Jedro

Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik prošnjo za BPP vložil po pooblaščencu B. B. iz Odvetniške družbe C. in da je v prošnji kot izbranega odvetnika navedel prav njega. Iz navedenega dovolj jasno izhaja, da je bil tožnik z omenjenim odvetnikom že dogovorjen za nudenje BPP, zato ne more biti utemeljeno sklicevanje tožene stranke na izjemo iz tretjega odstavka 36. člena ZBPP, tj., da prosilcu ni bilo mogoče zagotoviti izvajalca BPP.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep predsednice Upravnega sodišča Republike Slovenije, višje sodnice svétnice A. A. št. Bpp 25/2026-4 z dne 13. 2. 2026, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v upravnem sporu, ki se pred Upravnim sodiščem RS, zunanji oddelek v Celju, vodi pod opr. št. III U .../2022.

2.Iz sklepa izhaja, da je tožnik 3. 2. 2026 po svojem pooblaščencu priporočeno po pošti posredoval prošnjo za dodelitev BPP in v njej kot izbranega odvetnika navedel odvetnika B. B. iz Odvetniške družbe C., o.p., d.o.o. iz Sežane, to je odvetnika, ki je prosilčev pooblaščenec že v postopku glede prošnje za dodelitev BPP. Tožnikovo prošnjo je zunanji oddelek Upravnega sodišča v Celju prejel 5. 2. 2026 in jo istega dne odstopil v pristojno reševanje organu za BPP Upravnega sodišča RS v Ljubljani. Ta jo je prejel isti dan. Tožena stranka je ugotovila, da je bila zadeva, v zvezi s katero je tožnik zaprosil za dodelitev BPP, prvotno vodena na zunanjem oddelku Upravnega sodišča RS v Novi Gorici, kasneje pa je bila predodeljena v reševanje zunanjemu oddelku Upravnega sodišča RS v Celju, in da je sodišče v tej zadevi dne 5. 2. 2026 opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je bila zadeva zaključena. Tožena stranka je štela, da tožnik smiselno prosi za pravno svetovanje in zastopanje na navedenem naroku, in ugotovila, da so bila pred trenutkom, ko bi tožena stranka lahko odločila o tožnikovi prošnji opravljena že vsa procesna dejanja, ki se opravijo v okviru upravnega spora, z izjemo izdane pisne odločitve sodišča.

3.Sklicujoč se na tretji odstavek 11. člena ter prvi, drugi in tretji odstavek 36. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), je tožena stranka ugotovila, da je tožnik prošnjo vložil dne 3. 2. 2026, to je zgolj dva dneva pred datumom, za katerega je bila predvidena oprava glavne obravnave, tožena stranka pa jo je prejela 5. 2. 2026. Ker mora prosilec prošnjo za odločanje o nujni BPP vložiti najpozneje tri delovne dni pred iztekom roka za opravilo nujnega pravnega dejanja, je tožena stranka tožnikovo prošnjo zavrgla kot prepozno. Ocenila je, da tožniku glede na to, da je bila glavna obravnava opravljena na dan, ko je prošnjo prejela, ni mogoče zagotoviti odvetnika, ki bi mu lahko pravočasno nudil strokovno pomoč. Namen 36. člena ZBPP je namreč tudi v tem, da lahko organ za BPP o vloženi prošnji za dodelitev BPP odloči pred iztekom roka, to je pred opravo procesnega dejanja, v zvezi s katerim je prosilec zaprosil za dodelitev BPP. Organ za BPP mora prošnjo prejeti toliko časa pred iztekom roka za opravo dejanja, da je mogoče izvesti presojo in vsa potrebna opravila, zaradi katerih bo prosilcu omogočeno zastopanje po odvetniku. Zaradi navedenega je za dodelitev BPP relevanten ne le datum oddaje prošnje na pošto, ampak tudi kdaj je organ za BPP to prošnjo prejel.

