Up-333/99

30. 1. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., Ž. Z., ki jo zastopata B. B. in C. C.-C., odvetnika v V. na seji senata dne 30. januarja 2001

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 81/99 z dne 30. 9. 1999 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnica navaja, da je v prometni nesreči utrpela zvin vratne hrbtenice, udarnino desne strani čela ter udarnino leve goleni, zaradi česar je prestajala in še prestaja bolečine in neugodnosti, podano pa je tudi 10% trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Ob tem je bila v času škodnega dogodka stara komaj 23 let. Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče za 600 000,00 SIT znižalo odškodnino za nepremoženjsko škodo, prisojeno s sodbama prve in druge stopnje. S tem, ko naj bi Vrhovno sodišče v njenem primeru drugače kot v primerljivih zadevah znižalo odškodnino za nepremoženjsko škodo, naj bi kršilo jamstvo enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

Pritožnica se ob tem sklicuje na sedem pravdnih zadev, v katerih je odločalo Vrhovno sodišče, prisojena pa je bila višja odškodnina za nepremoženjsko škodo ob po njenem mnenju primerljivih poškodbah. V dokaz svojih trditev, da ji je bila v primerjavi z drugimi oškodovanci z izpodbijno sodbo neutemeljeno znižana odškodnina za nepremoženjsko škodo, se pritožnica s kasnejšo vlogo sklicuje še na štiri druge primere, v katerih je odločalo Višje sodišča v Ljubljani. Ker je Vrhovno sodišče odločalo o reviziji več kot leto dni, naj bi kršilo tudi njeno pravico do sojenja v razumnem roku (23. člen Ustave). Pritožnica predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da se revizija tožene stranke (Zavarovalnice Triglav d.d. OE Celje) kot neutemeljena zavrne, tožena stranka pa nosi tudi svoje stroške revizije.

2.Pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) je lahko kršena, kadar odločitev sodišča brez utemeljenega razloga odstopa od ustaljene sodne prakse. Iz predloženih sodb ne izhaja, da bi Vrhovno sodišče v pritožničinem primeru odstopilo od ustaljene sodne prakse. Absolutnih zneskov prisojenih odškodnin ni mogoče primerjati, ker je celotna odškodnina sestavljena iz več elementov (običajno so to odškodnina za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), odmera vsake od teh odškodnin pa je odvisna od več okoliščin posamičnega primera.

Razpon odškodnin za posamezno vrsto telesnih poškodb je zato lahko zelo velik. Pritožnica tudi ne zatrjuje, da bi Vrhovno sodišče neutemeljeno ne upoštevalo katere izmed okoliščin, ki jo je v drugih primerih vključilo v presojo. V nobenem primeru pa 22. člen Ustave ne zahteva, da bi Vrhovno sodišče moralo slediti sodni praksi Višjega sodišča. Za kršitev 22. člena Ustave zato očitno ne gre.

3.Glede zatrjevane kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pa pritožnica ni izčrpala vseh pravnih sredstev.

4.Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je v primerih, ko postopek še teče, za presojo o obstoju kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pristojno Upravno sodišče (tako npr. v sklepu št. Up-369/97 z dne 21.1.1998, OdlUS VII, 116). V odločbi št. Up-277/96 z dne 7. 11. 1996 (OdlUS V, 189) je sprejelo stališče, da sodno varstvo v upravnem sporu ne bi bilo učinkovito v primerih, ko bi šlo za kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred Vrhovnim sodiščem. Zato je v takšnih primerih dopustno vložiti ustavno pritožbo. Navedena stališča Ustavnega sodišča so bila sprejeta v primerih, ko je kršitev še trajala. Iz njihovih obrazložitev izhaja, da je smisel sodnega varstva zoper še trajajočo kršitev te pravice prav v tem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje sodišča. Ko je postopek pred sodiščem končan, pa kršenja te pravice ne more več biti in ga zato tudi ni več mogoče preprečevati. Zato tudi sodno varstvo po drugem odstavku 157. člena Ustave kot subsidiarno ne pride več v poštev. V tem delu torej niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev obravnavane ustavne pritožbe. Povračilo morebitne škode, ki bi ji bila s tako kršitvijo storjena (26. člen Ustave), lahko prizadeta zahteva v postopku pred pristojnim sodiščem; ko so pravna sredstva v tem postopku izčrpana, lahko ob pogojih Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 v nadaljevanju ZUstS) vloži tudi ustavno pritožbo.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alinee prvega odstavka in prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata:

dr. Lojze Ude