Jedro

Silobran je obramba, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad (drugi odstavek 22. člena KZ-1). Bistveni sestavini silobrana sta torej napad in obramba, pri čemer mora biti obramba nujno potrebna in sorazmerna za odvrnitev napada, napad pa stvaren in istočasen.

Močan udarec naravnost v obraz po intenziteti presega odrivanje ali prerivanje, zaradi česar ni podana sorazmernost med napadom in obrambo.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 45942/2019 z dne 10. 5. 2021 spoznalo obdolženega A. A. za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen štiri mesece zapora. V skladu z drugem odstavkom 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanca B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, odločilo pa je, da je obdolženec dolžan plačati potrebne izdatke oškodovanca ter nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo sta se pritožila obdolženčeva zagovornika zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenski sankciji ter kršitve ustavnih pravic. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornika uveljavljata na več mestih pritožbe. Po njunem mnenju sodišče prve stopnje ni obrazložilo vseh odločilnih dejstev, saj ni navedlo, na podlagi česa zaključuje, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Prav tako ni pojasnilo, zakaj ne sprejema obdolženčevega zagovora, pač pa je zgolj povzelo vsebino izvedenih dokazov, ne da bi jih pri tem tudi dokazno ocenilo. Navedenim pritožbenim pomislekom ni mogoče pritrditi. Izpodbijana sodba ima namreč določne, jasne in tehtne razloge o vseh odločilnih dejstvih, torej o tistih, ki predstavljajo dejanski temelj sodbe. Izvedene dokaze je sodišče prve stopnje ne samo korektno povzelo, pač pa tudi prepričljivo ovrednotilo. Razlogi se dopolnjujejo ter tvorijo razumno obrazložitev izpodbijane sodbe, medtem ko zagovornika niti ne navedeta, katerega dokaza konkretno sodišče prve stopnje ni upoštevalo, zaradi česar splošno zatrjevanje, da ni razlogov o odločilnih dejstvih, ne more biti uspešno. Sodišče prve stopnje se je tudi v celoti opredelilo do obdolženčevega zagovora ter natančno pojasnilo, zakaj v obravnavani zadevi uporaba instituta silobrana ni na mestu. Zgolj drugačno prepričanje pritožbe pa v bistvu pomeni nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje. S tem pa pritožnika ne uveljavljata bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč pritožbeni razlog iz prvega odstavka 373. člena ZKP, ki bo predmet nadaljnje pritožbene presoje. Pritožnika sodišču prve stopnje še očitata, da ni obrazložilo obdolženčevega naklepa, vendar nimata prav. Razloge v tej smeri je mogoče najti v celotni obrazložitvi izpodbijane sodbe, zlasti pa v delu, ki je izrecno namenjen obdolženčevi krivdi (točka 9 razlogov izpodbijane sodbe). Razen tega pa sta zagovornika sama s seboj v nasprotju, ko v nadaljevanju pritožbe navajata, da so razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo obdolženčevo krivdo, nejasni, pri tem pa niti ne navedeta, v čem se kaže nejasnost. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da izpodbijana sodba vsebuje konkretne razloge o vseh bistvenih sestavinah sodbe, zaradi česar pritožba s posplošenim uveljavljanjem bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter v tej zvezi nekonkretiziranih kršitev pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter pravice do poštenega obravnavanja iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ne more biti uspešna. Enako posplošena in neutemeljena so tudi gola zatrjevanja, da je sodišče zaradi nespoštovanja procesnih določb postopek vodilo pristransko ter v nasprotju z obtožnim načelom in da bi naj pri tem kršilo obdolženčevo pravico do obrambe.

