6. 10. 2016

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Alojza Zabreta, Križe, ki ga zastopa Jure Debevec, odvetnik v Ljubljani, na seji 6. oktobra 2016

odločilo:

Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 344/2011 z dne 18. 9. 2014 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je, sklicujoč se na varstvo svojega pozitivnega pogodbenega interesa, s tožbo zahteval izpolnitev razdrte pogodbe v obliki odškodnine v protivrednosti zemljišča, ki naj bi ga po pogodbi dobil, in odškodnino za izgubljene pretekle koristi v obliki uživanja in posedovanja spornih nepremičnin. Sodišče prve stopnje je pogodbo štelo za nično in mu prisodilo odškodnino v znesku 5.961,40 EUR kot protivrednost tistega, kar je po pogodbi izpolnil sam. V presežku do zahtevanih 62.593,89 EUR je njegov zahtevek zavrnilo. Višje sodišče je pritožnikovi pritožbi delno ugodilo v obrestnem delu, sicer pa jo je zavrnilo. Zavrnilo je tudi pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo. Štelo je, da tožniku ni uspelo izkazati škode v obliki izgubljenega dobička (pozitivnega pogodbenega interesa), ki naj bi jo utrpel, ker ni mogel uporabljati parkirišča.

2.Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča. Zatrjuje kršitve 22. in 25. člena Ustave ter kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Navaja številne odločitve Ustavnega sodišča v zvezi s pravico do izjave, z obveznostjo obrazložitve in s posegi v dejansko stanje, ugotovljeno na nižjih stopnjah (z dopolnjevanjem bistvenih in odločilnih (sklopov) dejstev). Vrhovnemu sodišču očita, da je preseglo svoja pooblastila in svojo odločitev utemeljilo z dokazno oceno oziroma z ugotavljanjem dejstev zunaj pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zunaj dokazne ocene na prvi in drugi stopnji. Z zavrnitvijo njegovega tožbenega zahtevka, ker tožniku "škode v obliki izgubljenega dobička (pozitivnega pogodbenega interesa), ki ga je utrpel, ker ni mogel uporabljati parkirišča, ni uspelo izkazati", naj bi Vrhovno sodišče nadomestilo vse dotakratne razloge nižjih stopenj, ki naj bi šli v povsem drugi smeri in naj bi bili tudi po stališču Vrhovnega sodišča nepravilni in nezakoniti. Vrhovno sodišče naj bi v nasprotju s svojimi pooblastili v pravdnem postopku in prvič šele na revizijski stopnji ugotavljalo dejansko stanje oziroma opravljalo dokazno oceno, tj. ali je pritožniku uspelo izkazati pozitivni pogodbeni interes, čeprav naj nižji sodišči te presoje ne bi opravili oziroma naj to na prvi in drugi stopnji ne bi bilo predmet preizkusa. Pritožnik Vrhovnemu sodišču očita tudi, da se niti z besedo ni opredelilo do pritožnikovih bistvenih tožbenih navedb, konkretno do njegove trditve, da kot pozitivni pogodbeni interes uveljavlja zlasti protivrednost parkirišča, ki bi ga moral prejeti po pogodbi. Trdi, da se je Vrhovno sodišče opredelilo le do škode zaradi nezmožnosti uporabe spornega parkirišča, s katero pa je pritožnik le v manjši meri utemeljeval svoj pozitivni pogodbeni interes.

3.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-6/15 z dne 21. 6. 2016 sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je bilo o sklepu obveščeno Vrhovno sodišče.

