Jedro

Ker pravica do vračila premoženja v naravi ni pravica, izražena v denarni vrednosti, v takem primeru ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi odločitve o pomembnem pravnem vprašanju, če revident ne opredeli pravnega vprašanja konkretno in natančno ter ne pojasni, zakaj naj bi bilo postavljeno vprašanje pomembno za odločitev v obravnavani zadevi, niti v čem naj bi sodišče prve stopnje glede tega vprašanja ravnalo nezakonito. Prav tako ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje, če revident ne navede, glede katerega pravnega vprašanja in od katerih odločb Vrhovnega sodišča naj bi izpodbijana odločitev odstopala, niti, v čem naj bi bila neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje in katere odločbe naj bi to neenotnost izkazovale.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je revident po odvetnici vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti uveljavlja vse razloge iz drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Naknadno je vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper delno odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 9. 5. 2008, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 17. 12. 2008. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila revidentovo pritožbo zoper navedeno odločbo prvostopenjskega upravnega organa, s katero je ta zavrnil revidentovo zahtevo za denacionalizacijo tam navedenih nepremičnin. Prvostopenjski upravni organ v obrazložitvi navedene odločbe navaja, da je bilo obravnavano premoženje sicer podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč – ZNNZ, ki je naveden v določbi 3. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen, vendar ni bilo prisilno odvzeto.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov.

6. Revident zatrjuje, da vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta znaša najmanj 1.254.000 EUR, saj so predmet spora zazidljiva zemljišča. Navaja tudi, da na vrednost spornega predmeta, ki presega 20.000 EUR dokazuje tudi, kaže tudi okoliščina, da je o zadevi odločal senat, saj bi sicer na podlagi drugega odstavka 13. člena ZUS-1 odločal sodnik posameznik.

7. V obravnavani zadevi gre za spor o denacionalizaciji. Po prvem odstavku 2. člena ZDen je denacionalizacija vrnitev premoženja v naravi, pravica do vračila premoženja v naravi pa po ustaljeni upravnosodni praski Vrhovnega sodišč ni pravica, izražena v denarni vrednosti (npr. sklepi X Ips 728/2008 z dne 22. 1. 2009, X Ips 747/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 734/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 789/2008 z dne 2. 4. 2009). Enako stališče je v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010 sprejelo tudi Ustavno sodišče. Da bi v obravnavani zadevi šlo za denacionalizacijo v obliki odškodnine, izražene v denarni vrednosti, pa revident niti ne navaja niti ne izkaže. Ker torej ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti, ni podana dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1. 8. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje odločilo v senatu treh sodnikov, ne pa na podlagi določbe tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 po sodniku posamezniku, ne pomeni, da je izpolnjen uveljavljani pogoj iz določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Sicer pa je glede na določbo tretjega odstavka 13. člena ZUS-1 odločanje sodnika posameznika fakultativno, in sicer po sklepu, ki ga na predlog sodnika poročevalca izda senat. 9. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča in določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se predlagatelj revizije sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora predložiti.

10. Revident uveljavlja, da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, za neenotnost prakse sodišča prve stopnje in za odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča ter odločbe Ustavnega sodišča U-1-130/01 z dne 23. 5. 2002, saj naj bi Ustavno sodišče v navedeni zadevi podalo smiselno drugačno razlago uporabe 9. točke 3. člena ZDen.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča revident ni zadostil standardu opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj vprašanja ni oblikoval natančno in konkretno, ni navedel okoliščin, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter razlogov, zaradi katerih meni, da je v obravnavani zadevi sodišče to vprašanje rešilo nezakonito. Ne pojasni namreč, v čem odločitev sodišča prve stopnje, ki se v svojih razlogih prav tako sklicuje na navedeno odločbo Ustavnega sodišča, odstopa od ustavoskladne razlage 9. točke 3. člena ZDen, ki jo v navedeni odločbi podaja Ustavno sodišče. Če pa revident meri na presojo sodišča prve stopnje, da kljub izdanim upravnim aktom, iz katerih izhaja prostovoljno razpolaganje prejšnjega lastnika obravnavanega premoženja, ni šlo za prisilni odvzem premoženja, pa Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da je v zadevi I Up 401/2006 z dne 14. 2. 2007 že sprejelo stališče, da je odločba upravnega organa lahko rezultat razpolaganja stranke ter da v takem primeru odvzem posesti ni bil prisilen, s tem pa ni izpolnjen pogoj denacionalizacije. Glede na navedeno revident ni izkazal dovoljenosti revizije zaradi odločitve o pomembnem pravnem vprašanju.