5. Nekonkretizirane in posledično neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je izpodbijana sodba obremenjena s protispisnostjo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje nepravilno povzelo izpovedbe oškodovanca in njemu naklonjenih prič. Protispisnost in s tem navedena kršitev bi bila podana, če sodišče v razlogih sodbe ne bi pravilno povzelo vsebine listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, pri tem pa bi šlo za odločilna dejstva in za precejšnje nasprotje. Da bi sodišče prve stopnje karkoli napačno povzelo iz listin oziroma izpovedb, iz obrazložitve sodbe ni razvidno, slednje pa konkretno ne navajata niti pritožnika. Pritožbeno sodišče tako tudi glede tega pritožbenega razloga zaključuje, da po vsebini predstavlja grajo ugotovljenega dejanskega stanja, saj z njim zagovornika v bistvu izražata nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje

6. Brez podlage je tudi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, katero zagovornika uveljavljata z navajanji, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni zaslišalo priče K. I., kršilo načelo iskanja materialne resnice, kar je vplivalo na zakonitost sodbe. Z zavrnitvijo navedenega dokaznega predloga, kar je sodišče prve stopnje natančno in tehtno obrazložilo v točki 2 razlogov izpodbijane sodbe, zaradi česar zagovornika na tem mestu tudi neutemeljeno uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, namreč ni bila kršena nobena obdolženčeva pravica ali splošno načelo. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, mora pa ugoditi dokaznemu predlogu ter izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče zavrne predlagani dokaz, če na podlagi že izvedenih dokazov oceni, da so v zadostni meri razčiščena vsa odločilna dejstva, ali če oceni, da ni izkazana verjetnost, da bo mogoče s predlaganim dokazom ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev, pomembnih za razsojo. Prav tako ne sme izvajati nedovoljenega dokaza in dokaza, s katerim bi se zaobšle dokazne prepovedi. Ob razlogih za zavrnitev dokaznih predlogov sodišča prve stopnje, na katere se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje, pritožbeno sodišče ponovno izpostavlja, da zaslišanje priče K. I., ki bi povedal o obdolženčevih telesnih poškodbah po obravnavanem dogodku, ni potrebno, saj dejstvo, da je obdolženec utrpel telesne poškodbe izhaja iz fotografij in ambulantnega izvida za obdolženca z dne 25. 6. 2019, dejansko stanje pa je tudi sicer dovolj razjasnjeno na podlagi drugih izvedenih dokazov, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju. Iz istih razlogov so nepotrebne tudi poizvedbe glede obdolženčeve kazenske ovadbe zoper oškodovanca. Verodostojnost zaslišanih prič je namreč sodišče prve stopnje ocenilo na podlagi celotnega dokaznega postopka obravnavane zadeve.

7. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da obdolžencu očitano kaznivo dejanje ni konkretizirano, s čimer pritožnika smiselno uveljavljata kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, po oceni pritožbenega sodišča vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, ki so tudi ustrezno konkretizirani. Obdolžencu se namreč očita, da je oškodovanca B. B. z roko močno udaril v predel nosu, s čimer mu je povzročil udarnino nosu z zlomom nosne kosti brez premika, zaradi česar je bilo njegovo zdravje začasno okvarjeno in njegova zmožnost za delo začasno zmanjšana. Takšen opis pa jasno in določno opredeljuje izvršitveno ravnanje ter prepovedano posledico, medtem ko zagovornika niti ne navedeta, kateri zakonski znak je nejasen. Da bi zaradi opisa očitanega kaznivega dejanja bila kakorkoli kršena obdolženčeva pravica do izjave, kot to pavšalno uveljavljata zagovornika, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

8. Kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP zagovornika uveljavljata z navajanji, da obdolženec očitanega kaznivega dejanja ni storil niti z eventualnim niti z direktnim naklepom. Takšna zatrjevanja pa po vsebini pomenijo grajo dokazne ocene sodišča prve stopnje, ne pa kršitve kazenskega zakona, kot to menita zagovornika, zaradi česar z omenjenim pritožbenim razlogom ne moreta uspeti.

9. Zagovornika tudi neutemeljeno izpodbijata pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženi A. A. storil v izreku prvostopenjske sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

10. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene, s katero zagovornika ne soglašata, saj menita, da se je obdolženec, ki je bil izzvan s strani oškodovanca, zgolj branil, dejanje pa je storil kvečjemu z zavestno malomarnostjo.