4.V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni udeleženki v pravdi, ki je na pritožnikove navedbe odgovorila. Uvodoma ugotavlja, da pritožnik Vrhovnemu sodišču očita dvoje: prvič, da naj bi Vrhovno sodišče preseglo svoja pooblastila in svojo odločitev utemeljilo z dokazno oceno oziroma z ugotavljanjem dejstev izven pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja na prvi in drugi stopnji, in drugič, da naj se Vrhovno sodišče ne bi opredelilo do pritožnikovih bistvenih argumentov. Nasprotna udeleženka se ne strinja s pritožnikom in predlaga zavrnitev ustavne pritožbe kot neutemeljene. Meni, da zatrjevane kršitve človekovih pravic niso izkazane, odločitev Vrhovnega sodišča pa šteje za pravilno in zakonito. Obrazložitvi sodb sodišč prve in druge stopnje naj bi bili res različni, a po prepričanju pritožnika v mejah zakonite presoje in razlage zakonskih določb in dejstev. Nasprotna udeleženka se ne strinja s pritožnikom, da naj bi šele Višje in Vrhovno sodišče prvič presojali nekatera dejstva in ugovore. Meni, da so se z obstojem t. i. pozitivnega pogodbenega interesa ukvarjala vsa tri sodišča. Vrhovno sodišče naj bi ugotovilo neobstoj pozitivnega pogodbenega interesa, ker tožeči stranki ni uspelo izkazati škode v obliki izgubljenega dobička zaradi nezmožnosti uporabe parkirišča. Tak razlog naj bi ugotovilo že sodišče prve stopnje in z nekoliko drugačno razlago naj bi ga potrdilo tudi Višje sodišče. V delu, v katerem pritožnik pozitivni pogodbeni interes utemeljuje kot denarno protivrednost parkirišča, ki bi ga moral prejeti po neizpolnjeni pogodbi, nasprotna udeleženka meni, da sta takšno opredeljevanje pozitivnega pogodbenega interesa in posledično tudi tožbeni zahtevek napačna. Pojasnjuje, da naše pravo ne ločuje med pozitivnim in negativnim pogodbenim interesom in zanju ne določa posebnih pravnih posledic, a ju sodna praksa kljub temu priznava v okviru pravno priznane škode kot zmanjšanje premoženja (oziroma navadno škodo) in preprečitev povečanja premoženja (oziroma izgubljeni dobiček). Nasprotna udeleženka nadaljuje, da je sodišče pritožniku priznalo navadno škodo, torej negativni pogodbeni interes, pozitivnega pogodbenega interesa kot izgubljenega dobička, ker spornega parkirišča ni mogel uporabljati in ker bi v ta namen moral najeti drugo parkirišče in zanj plačevati najemnino, pa mu ni uspelo dokazati. Zgolj zatrjevanje, da mu pripada odškodnina v protivrednosti parkirišča, ki ga je na podlagi pogodbe pričakoval, je po prepričanju nasprotne udeleženke zmotno. Z ugotovitvijo, da pritožniku ni uspelo izkazati škode v obliki izgubljenega dobička, naj bi Vrhovno sodišče le subsumiralo že ugotovljena dejstva pod pravno normo. Vrhovno sodišče naj tako ne bi ugotovilo drugačnega dejanskega stanja ali zmotno uporabilo materialnega prava, pač pa naj bi že ugotovljena dejstva v mejah revizijske presoje zgolj drugače razložilo.

5.Odgovor nasprotne udeleženke je bil poslan pritožniku, ki se je nanj odzval z mnenjem o njegovi neutemeljenosti. Ne strinja se, da sta sodišči prve in druge stopnje njegov presežni zahtevek zavrnili zaradi nedokazanega pozitivnega interesa. Pojasnjuje, da ga je sodišče prve stopnje zavrnilo zato, ker je štelo pogodbo za nično, Višje sodišče pa zato, ker je menilo, da zaradi razveze pogodbe pogodbi zvesta stranka ne more uveljavljati pozitivnega pogodbenega interesa. Po prepričanju pritožnika sta sodišči prve in druge stopnje zahtevek zavrnili zaradi materialnopravnega stališča, da ima tožnik na voljo samo kondikcijski zahtevek, pozitivni pogodbeni interes pa mu sploh ne gre. S sklicevanjem na 11. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča poudarja, da je slednje te razloge nižjih sodišč spoznalo za zmotne. Pritožnikov bistveni očitek pa je, da je Vrhovno sodišče kljub temu tožbeni zahtevek v spornem delu zavrnilo iz povsem novih razlogov, ki ne le, da jih nižji sodišči nista navajali, ampak presegajo tudi v zakonu jasno začrtana pooblastila in pristojnost Vrhovnega sodišča v revizijskem postopku. Kot razlog za zavrnitev presežnega zahtevka naj bi Vrhovno sodišče navedlo domnevno nedokazanost oziroma neizkazanost pozitivnega pogodbenega interesa v smislu izgubljene koristi zaradi nezmožnosti uporabe parkirišča, pri tem pa prezrlo ali vsaj zamolčalo, da je pritožnik kot pozitivni pogodbeni interes uveljavljal zlasti denarno protivrednost samega parkirišča kot nepremičnine. Pritožnik poudarja, da se njegova ustavna pritožba osredotoča izključno na procesni vidik postopka pred Vrhovnim sodiščem, bistva njegovih navedb v tej smeri pa nasprotna stranka z navedbami v svoji vlogi ni ovrgla.

