Jedro

Subjektivne meje pravnomočnosti odločbe, ki jo sodišče izda v nepravdnem postopku, se praviloma raztezajo le med tistimi udeleženci nepravdnega postopka, ki so v postopku sodelovali kot stranke v procesnem smislu in ki jih nepravdni sklep izrecno zajema.

Učinki pravnomočnosti nepravdnega sklepa ne morejo vplivati na obligacijski zahtevek, s katerim tožnika v pravdi zahtevata (v nepravdnem postopku sporni) presežek njunih vlaganj v gradnjo hiše nad v nepravdnem postopku nespornim solastninskim deležem.

Do neupravičene pridobitve pride s pridobitvijo koristi (210. člen ZOR); to pa je v primeru gradnje praviloma takrat, ko je gradnja končana in pridobi obogatena oseba možnost objekt uporabljati, za namen, za katerega je zgrajen (219. člen v zvezi z 210. členom ZOR). Najkasneje od tega trenutka dalje ima praviloma prikrajšani graditelj na razpolago tudi vse elemente, na podlagi katerih lahko izračuna višino zahtevka na povrnitev vrednosti vlaganj v gradnjo objekta. Takrat, ko so podane navedene okoliščine, pa nastane pravica zahtevati od osebe, ki je z vlaganji neupravičeno obogatena, nadomestilo za opravljena vlaganja. Zato je potrebno šteti, da od tedaj dalje začne teči zastaranje zahtevka neupravičeno prikrajšanega graditelja. To velja tudi v primeru, ko eden ali več skupnih graditeljev z denarnim zahtevkom uveljavljajo povrnitev tistih svojih vlaganj, ki presegajo stvarnopravni delež na nepremičninah, ki mu (jim) ga priznavajo ostali graditelji.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišča prve in druge stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu (2. točka izreka prvostopne sodbe in pod II izreka drugostopne odločbe) razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

V spornem primeru sta tožnika uveljavljala s primarnim zahtevkom stvarnopravna deleža na toženikinem deležu spornih nepremičnin, s podrejenim zahtevkom pa plačilo denarnih zneskov (kot denarno vrednost zahtevanih stvarnopravnih deležev), z utemeljitvijo, da sta več kot toženca prispevala k gradnji hiše. V dosedanjem postopku je bila pravnomočno zavržena tožničina tožba na ugotovitev njenega solastninskega deleža na parc. št. , po pritožbi oz. reviziji tožnikov pa sta bili prvostopna oz. drugostopna odločba razveljavljeni glede odločitve o preostalih zahtevkih tožnikov. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni zahtevek tožnika na ugotovitev solastninskega deleža na toženkinem deležu na parc. št., ugodilo pa je podrejeno uveljavljanemu zahtevku tožnikov zoper prvo toženko in ji naložilo, da mora tožnikoma nerazdelno plačati znesek 2.129.050,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.3.1992 do plačila; zavrnilo pa je tudi podrejeno uveljavljani zahtevek tožnikov na plačilo navedenega zneska zoper toženca.

