Jedro

Krvno maščevanje ni razlog za pridobitev azila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 13.10.2004 (1. točka izreka sodbe in sklepa), s sklepom pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnja za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in odločila, da mora v roku sedmih dni po pravnomočno končanem azilnem postopku zapustiti Republiko Slovenijo (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se prvostopno sodišče strinja z razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi in se nanje v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS). Po presoji prvostopnega sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji iz 2.in 3. odstavka 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03, UPB1, v nadaljevanju ZAzil). Tožnik je kot razlog za zapustitev izvorne države navedel, da ima na Kosovu težave s sosedi, in sicer z družino K. zaradi skupne ceste, ki si jo ta družina želi prisvojiti ter zaradi pritiskov, da jim proda svojo hišo; za azil pa je zaprosil, ker se boji, da bi ga ubili, saj so zaradi fizičnih napadov nanj in na njegovega sina, trije člani družine K., v zaporu; v primeru, če bi ga ubil kdo izmed družine K., pa sinovoma ne želi zapustiti bremena krvnega maščevanja. Sovraštvo družine K. po njegovih navedbah izhaja iz tega, ker je Rom, sicer pa kot Rom na Kosovu ni imel nobenih težav. V postopku je tožena stranka preverjala verodostojnost tožnikovih izjav in ugotovila, da prihaja do kontradiktornosti med njegovimi izjavami, podanimi v lastnoročno napisani vlogi in izjavami ob podaji prošnje za azil ter izjavami podanimi na zapisnik ob zaslišanju (glede jezika, vzroka sovraštva, zaposlitve, datuma fizičnega obračuna s člani družine K., števila udeležencev pretepa, števila članov družine K., ki so bili odpeljani v zapor). Ker so ugotovljena neskladja v bistvenih elementih tožnikove zgodbe, tožena stranka dvomi v resničnost tožnikovih navedb. Tožena stranka je ugotavljala tudi skladnost tožnikovih izjav z informacijami, ki izhajajo iz objektivnih poročil o stanju na Kosovem, ki jih je proučila. Na podlagi pridobljenih informacij o krvnem maščevanju, zbranih iz verodostojnih virov, ugotavlja, da pomeni krvno maščevanje dolžnost moškega člana družine v starosti nad 16 let, katere član je bil umorjen, da se zanj maščuje, in sicer tako, da umori moškega člana morilčeve družine. Tožnik je Kosovo zapustil sam in ne skupaj s sinovi, ki so skupaj z družino ostali na Kosovu. V primeru krvnega maščevanja se maščuje kri in se lahko maščevanje izvrši nad katerimkoli članom družine, ki je predmet maščevanja, tako da je lastništvo zemlje v primeru krvnega maščevanja popolnoma brezpredmetno. Zato je družini K., če gre za krvno maščevanje, vseeno, kdo je lastnik sporne zemlje. Tožena stranka meni, da v primeru, če bi šlo resnično za krvno maščevanje, tožnik ne bi zapustil matične države brez sinov, oziroma pred njima, sinova pa pustil tam, kjer bi bila lahko žrtvi krvnega maščevanja. V konkretnem primeru pa tudi ni šlo za umor, ki je edino lahko vzrok krvnega maščevanja, ampak za spor o uporabi ceste. Po presoji tožene stranke in prvostopnega sodišča pa tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev podanih v 3. odstavku 1. člena ZAzil, saj mu subjektivnega strahu ni uspelo dokazati v takšni meri, da bi ob vrnitvi v izvorno državo trpel nečloveško in ponižujoče ravnanje.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa) uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da mu ni mogoče očitati, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje, saj je prepričljivo obrazložil ogroženost v izvorni državi in utemeljenost strahu pred preganjanjem. Tožena stranka v svoji odločbi in kasneje prvostopno sodišče v svoji sodbi ugotavljata, da mu glede na poročila o situaciji v njegovi izvorni državi, na Kosovu, ne grozi preganjanje, vendar pa po njegovem mnenju njegova izvorna država zanj ni varna država. Ugotovitev, da naj ne bi predložil dokazov za svoje trditve, in da naj ne bi podal verodostojne in prepričljive obrazložitve razlogov za azil, je po njegovi oceni preuranjena. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije njegovi pritožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na določbi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ki določata pogoje za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Po teh določbah ZAzil je za presojo, ali so podani pogoji za priznanje azila, pravno pomembno, ali je podan utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju v smislu razlogov Ženevske konvencije oziroma utemeljen strah pred mučenjem ali drugačnim nečloveškim ravnanjem ali kaznovanjem v primeru vrnitve prosilca za azil v izvorno državo, v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli, v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne ureja. Pravilno je bila uporabljena tudi določba 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil, po kateri organ prve stopnje, ko prošnjo za azil kot neutemeljeno zavrne, določi tudi rok, v katerem mora prosilec za azil zapustiti Republik-o Slovenijo.