B.

6.Pritožnik Vrhovnemu sodišču med drugim očita, da se ni v celoti opredelilo do njegovega tožbenega zahtevka, konkretno do njegove trditve, da kot pozitivni pogodbeni interes uveljavlja zlasti protivrednost parkirišča, ki bi ga moral prejeti po pogodbi. Ta očitek je pomemben z vidika načela poštenega sojenja, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave in katerega sestavina je tudi pravica do obrazložene sodne odločbe. Zato je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo najprej preizkusilo z vidika morebitne kršitve tega ustavnega procesnega jamstva.

7.Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega sodnega postopka. Z njo mora sodišče na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.[1] Obrazložitev sodne odločbe je samostojna in avtonomna prvina pravice do poštenega sojenja, ki ga v okviru pravice do enakega varstva pravic zagotavlja 22. člen Ustave. Njena izvirna vrednost je v zagotavljanju uvida v razloge za odločitev samega po sebi, in to predvsem stranki, ki v postopku odločanja o svoji pravici, obveznosti oziroma pravnem interesu ni bila uspešna.[2] Za zagotovitev človekove pravice do poštenega sojenja in za zagotovitev zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da stranka, še posebej, če v postopku ni bila uspešna, lahko spozna, kakšni so bili razlogi za odločitev, nanašajočo se na njeno pravico, obveznost oziroma pravni interes.[3] Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve.[4]

8.Zahteva po obrazloženosti sodnih odločb instančnih sodišč je praviloma nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, vendar le, kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjih sodišč in je zato mogoče že iz sodb nižjih sodišč razbrati razloge za sprejeto pravno stališče. Ko pritožbeno sodišče spremeni odločitev nižjega sodišča, zahteva po obrazloženosti zanj ne more biti bistveno ožja od obveznosti sodišča prve stopnje. Obseg obveznosti pritožbenega sodišča, da zaradi zagotovitve človekove pravice do poštenega sojenja v primeru, ko spreminja sodbo nižjega sodišča, svojo sodbo obrazloži, je opredeljen tudi z zahtevnostjo spornega vprašanja. Če ne gre niti za primer, ko je treba za odločitev o sporu rešiti preprosto pravno vprašanje, niti za primer, ko bi na sicer zapleteno pravno vprašanje obstajal jasen odgovor že v utečeni sodni praksi, mora instančno sodišče svojo odločitev še posebej tehtno utemeljiti.[5] V vsakem primeru mora biti iz sodbe instančnega sodišča jasno razvidno, da je sodišče pri odločanju upoštevalo vse bistvene navedbe strank in se do njih tudi opredelilo.

9.Pritožnik je s tožbo zahteval varstvo svojega pozitivnega pogodbenega interesa zaradi razdrtja pogodbe, ki je nastopilo potem, ko toženka niti po dodatnem pozivu ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti tako, da bi mu izročila v last in posest parkirišče v izmeri 700 m². Zahteval je odškodnino v protivrednosti parkirišča, ki bi ga moral prejeti po pogodbi, in odškodnino za škodo, ki mu je nastala, ker parkirišča ni mogel uporabljati. Sodišče mu je prisodilo odškodnino v protivrednosti (prej) pritožnikovih zemljišč in odstranjenega kozolca, protivrednost tistega torej, kar je sam dal na podlagi razdrte pogodbe.

