Jedro

V primeru nepremičninske izvršbe, ki med drugim obsega procesni dejanji prodaje nepremičnine in izročitve le te kupcu (192. člen ZIZ), je izselitev dolžnika iz stanovanjske hiše na nepremičnini pričakovana posledica. Dolžnik se ji lahko izogne tako, da predlaga omejitev izvršbe na drugo dovoljeno sredstvo izvršbe (drugi odstavek 34. člena ZIZ), oziroma predlaga izvršbo na drugo sredstvo izvršbe (prvi odstavek 169. člena ZIZ), ali se ji začasno izogne s podajo predloga po 210. členu ZIZ. Na podlagi le tega ima dolžnik kot lastnik prodane stanovanjske hiše pravico stanovati v hiši še tri leta od dneva prodaje dalje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnika krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog dolžnikov za odlog izvršbe in odločilo, da sama nosita stroške predloga.

2. Proti temu sklepu dolžnika vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Enako kot v predlogu poudarjata, da predmetne nepremičnine v naravi predstavljajo stanovanjsko hišo, v kateri stalno prebivata in pripadajoč vrt. Razen teh nepremičnin dolžnika nimata v lasti ali solasti drugih nepremičnin, kamor bi se v primeru prodaje preselila. S takojšnjo izvršbo bi jima nedvomno nastala nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda, saj bi dolžnika ostala „brez strehe nad glavo“. Dolžnika bi postala brezdomca, ogrožena bi bila njuna eksistenca ter bi bilo poteptano njuno osnovno človeško dostojanstvo. Ta škoda je brez dvoma večja od škode, ki bi nastala upnici z odlogom izvršbe. Primerjava denarne terjatve upnice na eni strani in golo preživetje in eksistenca dolžnikov na drugi strani z vidika sorazmernosti enostavno ni mogoča. Oceno sodišča, da dolžnikoma iz razloga, ker že od 13. 4. 2014 lahko oziroma morata računati s prodajo predmetne stanovanjske hiše ne bi nastala nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, označujeta kot napačno. Dolžnika sta prepričana, da bo Vrhovno sodišče Republike Slovenije njun predlog za dopustnost revizije zoper izvršilni naslov dovolilo. Sodišču druge stopnje predlagata spremembo izpodbijanega sklepa tako, da predlogu za odlog izvršbe ugodi, podredno predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi teče izvršba na podlagi sodne odločbe. Upnica razpolaga s pravnomočno priznanim denarnih zahtevkom zoper dolžnika. Neizvršena sodna odločba pomeni protipravno dejansko stanje v primerjavi s stanjem, ki je določeno z avtoriteto sodne oblasti in odložitev uveljavitve zahtevka je mogoče dovoliti le izjemoma. Dolžnik mora za odlog ponuditi tehtne razloge in hkrati zagotoviti ustrezne garancije tako, da v primeru, če njegove trditve ne bi bile dokazane, izvršba ne bi bila manj učinkovita. Sodišče lahko na dolžnikov predlog odloži izvršbo, če dolžnik izkaže obstoj primera iz 1. do 9. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ ali posebno upravičene razloge iz drugega odstavka 71. člena ZIZ, torej če izkaže obstoj objektivnega razloga. Hkrati s tem, da dolžnik dokaže obstoj objektivnega razloga, mora izkazati za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, in da je ta večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku. Zahteva se kumulativnost navedenih pogojev.

5. V konkretni zadevi sta dolžnika z vložitvijo predloga za dopustnost revizije zoper sodno odločbo, na podlagi katere teče predmetna izvršba, izkazala obstoj primera iz 1. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ. Sodišče druge stopnje pa v celoti soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da dolžnika nista izkazala nadaljnjega pogoja, to je verjetnosti nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode.

6. Izbira izvršilnih sredstev, na katere teče izvršba, je izključno na strani upnika. Zakon mu omejitve glede števila sredstev, ki jih predlaga, ali vrste sredstev ne določa, prav tako mu ne predpisuje vrstnega reda predlaganih izvršilnih sredstev. V primeru nepremičninske izvršbe, ki med drugim obsega procesni dejanji prodaje nepremičnine in izročitve le te kupcu (192. člen ZIZ), je izselitev dolžnika iz stanovanjske hiše na nepremičnini pričakovana posledica. Dolžnik se ji lahko izogne tako, da predlaga omejitev izvršbe na drugo dovoljeno sredstvo izvršbe (drugi odstavek 34. člena ZIZ), oziroma predlaga izvršbo na drugo sredstvo izvršbe (prvi odstavek 169. člena ZIZ), ali se ji začasno izogne s podajo predloga po 210. členu ZIZ. Na podlagi le tega ima dolžnik kot lastnik prodane stanovanjske hiše pravico stanovati v hiši še tri leta od dneva prodaje dalje. Dolžnika nista podala nobenega od navedenih predlogov.

7. Ker izselitev iz stanovanjske hiše in s tem izguba doma, kar dolžnika štejeta za nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, nastane v posledici same realizacije nepremičninske izvršbe, teh posledic ni mogoče šteti kot škodo, ki bi opravičevala odlog izvršbe. Upoštevna škoda mora nastati oziroma se odražati v nekih drugih dobrinah in mora presegati tisto škodo, ki je zajeta že v sami realizaciji izvršbe. Tega pa dolžnika ne zatrjujeta, kot tudi ne, da so na strani upnika okoliščine, ki bi onemogočale restitucijo morebitne škode nastale z izselitvijo in najemom drugega stanovanja, torej da gre za nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo.

8. Vsekakor drži, da vsaka prisilna izpolnitev obveznosti predstavlja poseg v dolžnikovo premoženjsko sfero in pomeni določeno škodo zanj, kar pa je neizogibna posledica izvršbe. Ob upoštevanju stališča dolžnikov, da je izselitev iz stanovanjske hiše nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda iz prvega in drugega odstavka 71. člena ZIZ, bi moralo sodišče predlogu za odlog, ki bi se opiral na ta razlog, vedno ugoditi. Pri vsaki izvršbi na nepremičnini je namreč pričakovati, da je ta na dražbi domaknjena in prodana ter izročena najboljšemu ponudniku (ki na originaren način pridobi lastninsko pravico), in da se je dolžnik, ki lastninsko pravico izgubi in nezakonito biva v nepremičnini, dolžan iz nje izseliti.

9. Ker sta dolžnika zatrjevala zgolj škodo, ki nastane zaradi izvršbe same in kot taka ne predstavlja pravno priznane škode v smislu pravnega standarda pojmov nenadomestljive ali težko nadomestljive škode po prvem in drugem odstavku 71. člena ZIZ, je odločitev o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe zakonita in pravilna.

10. Presoja, ali bi škoda nastala dolžnikoma, presegla škodo, ki bi nastala upnici, če bi prišlo do odloga izvršbe, ob tem, ko dolžnika nista izkazala nastanka lastne škode, ni potrebna oziroma mogoča. Z neizkazano lastno škodo tudi predpostavke za odlog izvršbe po drugem odstavku 71. člena ZIZ niso podane.

11. Pritožba, v kateri se dolžnika zavzemata za drugačno oceno njunih navedb, s katerimi utemeljujejo predlog za odlog izvršbe, je po obrazloženem zavrniti. Ker tudi niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom ZIZ), je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ. Dolžnika v posledici neuspeha s pritožbo krijeta sama svoje stroške pritožbe.