Pritožbo toženca zoper sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče zavrglo, pritožbo toženke pa zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede ugovora zastaranja zahtevka na plačilo spornega zneska, uveljavljanega v pritožbi, je sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da je začelo teči zastaranje tožničinega obligacijskega tožbenega zahtevka šele s pravnomočnim končanjem nepravdnega postopka za delitev stvari v solastnini, v katerem so stranke dosegle sporazum o lastninskih deležih, zastaranje tožnikovega obligacijskega tožbenega zahtevka pa s sodbo o zavrnitvi njegovega tožbenega zahtevka na ugotovitev solastninske pravice, izdano v tej pravdi; petletni splošni zastaralni rok iz 371. člena ZOR niti od pravnomočnega zaključka nepravdnega postopka za delitev stvari niti od izdaje zadnje zavrnilne prvostopne sodbe v tej pravdi ni potekel. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo toženka. Uveljavlja vse revizijske razloge. Predlaga, da se reviziji ugodi in sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavita in tožba zavrže oz. podrejeno, da se vrne zadeva v ponovno odločanje. Povdarja, da gre v spornem primeru za pravnomočno razsojeno zadevo, ker je bil nepravdni postopek za razdružitev solastnega premoženja pravnomočno končan. V tem postopku je bil poleg tožnice udeležen tudi tožnik, kateremu glede na določilo 19. člena ZNP, po katerem so udeleženci v nepravdnem postopku tudi osebe, katerih pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet, ni mogoče odrekati statusa udeleženca; tožnik je bil tudi prisoten na naroku v nepravdnem postopku, na katerem je bilo ugotovljeno soglasje strank o deležih na nepremičnini, ki je bila predmet delitve in z delitvijo se je strinjal. Z odločitvijo, s katero se nalaga prvotoženki plačilo prisojenega zneska, se posega v odločitev nepravdnega sodišča, ki je glede na določilo 2. odst 51. člena ZZZDR odločalo o skupnem premoženju tožnikov - torej tudi o premoženju prvotožnika. V nepravdnem postopku pa obseg in deleži na premoženju niso bili sporni. Nepravilni so tudi zaključki drugostopnega sodišča glede začetka in poteka zastaralnega roka. Učinki pravnomočnega nepravdnega sklepa se namreč raztezajo tudi na obligacijskopravni zahtevek in je zmotno stališče drugostopnega sodišča o nastanku obligacijsko pravnega zahtevka šele po zavrnitvi stvarnopravnega zahtevka. Skupna gradnja se je vršila v letih 1964 do 1968, pri čemer se je nazadnje delala fasada v letu 1975, tožeča stranka pa je šele z dopisom dne 29.1.1988 zahtevala plačilo odškodnine, torej po poteku zastaralnega roka.

Revizija je bila v skladu z določilom 3. odst. 390. člena ZPP vročena tožnikoma, ki sta nanjo odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Tožnika v odgovoru na revizijo predlagata zavrnitev revizije.

Revizija je utemeljena.

Določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 17/90; v nadaljevanju: ZPP), Zakona o zastaranju terjatev (Ur. l. FLRJ 40/53; v nadaljevanju: ZZT) in Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78 - 57/89; v nadaljevanju: ZOR) je revizijsko sodišče uporabilo na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št.1/91 - I).