12. Neutemeljeno se sklicuje tudi na okoliščino, da je sodišče prve stopnje odločilo v senatu treh sodnikov, ne pa na podlagi določbe tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 po sodniku posamezniku. To je tudi sicer glede na določbo tretjega odstavka 13. člena ZUS-1 fakultativno, in sicer po sklepu, ki ga na predlog sodnika poročevalca izda senat. Sklicevanje na 13. člen ZUS-1 pa še ne pomeni, da je izpolnjen uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni podan zatrjevan odstop od sodne prakse glede obstoja pogojev za odločanje sodišča prve stopnje na seji. Revident ni navedel sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi glede tega vprašanja izpodbijana odločitev odstopala. Sklicuje se sicer na odločbo Ustavnega sodišča Up-197/02 z dne 3. 4. 2003 in v njej sprejeto stališče, da je stranka s tem, ko je zahtevala izvedbo posameznih dokazov, zahtevala, da sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. Navedena odločba Ustavnega sodišča se sicer nanaša na ureditev odločanja sodišča prve stopnje na seji oziroma po opravljeni glavni obravnavi po določbah Zakona o upravnem sporu – ZUS, izpodbijana odločitev pa je sprejeta na podlagi določb ZUS-1. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 271/2009 z dne 30. 10. 2009, X Ips 595/2008 z dne 23. 4. 2009, I Up 171/2009 z dne 23. 4. 2009 in I Up 292/2008 z dne 10. 7. 2008) za razliko od ZUS, ki je v 2. odstavku 50. člena določal, da sodišče odloča na seji, če je bilo dejansko stanje v postopku izdaje upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali pa to ni sporno, stranke pa obravnave niso zahtevale, sedaj ZUS-1 v določbi 59. člena to vprašanje ureja drugače. Če namreč dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, lahko sodišče odloči brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Sodišče pa lahko odloči brez glavne obravnave tudi, če je sicer dejansko stanje med strankama sporno, vendar je izpolnjen kateri od pogojev iz drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Sodišče prve stopnje torej ni vezano na predlog strank za opravo glavne obravnave. Če pa je predlog podan, ni dovolj, da stranka le zatrjuje sporno dejansko stanje oziroma predlaga izvedbo dokazov. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v navedenih odločbah sprejelo stališče, da je glavna obravnava namenjena izvajanju dokazov, da se dopolni ugotovljeno dejansko stanje, dokazni predlog mora biti obrazložen, stranka pa mora v njem s stopnjo verjetnosti utemeljiti obstoj in pravno relevantnost dokazov, kar pomeni, da mora stranka navesti konkretne okoliščine, ki bi jih bilo z izvajanjem določenega dokaza mogoče ugotoviti in utemeljiti v čem in kako naj bi vplivale na odločitev. Ker revident v obravnavani zadevi niti ne zatrjuje, da bi v tožbi zahteval izvedbo kakšnih dokazov, posledično pa tudi ne odstopa od navedene prakse Vrhovnega sodišča, tudi iz tega razloga ni izkazal dovoljenosti revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 14. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revident tudi ni izkazal zatrjevane neenotnosti prakse sodišča prve stopnje, saj ni navedel, glede katerega vprašanja naj bi obstajala neenotna praksa, niti ni predložil sodnih odločb sodišča prve stopnje, ki bi jo izkazovale.

15. V tem primeru pa ni izpolnjen niti pogoj iz določbe 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, revident zelo hudih posledic ni izkazal s sklicevanjem na funkcije in pomen zemljišč, ki so jih imela za revidentovo domačijo, preden so prešla v družbeno premoženje, niti z zatrjevano veliko vrednostjo tega premoženja.

16. Ker revident ni izkazal zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

17. Izdaja začasne odredbe je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZUS-1, ki določa, da Vrhovno sodišče na zahtevo revidenta izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, je vezana na obstoj več procesnih predpostavk, ki morajo biti izpolnjene za vsebinsko odločanje o zahtevi za njeno izdajo, ena od njih je tudi dovoljenost revizije. V obravnavanem primeru je bila revizija kot nedovoljena zavržena. Ker procesna predpostavka (dovoljenost revizije) ni izpolnjena, posledično ni pogojev za vsebinsko odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe.

18. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi 89. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZUS-1 zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo kot nedovoljeno.

K III. točki izreka:

19. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.