Tožba

4.Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in zoper njega vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov iz prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da je tožena stranka odločila izven meja postavljenega zahtevka in napačno uporabila materialno pravo. Tožnik je namreč vložil prošnjo za dodelitev redne in ne nujne BPP. V prošnji ni zatrjeval obstoja okoliščin, ki bi kazale na nujnost konkretnega procesnega dejanja. Zato bi morala tožena stranka ugotavljati, ali tožnik izpolnjuje vse zakonsko določene pogoje. Tožena stranka pa se je brez pravne podlage in brez ustrezne obrazložitve odločila, da bo prošnjo obravnavala kot zahtevo za nujno BPP. Takšno ravnanje pomeni odstop od načela vezanosti organa na zahtevek stranke in posega v pravico do enakega varstva pravic. Organ ne sme samovoljno spreminjati pravne narave zahtevka, temveč mora odločati v okviru postavljenega predloga. Tožena stranka ni obrazložila, zakaj naj bi šlo za nujno BPP, kot tudi ne zakaj redna oblika BPP v danem primeru ne bi bila mogoča.

5.Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in mu prizna pravico do BPP za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred Upravnim sodiščem RS v upravnem sporu III U 195/2022, oziroma da po odpravi izpodbijanega akta zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške tega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6.Toženka na tožbo ni odgovorila, sodišču pa je poslala upravni spis, ki se nanaša na zadevo.

Sodna odločitev

7.Tožba je utemeljena.

8.Predmet upravnega spora je sklep tožene stranke, s katerim je zavrgla tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP, sklicujoč se na drugi in tretji odstavek 36. člena ZBPP.

9.Sodišče pritrjuje tožniku, da prošnje ni opredelil kot prošnjo za dodelitev nujne BPP, ki jo ZBPP ureja v 36. členu. Ta v prvem odstavku določa, da če bi zaradi odločanja o prošnji za BPP ali zaradi postopka za sestavo ali vložitev prošnje prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje, mu pristojni organ za brezplačno pravno pomoč po presoji izpolnjevanja pogojev iz 24. člena tega zakona, ne glede na njegov materialni položaj, nemudoma dodeli brezplačno pravno pomoč samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam (nujna BPP). Skladno z drugim odstavkom tega člena prošnjo za odločanje v primerih iz prvega odstavka vloži najpozneje tri delovne dni pred iztekom roka za opravilo nujnega pravnega dejanja iz prejšnjega odstavka. Če vloži prosilec prošnjo za nujno BPP po izteku roka iz drugega odstavka 36. člena, jo pristojni organ za brezplačno pravno pomoč na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZBPP zavrže kot prepozno, če oceni, da v tako kratkem roku prosilcu ne bo mogoče zagotoviti osebe, pooblaščene za izvajanje pravne pomoči.

10.Navedena ureditev t.i. nujne BPP predstavlja izjemo od t.i. redne BPP, ki jo ZBPP ureja v tretjem odstavku 11. člena, ko pravi, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavlja materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom. Posledično predstavljajo izjemo tudi zgoraj navedene določbe drugega in tretjega odstavka 36. člena ZBPP o posebnem roku, v katerem je treba vložiti prošnjo za BPP, če bi prosilec zaradi odločanja o prošnji za BPP ali zaradi postopka za sestavo ali vložitev prošnje zamudil rok za kakšno pravno dejanje. To je izjema od splošnega pravila v prvem odstavku 11. člena ZBPP, ki določa, da lahko prosilec zaprosi za BPP v katerikoli fazi postopka, v skladu z drugim odstavkom 11. člena ZBPP pa dodeljena BPP zajema plačilo za dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči še niso bila opravljena.

11.Ker torej določbe 36. člena ZBPP o nujni BPP predstavljajo izjemo, jih je treba razlagati ozko in v luči njihovega namena, tj., da se prosilcu zagotovi BPP tudi v primeru, ko bi zaradi rednega odločanja o prošnji za BPP zamudil prekluzivni rok za opravo pravnega dejanja, in po drugi strani, da ima organ za BPP na voljo dovolj časa, da izvede presojo in vsa potrebna opravila, zaradi katerih bo prosilcu omogočeno zastopanje po odvetniku. Že sam zakon v tretjem odstavku 36. člena določa dodatni pogoj, da je prošnjo mogoče zavreči le, če organ za BPP oceni, da v tako kratkem roku prosilcu ne bo mogoče zagotoviti osebe, pooblaščene za izvajanje pravne pomoči.