10.V presežku je sodišče odškodninski zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je presodilo, da pritožniku ob ugotovljeni ničnosti pogodbe ne gre protivrednost zemljišča, ki naj bi ga po tej pogodbi dobil, škode, ki naj bi mu nastala, ker ni mogel uporabljati parkirišča, pa naj pritožnik ne bi izkazal. Višje sodišče, ki je drugače od sodišča prve stopnje pogodbo štelo za razdrto, je sprejelo stališče, da ima pritožnik pravico do ustrezne denarne protivrednosti parcel, ki jih je dal sam na podlagi sporne pogodbe, poleg kondikcijskega zahtevka pa mu ne gre še povračilo škode v obliki pozitivnega pogodbenega interesa, ker bi bil na ta način neupravičeno obogaten.

11.Vrhovno sodišče je pritrdilo pritožbenemu sodišču, da pritožnik ne more hkrati uveljavljati negativnega in pozitivnega pogodbenega interesa. Na načelni ravni ni izključilo možnosti, da bi pritožnik v obravnavanem primeru lahko uveljavljal bodisi negativni bodisi pozitivni pogodbeni interes, in dodalo, da je odločitev, na kateri podlagi bo utemeljeval odškodninski zahtevek, njegova. Kljub temu je v obravnavanem primeru Vrhovno sodišče odločitev pritožbenega sodišča, ki pritožniku na podlagi 132. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 – ZOR) priznava samo negativni pogodbeni interes, štelo za pravilno s pojasnilom, da je tožnik izkazal le navadno škodo, ki pomeni vrednost njegove dajatve (negativni pogodbeni interes), škode v obliki izgubljenega dobička (pozitivnega pogodbenega interesa), ki ga je utrpel, ker ni mogel uporabljati parkirišča, pa mu ni uspelo izkazati. S takšno obrazložitvijo je na pritožnikove tožbene in revizijske navedbe, s katerimi je utemeljeval svoj pozitivni pogodbeni interes, odgovorilo le delno. Pojasnilo je, zakaj je na mestu zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na odškodnino za škodo, ki naj bi mu nastala, ker ni mogel uporabljati parkirišča. Iz obrazložitve pa ne izhaja, zakaj mu ne gre odškodnina v protivrednosti parkirišča, ki naj bi ga dobil po pogodbi. Posebej pri slednji je namreč pritožnik vztrajal tudi v reviziji in svoje prepričanje izčrpno utemeljeval. Pritožnik tako ostaja v upravičenem dvomu, ali je Vrhovno sodišče dovolj skrbno presodilo vse okoliščine primera in obravnavalo vse njegove navedbe ter jih nato zavrnilo ali pa je nekatere izmed njih preprosto prezrlo. Vrhovno sodišče v tem delu ni vzpostavilo dialoga s pritožnikom, tako da bi se na jasen, razumljiv in pravno razčlenjen način opredelilo do teh njegovih za odločitev pomembnih tožbenih in revizijskih navedb. Stališča v judikatih Vrhovnega sodišča kot najvišje avtoritete sodne oblasti morajo biti ne samo skrbno pretehtana, pač pa tudi natančno izražena.[6] Prepričanje nasprotne udeleženke o domnevni napačnosti tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine v protivrednosti spornega parkirišča, na drugačno odločitev ne more vplivati.

12.Taka obrazložitev izpodbijane odločitve ne zadosti standardu obrazloženosti iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je zaradi kršitve 22. člena Ustave izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Ker je sklep razveljavilo že zaradi ugotovljene kršitve 22. člena Ustave, pritožnikovih navedb o kršitvah drugih človekovih pravic ni presojalo.

C.

13.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: podpredsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič – Horvat, Jasna Pogačar in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

dr. Jadranka Sovdat Podpredsednica

[1]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10).

[2]Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011 (Uradni list RS, št. 43/11, in OdlUS XIX, 22).

[3]Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10.

[4]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09).

[5]Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. Up-1381/08 in št. Up-1273/09 z dne 13. 10. 2011 (Uradni list RS, št. 93/11).

[6]Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10.