Določilo 19. člena Zakona o nepravdnem podtopku (Ur.l. SRS št. 30/86; v nadaljevanju:ZNP), na katerega se sklicuje revizija, za udeležence postopka šteje res ne le predlagatelja in nasprotnega udeleženca temveč širše - še osebe, naštete v 1. in 2. odst. cit. zakonskega določila. Loči udeležence v ožjem - procesnem smislu (predlagatelja - osebo, ki predlog vloži in nasprotnega udeleženca - osebo zoper katero je predlog vložen) in udeležence v širšem - materialnem smislu (ostale osebe naštete v 1. odst 19. člena ZNP - oseba, na katero se sodne odločba neposredno nanaša in oseba, katere pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet) ter osebe oz. organe, ki jim zakon daje pravico, da se udeležujejo postopka (2. odst. cit. določila ZNP). Tudi naštetim udeležencem, ki niso stranke postopka v procesnem smislu, zakon daje nekatere procesne možnosti, da v postopku sodelujejo in varujejo svoje koristi (sodišče jih vabi na naroke, imajo možnost vložiti pravna sredstva - 20., 26. in 30. člen ZNP). Vendar pa se subjektivne meje pravnomočnosti odločbe, ki jo sodišče izda v nepravdnem postopku praviloma raztezajo le med tistimi udeleženci nepravdnega postopka, ki so v postopku sodelovali kot stranke v procesnem smislu in ki jih nepravdni sklep izrecno zajema (res iudicata ius facit inter partes). Takšno stališče brez izjeme velja za odločbe, ki ne ustanavljajo novih drugačnih pravnih razmerij, temveč le na drugačen način oblikujejo obstoječa pravna razmerja med strankami v postopku. Takšna odločba je tudi odločba nepravdnega sodišča, ki "le" razdeli solastno stvar na podlagi nespornih solastninskih deležev med tiste udeležence - solastnike nepremičnine, ki nastopajo bodisi v vlogi vlagatelja predloga na razdelitev solastne stvari, bodisi v vlogi oseb, zoper katere je takšen predlog vložen. Tudi v postopku o razdelitvi solastne stvari (določila 118. - 127. člena ZNP) je le predlagatelja in nasprotnega udeleženca mogoče šteti za udeleženca v ožjem pomenu, ki ju zajema sklep nepravdnega sodišča v procesnem smislu in ki ju zato vežejo učinki pravnomočnosti na takšen način, da kasneje v pravdi ne moreta uveljavljati drugačnih solastninskih deležev od tistih, ki so bili podlaga za razdelitev solastne stvari. Tudi v spornem primeru je sklep nepravdnega sodišča obsegal le predlagateljico (toženko v tej pravdi) in nasprotno udeleženko (tožnico v tej pravdi), kot zemljiškoknjižni lastnici spornih nepremičnin, med katerima nista bila sporna solastninska deleža (predlog je bil zoper nasprotnega udeleženca - tožnika v tej pravdi - umaknjen) in je zato upoštevaje subjektivne meje pravnomočnosti učinkoval le nanju tudi glede višine solastninskih deležev. Če bi bila ta sporna, bi ju moralo sodišče napotiti na pot pravde (9. člen in 3. odst. 118. člena ZNP). Le če tega, v primeru spora o velikosti deležev, ne bi storilo, bi glede na določilo 3. odst 10. člena ZNP pravnomočnost odločbe izdane v nepravdnem postopku ne predstavljala ovire, da se o velikosti solastninskih deležev ne bi mogla sprožiti pravda. Zato pa je sklep nepravdnega sodišča s svojimi pravnomočnimi učinki v tej pravdi le za tožnico predstavljal tudi procesno oviro za vložitev tožbe na ugotovitev višjega solastninskega deleža na razdeljenih nepremičninah (2. odst. 333.člena ZPP in 1. odst. 334. člena ZPP).

Revizijske trditve, da je bil tudi tožnik v nepravdnem postopku prisoten na naroku, na katerem sta se udeleženki sporazumeli o solastninskih deležih in da naj bi se celo strinjal z razdelitvijo spornih nepremičnin, za to pravdo tako niso mogle biti pravno pomembne. To, glede na povedano kljub temu, da mu sicer kot soinvestitorju sporne hiše (ugotovitve obeh sodišč) ni bilo mogoče oporekati pravnega interesa za udeležbo v nepravdnem postopku. Zato pravnomočni nepravdni sklep za tožnika ni predstavljal procesne ovire niti za stvarnopravni zahtevek (ki je bil pravnomočno zavrnjen in zato glede revizijskih navedb, v kolikor zatrjujejo učinke pravnomočnosti nepravdnega sklepa tudi glede tega zahtevka, revidentka tudi ne izkazuje pravnega interesa), niti za podrejeni obligacijski zahtevek tožnika, s katerim je v denarnem znesku uveljavljal presežek vlaganj v gradnjo hiše. Ker revizija uveljavlja enak ugovor pravnomočno razsojene zadeve tudi glede odločitve o tožničinem obligacijskem zahtevku, revizijsko sodišče pojasnjuje sledeče: V nepravdnem postopku za delitev solastne stvari se opravi delitev (fizična ali civilna) solastne nepremičnine, na kateri imajo solastniki idealne deleže, ki med njimi niso sporni (že cit. določili 9. člena in 3. odst. 118. člena ZNP). V tem postopku se torej nikoli ne razsoja o spornih pravicah do stvarnopravnih deležev, temveč nasprotno so prav nesporni stvarnopravni deleži nujna podlaga za delitev solastne stvari; še toliko manj se v nepravdnem postopku lahko odloča o spornih obligacijskopravnih pravicah. Tudi če namreč sodišče fizično razdeli solastno stvar tako, da posamezni solastniki ne dobijo deležev v naravi v vrednosti svojih idealnih deležev in zato prisodi denarni znesek tistim, ki so glede na možnost razdelitve solastne stvari morali nujno dobiti manjši delež, kot pa bi jim pripadal na podlagi nespornih idealnih deležev (2. odst. 122. člena ZNP), ali tako, da pripade stvar tistemu solastniku, ki je izkazal upravičeno večji interes do stvari in ki je zato dolžan ostalim solastnikom izplačati vrednost njihovih deležev (3. odst.122. člena ZNP), pomeni sodna dodelitev denarnega zneska ponovno uravnoteženje vrednostnih razmerij, porušenih s fizično razdelitvijo, glede na višino - nespornih - deležev posameznih solastnikov na razdeljeni nepremičnini. Tudi v primeru civilne delitve, ko fizična delitev ni mogoča ali pa je mogoča le ob znatnih spremembah (1. odst. 123. člena ZNP), se razdelitev izkupička doseženega s prodajo stvari opravi v skladu z višino - nespornih - solastninskih deležev na stvari.

Le glede stvarnopravnih deležev na nepremičninah ni bilo spora med udeleženkama; le glede tožničinega stvarnopravnega zahtevka, uveljavljenega v tej pravdi, je zato lahko učinkovala pravnomočnost nepravdnega sklepa. Učinki pravnomočnosti nepravdnega sklepa tako niso mogli vplivati na obligacijski zahtevek tožnikov, s katerim tožnika v tej pravdi zahtevata presežek njunih vlaganj nad v nepravdnem postopku nespornim solastninskim deležem. Ta presežek vlaganj je bil med udeleženkama v nepravdnem postopku sporen, saj je tožnica že v tistem postopku napovedala vložitev zahtevka za povrnitev večjih vlaganj v gradnjo hiše v pravdi. Zato ne le za tožnika, ki ga nepravdni sklep sploh ni zajemal, temveč tudi za tožnico, kot procesno udeleženko v nepravdnem postopku, ni predstavljal ovire za vložitev obligacijskega zahtevka v tej pravdi. Zmotno je torej revizijsko stališče, da pomeni sklep nepravdnega sodišča pravnomočno razsojeno zadevo tudi za tožničin obligacijskopravni zahtevek.

Pač pa revizija utemeljeno izpodbija drugostopno sodbo, v kolikor ta utemeljuje pravnomočno odločitev, s katero je bilo ugodeno obligacijskemu zahtevku tožnikov, s tem, da v spornem primeru tudi ni potekel rok za zastaranje obligacijskega zahtevka tožnikov.

Po določilu 2. člena prej veljavnega ZZT (sporno zadevo je na podlagi določila 1106. člena ZOR tudi glede vprašanja zastaranja potrebno presojati po določbah cit. zakona, ker je sporno razmerje nastalo pred uveljavitvijo ZOR) je začelo zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni bilo z zakonom predpisano kaj drugega, navedeno pravilo pa je bilo prevzeto tudi v 1. odst. 361. člena ZOR. Zastaranje začne torej teči, ko nastane pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Iz dejanskih in pravnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je v spornem primeru zahtevek tožnikov mogoče opredeliti kot obogatitveni zahtevek (dejanske ugotovitve sodišča, ki izključujejo obstoj dogovora strank o poračunu vlaganj v gradnjo hiše in pravilne pravne ugotovitve sodišča, da pripada tožnikoma obligacijski zahtevek zaradi njunega deleža pri gradnji). Za sporno zadevo je v zvezi z ugovorom zastaranja torej odločilen odgovor na vprašanje, kdaj začne teči zastaranje pri zahtevku iz naslova neupravičene pridobitve. Do neupravičene pridobitve pride s pridobitvijo koristi (210. člen ZOR); to pa je v primeru gradnje praviloma takrat, ko je gradnja končana in pridobi obogatena oseba možnost objekt uporabljati, za namen, za katerega je zgrajen (219. člen v zvezi z 210. členom ZOR). Najkasneje od tega trenutka dalje ima praviloma prikrajšani graditelj na razpolago tudi vse elemente, na podlagi katerih lahko izračuna višino zahtevka na povrnitev vrednosti vlaganj v gradnjo objekta. Takrat, ko so podane vse doslej navedene okoliščine, pa nastane pravica zahtevati od osebe, ki je z vlaganji neupravičeno obogatena, nadomestilo za opravljena vlaganja. Zato je potrebno šteti, da od tedaj dalje začne teči zastaranje zahtevka neupravičeno prikrajšanega graditelja. To velja tudi v primeru, kot je sporni, ko eden ali več skupnih graditeljev z denarnim zahtevkom uveljavljajo povrnitev tistih svojih vlaganj, ki presegajo stvarnopravni delež na nepremičninah, ki mu (jim) ga priznavajo ostali graditelji.

Pravica do uveljavljanja takšnega zahtevka je, izhajajoč iz doslej ugotovljenih dejstev, predvidoma tudi v spornem primeru nastala, ko je bila gradnja končana in sta tožnika pridobila možnost hišo uporabljati. Med strankama namreč tudi ni bilo sporno, da so prispevki strank pri gradnji najmanj enaki, sporna je bila zahteva tožnikov po večjem deležu zaradi zatrjevanih večjih vlaganj v gradnjo hiše (dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje). Tožnika bi zato lahko, sodeč po doslej ugotovljenih in delno nespornih dejstvih, vsak svoj obligacijski zahtevek vložila že takoj po okoriščenju tožencev, bodisi samostojno, bodisi podrejeno - skupaj s stvarnopravnim zahtevkom na ugotovitev večjih solastninskih deležev; ni jima bilo potrebno čakati na potek nepravdnega postopka, kjer se je lahko odločalo "le" o razdelitvi spornih nepremičnin. Ker sta bila v dvomu ali jima na račun večjih vlaganj pripada večji stvarnopravni delež kot tožencema ali pa le denarni znesek, sta uveljavljala obligacijska zahtevka podrejeno (tožbene navedbe tožnikov). Odločitev o teh zahtevkih pa je bila odvisna od odločitve o primarnih stvarnopravnih zahtevkih le v procesnem smislu - sodišče glede na takšno kumulacijo zahtevkov ni moglo odločati o podrejenih zahtevkih, predno ni bil zavržen primarno uveljavljani tožničin stvarnopravni zahtevek oz. zavrnjen primarno uveljavljani tožnikov stvarnopravni zahtevek (2. odst. 188. člena ZPP).

Na nastanek pravice zahtevati povrnitev večjih vlaganj v materialnopravnem smislu navedena postopka torej nista mogla vplivati. Ni torej pravilno materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, da je začelo zastaranje teči šele s trenutkom, ko se je - za tožnico v nepravdnem postopku, za tožnika pa z izdajo sodbe sodišča prve stopnje v tej pravdi, izkazalo, da jima ne pripadata večja stvarnopravna deleža na spornih nepremičninah.

Ker se je postavilo na materialnopravno nepravilno izhodišče, da je začetek zastaranja nujno vezan na odločitev o stvarnopravnih zahtevkih oz. na ugotovitev o lastninskih deležih pravdnih strank na spornih nepremičninah, manjkajo v drugostopni sodbi dejanske ugotovitve o za začetek teka zastaranja pravno upoštevnih okoliščinah o tem, kdaj sta toženca pridobila možnost uporabljati sporne nepremičnine. Potrebna je dokazna presoja pravnoodločilnih okoliščin v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Tožnika v odgovoru na revizijo tudi navajata, da sta jima toženca ves čas priznavala večji delež na nepremičninah. Tudi to izjavo bo potrebno v ponovljenem postopku dokazno ovrednotiti in jo oceniti tudi z vidika določb ZZT o pretrganju zastaranja (izjave o pripoznavi dolga oz. konkludentna dejanja, ki lahko pretrgajo zastaranje, če jasno izražajo voljo o priznanju upnikovega zahtevka).

Ker zmotna pravna presoja zadeve terja ugotavljanje odločilnih dejstev v nakazanih smereh, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi obeh sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (člen 395/2 ZPP).

Izrek o revizijskih stroških temelji na določilu 3. odst. 166. člena ZPP.