Pridobitev azila temelji predvsem na oceni dogodkov, ki so prosilca za azil prisilili, da je zapustil izvorno državo, njegova subjektivna ogroženost pa se lahko ugotavlja le na podlagi izjav, ki jih poda v prošnji za azil in na zaslišanju, v povezavi z objektivnimi okoliščinami v izvorni državi. Tožena stranka je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodila, da okoliščine, zaradi katerih tožnik prosi za azil (strah, da bi sinovom naložil breme krvnega maščevanja v primeru, če bi ga ubili člani sosedove družine, ker so trije člani te družine zaradi pretepa z njim in njegovim sinom zaradi spora o uporabi skupne ceste v zaporu) in jih niti ni izkazal, niso take, da bi se lahko čutil ogrožen in njegov strah pred preganjanjem ni objektivno utemeljen v smislu ZAzil. Njegovo zatrjevanje o preganjanju tudi po presoji pritožbenega sodišča ne ustreza pojmu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnem pravu. To pa je, da je preganjanja trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Obstajati mora nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene. V obravnavanem primeru pa so po lastnih tožnikovih navedbah državni organi nudili zaščito, saj so zaradi fizičnega obračunavanja, ki je nastal med tožnikom in sosedi, zaradi spora o uporabi zemljišča, zaprli tri udeležence pretepa. Njegove izjave o preganjanju s strani družine K. pa tudi ni mogoče šteti za preganjanje v smislu ZAzil. Tudi krvno maščevanje, ki ga zatrjuje, ni utemeljen razlog za azil. Glede na navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik ni izkazal okoliščin, da bi se lahko čutil ogrožen v izvorni državi in njegov strah pred preganjanjem ni objektivno utemeljen.

Glede na podatke in listine v upravnih spisih pa tudi po presoji pritožbenega sodišča niso podane osebne okoliščine na strani tožnika za podelitev humanitarnega azila. Pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitve tožene stranke, da v obravnavanem primeru ne obstaja utemeljen tožnikov strah pred preganjanjem zaradi narodne ali verske pripadnosti, niti pripadnosti posebni družbeni skupini, zaradi političnega prepričanja, prav tako tudi ne zaradi rase. Sam tožnik navaja, da kot Rom na Kosovu ni imel nobenih težav, razen že navedenih sporov zaradi ceste z družino K. Zato se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožnik s svojimi navedbami ni izkazal dejanskih okoliščin, zaradi katerih bi se lahko čutil ogrožen oziroma preganjan, niti ne, da bi bila njegova varnost ali fizična integriteta ogrožena v primeru vrnitve v izvorno državo oziroma da bi bil izpostavljen nečloveškemu ravnanju.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je bilo o zadevi preuranjeno odločeno. Tožnik je bil, kot izhaja iz podatkov v predloženih upravnih spisih, seznanjen s pravicami, dolžnostmi ter pravili postopka in opozorjen na to, da mora navesti vsa dejstva in predložiti vse razpoložljive dokaze, ki so potrebni za odločanje o njegovi prošnji za azil. Tožnik pa niti v tožbi, niti v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ni navedel dejstev ali okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev sodišča. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.