12.Že na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZBPP torej prošnje ni mogoče zavreči, tudi če je vložena manj kot tri delovne dni pred iztekom roka za opravilo nujnega pravnega dejanja, če organ za BPP prosilcu lahko zagotovi izvajalca BPP. V obravnavanem primeru je bil podan takšen položaj.

13.Že iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik prošnjo za BPP vložil po pooblaščencu B. B. iz Odvetniške družbe C. in da je v prošnji kot izbranega odvetnika navedel prav njega. Iz navedenega dovolj jasno izhaja, da je bil tožnik z omenjenim odvetnikom že dogovorjen za nudenje BPP, zato ne more biti utemeljeno sklicevanje tožene stranke na izjemo iz tretjega odstavka 36. člena ZBPP, tj., da prosilcu ni bilo mogoče zagotoviti izvajalca BPP.1 Navedenega ne spremeni dejstvo, da je sodišče prošnjo prejelo na dan, ko bi moralo biti procesno dejanje v postopku opravljeno (tj. zastopanje na naroku dne 5. 2. 2026), saj gre tem primeru za enak položaj kot v primeru, ko prosilec zaprosi za BPP, nato pa njegov izbrani pooblaščenec še preden je o BPP odločeno (lahko že takoj naslednji dan) opravi procesno dejanje. V takšnih primerih veljajo splošna pravila o redni BPP, vključno z drugim odstavkom 11. člena ZBPP.

14.Drži stališče Upravnega sodišča RS iz sodb IV U 72/2018 z dne 20. 6. 2018 in I U 503/2019 z dne 16. 4. 2019, na kateri se sklicuje izpodbijani sklep, da je za organ, pristojen za BPP, bistveno, da prošnjo prejme toliko časa pred iztekom roka za opravo tega dejanja, da je mogoče izvesti presojo in vsa potrebna opravila, zaradi katerih bo prosilcu omogočeno zastopanje po odvetniku. Vendar iz sodbe IV U 72/2018 izhaja, da je organ za BPP neuspešno poskušal zagotoviti zastopanje tako po predlaganem izvajalcu BPP kot po drugih odvetnikih, iz sodbe I U 503/2019 pa, da je organ za BPP navedel, da ne more pravočasno zagotoviti ustreznega izvajalca, zlasti, ker je vloga nepopolna in ne vsebuje potrebnih podatkov za obravnavanje. Navedene okoliščine v obravnavani zadevi niso razvidne.

15.Zaradi napačne uporabe materialnega prava, tj. določbe 11. in 36. člena ZBPP, je sodišče izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter toženi stranki naložilo opravo ponovnega postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V njem tožena stranka ne bo smela tožnikove prošnje zavreči iz razloga, ker je bila prošnja vložena prepozno.

16.Sodišče glavne obravnave skladno z določbo prvega odstavka 59. člena ZUS-1 ni opravilo, ker dejansko stanje v obravnavani zadevi ni bilo sporno, sporna je bila le razlaga pravnih pojmov, ki izhajajo iz zakona, tudi sicer pa je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

17.Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ker za to niso podani pogoji iz 65. člena ZUS-1, saj tožnik ne zatrjuje, da bi bil podan kateri izmed položajev iz prvega odstavka tega člena ZUS-1.2

O stroških postopka

18.Glede na uspeh s tožbo je tožnik upravičen do povračila stroškov postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Pravilnik) v zvezi s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1. Ker je sodišče o tožbi odločilo brez opravljene glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povišano za 22 % DDV, kar znaša skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).-------------------------------1 Gl. sodbi Upravnega sodišča II U 232/2015 z dne 8. 7. 2015 in II U 552/2019 z dne 11. 2. 2020.2 Ta določa: (1) Sodišče sme upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če: 1. bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo; 2. izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek.