovljenih dejstev napravil napačen sklep glede dejanskega stanja ter napačno uporabil predpis, na podlagi katerega je odločil. Na podlagi presoje listin in dokazov, ki jih je tožnik predložil organu prve stopnje oziroma so bili izvedeni v postopku pred organom prve stopnje, je v reviziji ugotovila, da tožnikovemu zahtevku ni mogoče ugoditi, ker ni izkazal, da je italijanski okupator dne 9.7.1941 nad njim izvršil prisilni ukrep prisilne izselitve iz 2. člena ZZVZ. Takšno odločitev je oprla na razlago določb ZZVN v povezavi z zgodovinskimi dejstvi druge svetovne vojne, kot jih navaja zgodovinar dr. F. Po njegovih navedbah je prisilno izselitev v drugi svetovni vojni izvajal nemški in madžarski okupator s preselitvijo iz okupiranega območja na ozemlje druge takratne države, italijanski okupator pa v letu 1941 ni izvajal prisilnih izselitev, internacijo je začel izvajati šele leta 1942, konfinacijo pa sicer že v letu 1941, vendar šele od dne 11.9.1941 dalje. Glede na navedena zgodovinska dejstva ni mogoče, da bi bila verjetna tožnikova zatrjevanja, da naj bi italijanski okupator dne 9.7.1941 nad njim izvršil ukrep prisilne izselitve v smislu določb 2. člena ZZVN. Da bi bil tožnik prisilno izseljen v smislu določb ZZVN tudi ne izhaja iz posredovanih podatkov Arhiva Republike Slovenije. Glede na zgodovinsko dejstvo, da je bil trg v V.L. obdan z žično ograjo šele leta 1942, tudi ni verjetna njegova trditev, da se v V.L. že julija 1941 ni bilo mogoče prosto gibati. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da naj bi glede na ugotovljeno dejansko stanje bilo mogoče utemeljeno sklepati, da je bil tožnik prisilno izseljen v smislu določb 2. člena ZZVN.

V odgovoru na pritožbo tožnik pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot prepozno zavrže oziroma zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijano sodbo. Navaja, da je tožena stranka ravnala napačno, ko je sama spremenila na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, ne da bi opravila glavno obravnavo.

Pritožba je utemeljena.

Iz sodnega spisa izhaja, da je bila izpodbijana sodba toženi stranki vročena dne 16.8.2000 in da je ta pritožbo vložila dne 31.8.2000, kar je v zakonskem petnajstdnevnem pritožbenem roku.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje napačno razlagalo določbe ZZVN, ko je navedlo, da je za prisilni ukrep prisilne izselitve v smislu določb ZZVN dovolj zgolj ugotovitev, da je s strani okupatorja bila podana sila v obliki prisilnega ukrepa, ki prizadetemu z izselitvijo in prepovedjo vrnitve na dom onemogoči nadaljnje bivanje v kraju prebivališča in s tem določi bivanje na drugem območju v drugačnih razmerah. ZZVN določa namreč pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Po določbah 1., 2. in 3. člena ZZVN je izgnanec le državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni izpostavljen prisilnemu ukrepu okupatorja ali njunih sodelavcev tako, da je bil v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 prisilno izseljen s svojega doma zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov in je takšen prisilni ukrep trajal najmanj tri mesece. Zato so za presojo, ali so v posameznem primeru izpolnjeni zakonski pogoji za priznanje statusa izgnanca, pomembne tudi dejanske okoliščine zatrjevanega dogodka in razmer, v katerih je oseba živela pred in po zatrjevanem dogodku. Izpolnjevanja zakonskih pogojev tudi ni mogoče izkazati z zatrjevanjem takšnih dejanskih okoliščin, ki niso verjetne glede na zgodovinska dejstva historičnega dogodka, na katerega se sklicuje oseba, ki uveljavlja status žrtve vojnega nasilja.

Iz odločbe tožene stranke izhaja, da je ta v revizijskem postopku odločila o tožnikovem zahtevku za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - izgnanca in svojo odločitev oprla na ugotovitve svoje dokazne ocene tožnikovih zatrjevanj in dokazov, izvedenih pred organom prve stopnje. Odločila je res v škodo tožnika, vendar takšna odločitev je po presoji pritožbenega sodišča mogoča, če so podani pogoji iz 2. odstavka 102. člena ZVojI in iz 20. člena ZZVN. Po določbi 2.ostavka 102. člena ZVojI pristojni organ v reviziji odpravi odločbo organa prve stopnje oziroma jo razveljavi in praviloma tudi odloči o stvari, če ugotovi, da je organ prve stopnje sicer ugotovil vsa pravno pomembna dejstva in okoliščine, da pa ni pravilno ocenil dokazov oziroma, da je napravil napačen sklep glede dejanskega stanja ter napačno uporabil predpis, na podlagi katerega je odločil. Po določbi 20. člena ZZVN mora pristojni organ opraviti revizijo v roku enega leta od prejema odločbe organa prve stopnje.

Ker je sodišče prve stopnje napačno razlagalo določbe ZZVN in ni preizkusilo dejanskega stanja, na katerega je tožena stranka oprla svojo odločitev, ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih. Takšna napaka pa je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99), ki se po določbi 16. člena ZUS primerno uporablja za vsa vprašanja, ki jih ZUS ne ureja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS ugodilo pritožbi in razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo v nov postopek. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo pri presoji odločbe tožene stranke upoštevati pravna stališča iz tega sklepa.