Jedro

Po 67. členu Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN) se lahko izreče ukrep za odpravo pomanjkljivosti pri vzdrževanju zaklonišč le etažnim lastnikom, ne pa upravniku večstanovanjske stavbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 324/98-10 z dne 8.12.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 20.1.1998 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka pritožbene postopke zoper odločbe inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, Izpostava K. z dne 17.4.1997, z dne 24.4.1997 in z dne 29.4.1997, združila v en postopek in pritožbo tožeče stranke zavrnila. Z navedenimi odločbami je upravni organ prve stopnje tožeči stranki kot upravitelju stanovanjskih hiš K. ter M. naložil, da izvede določene ukrepe in odpravi pomanjkljivosti s področja varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami v zvezi z vzdrževanjem zaklonišč v teh stanovanjskih hišah. Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločbe navedla, da je prvostopni organ odredil tožeči stranki navedenene ukrepe na podlagi Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (v nadaljevanju: ZVNDN), po določbah katerega je treba zaklonišča redno vzdrževati in na podlagi tistih določil Stanovanjskega zakona, ki določajo, kaj spada v pristojnost tožeče stranke glede upravljanja v večstanovanjskih hišah.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je iz upravnih spisov in samih tožbenih navedb razvidno, da tožeča stranka opravlja delo upravnika za, v izreku prvostopnih odločb navedene večstanovanjske hiše. Pritrjuje tožbenemu ugovoru tožeče stranke, da je vprašanje aktivne in pasivne legitimacije tožeče stranke ostalo nerazčiščeno. Po določbi 1. odstavka 67. člena ZVNDN (Uradni list RS, št. 64/94) morata lastnik in uporabnik zaklonišče vzdrževati v takšnem stanju, ki ustreza njegovi namembnosti. V upravnem postopku pa ni bilo ugotovljeno, kdo je lastnik posameznih zaklonišč in kako so morebiti lastniki uredili vprašanje upravljanja z zaklonišči. Stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 18/91, 21/94 in 23/96, v nadaljevanju: SZ) določa v 22. členu, da lastniki v večstanovanjski hiši sklenejo pisno pogodbo o upravljanju, 26. člen pa določa, kaj mora ta pogodba vsebovati. Zato je na podlagi 67. člena ZVNDN lahko izrečen ukrep le lastnikom v večstanovanjskih hišah, kdo pa je zadolžen za izvršitev ukrepov, oziroma odpravo pomanjkljivosti pa je odvisno od pogodbe o upravljanju, in sicer, ali so to posamezniki lastniki v večstanovanjski hiši, ali so to že prenesli s pismeno pogodbo o upravljanju na upravnika. V ponovljenem postopku bo zato morala tožena stranka pribaviti pogodbe o upravljanju za vsako večstanovanjsko hišo, v kateri se nahaja zaklonišče, ki je bilo predmet inšpekcijskega pregleda in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja ugotoviti lastnike v večstanovanjski hiši in kolikor drugače že ni dogovorjeno s pogodbo o upravljanju, tudi njim naložiti ukrepe.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je tožeča stranka pasivno legitimirana za odpravo pomanjkljivosti, ki so bile ugotovljene ob inšpekcijskih pregledih. Pasivna legitimacija tožeče stranke temelji na določbah 8., 22., 24 in 27. člena SZ. Po mnenju tožene stranke imajo vsi izrečeni inšpekcijski ukrepi pravno podlago v veljavnih predpisih o vzdrževanju zaklonišč, njihova realizacija pa večinoma ne zahteva večjih finančnih vlaganj. Zato je bilo, upoštevaje navedena izhodišča v zvezi s prenosom določenih upravljalskih upravičenj na upravnike večstanovanjskih hiš, za izvršitev inšpekcijskih ukrepov možno zadolžiti tudi upravnika stanovanjskih hiš, v katerih so bile ugotovljene pomanjkljivosti pri vzdrževanju zaklonišč. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo tožeče stranke zavrne, oziroma da prvostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da v upravljanje večstanovanjskih hiš nedvomno sodi vzdrževanje skupnih prostorov, nikakor pa ni upravnik pristojen za urejanje in opremljanje le-teh. Izključno in edino lastniki skupnih prostorov so tisti, ki so dolžni financirati nabavo opreme in zagotoviti, da so skupni prostori, deli in objekti ter naprave usposobljeni za normalno rabo. Tudi 1. odstavek 67. člena ZVNDN določa, da morata lastnik in uporabnik zaklonišče vzdrževati v takšnem stanju, ki ustreza njegovi namembnosti. Ne drži tudi trditev tožene stranke, da odprava pomanjkljivosti naj ne bi zahtevala večjih vlaganj. Za ureditev posameznega zaklonišča bi predvidoma potrebovali okoli 2 milijona SIT. Upravnik brez naročila lastnikov k izvedbi te naloge ne more pristopiti. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče odločilo pravilno, ko je ugodilo tožbi tožeče stranke in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V postopku namreč ni bilo ugotovljeno, kdo so lastniki zaklonišč v prvostopnih odločbah navedenih večstanovanjskih hiš, glede na to, da 1. odstavek 67. člena ZVNDN izrecno določa, da sta lastnik in uporabnik tista, ki morata zaklonišče vzdrževati v takšnem stanju, ki ustreza njegovi namembnosti. Tudi Uredba o graditvi in vzdrževanju zaklonišč (Uradni list RS, št. 57/96), ki je bila izdana na podlagi ZVNDN, v 10. členu določa, da so za vzdrževanje zaklonišč in za njihovo smotrno uporabo odgovorni lastniki.

Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da se po 67. členu ZVNDN lahko izreče ukrep za odpravo pomanjkljivosti pri vzdrževanju zaklonišč le etažnim lastnikom, ne pa upravniku večstanovanjske stavbe. Zato je neutemeljen pritožbeni ugovor o kršitvi materialnega prava, in o pasivni legitimaciji upravnika po določbah SZ. V predmetnem inšpekcijskem postopku je zato treba ugotoviti, kdo so etažni lastniki, razmerja med njimi in upravnikom pa sedaj ureja stvarnopravni zakonik (Uradni list RS, št. 87/02).

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.