11. S pritožbenim razlogovanjem v tej smeri pa ni mogoče soglašati. Za zaključek, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v izpovedbah oškodovanca B. B. ter prič K. D., V. Š. in tudi T. C. ter D. A., v zdravstveni dokumentaciji za oškodovanca in mnenju sodnega izvedenca medicinske stroke C. C. Zagovor obdolženca, ki je zanikal storitev obravnavanega kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ter v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne razloge, zakaj mu ni mogoče pritrditi. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči ter je le še pritrditi oceni sodišča prve stopnje o kazenski odgovornosti obdolženca.

12. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s presojo prvostopenjskega sodišča, ki je izpovedbo oškodovanca ocenilo kot prepričljivo in verodostojno, saj je le to podkrepilo z razlogi, ki so logični in izkustveno sprejemljivi. Oškodovanec je na glavni obravnavi bistvene okoliščine opisal jasno in podrobno, svoje izpovedbe ni spreminjal, medtem ko pritožba s selektivnim izpostavljanjem posameznih delov njegove izpovedbe ne more biti uspešna, še zlasti, ker problematizira irelevantna dejstva. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da pri obdolženčevemu ravnanju ne gre za silobran. Nedvomno je, da je med obdolžencem in oškodovancem prišlo do medsebojnega prerivanja ter odrivanja v prireditvenem prostoru, in sicer na notranjem dvorišču murskosoboškega gradu, kot to izhaja iz izpovedbe oškodovanca, prič D. A. in T. C. ter tudi obdolženčevega zagovora (točka 4 razlogov izpodbijane sodbe). Ne glede na navedeno pa je potrebno kot bistveno oceniti dogajanje, ki se je odvijalo po tem, torej na grajski ploščadi, katerega sta spremljala redarja K. D. in V. Š., medtem ko ga priči D. A. in T. C. neposredno nista zaznali. Iz poročil K. D. in V. Š. z dne 25. 6. 2019 ter njunih izpovedb izhaja, da je obdolženca in oškodovanca med prerivanjem v notranjosti prostora nekdo porinil do vhodnih vrat in da je oškodovanec porinil obdolženca skozi vrata preko stopnic, tako da je obdolženec padel. Nato je obdolženec vstal ter začel žaliti oškodovanca. Obdolženec in oškodovanec sta se ponovno začela prerivati, nakar je obdolženec s pestjo udaril oškodovanca v obraz. Po oceni priče K. D. je bil oškodovanec tisti, ki se je branil. Ob takšnih ugotovitvah je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je obdolženec z roko močno udaril oškodovanca v obraz in da pri tem ni ravnal v silobranu (točka 7 razlogov izpodbijane sodbe), zaradi česar ni mogoče pritrditi pritožbenim dilemam, da je obdolženec nehote, po spletu nesrečnih okoliščin, udaril oškodovanca, ko si je z mahanjem poskušal zaščititi obraz.

13. Silobran je obramba, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad (drugi odstavek 22. člena KZ-1). Bistveni sestavini silobrana sta torej napad in obramba, pri čemer mora biti obramba nujno potrebna in sorazmerna za odvrnitev napada, napad pa stvaren in istočasen. Čeprav pritožnika nista podrobneje pojasnila in razčlenila vseh sestavin silobrana, pa je iz pritožbenih navedb mogoče razbrati, da menita, da je šlo za istočasnost protipravnega napada in obrambe, vendar jima ni mogoče pritrditi. Prerivanje obdolženca in oškodovanca znotraj prireditvenega prostora ter padec obdolženca skozi vhodna vrata na ploščad sta časovno ločena od kasnejšega ponovnega prerivanja na ploščadi in obdolženčevega udarca, saj se je obdolženec, kot sta to pojasnili priči K. D. in V. Š., po padcu pobral in pričel žaliti oškodovanca, kar pomeni, da je vmes preteklo določeno obdobje in da ne gre za popolno časovno prekrivanje. Pa tudi sicer, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, močan udarec naravnost v obraz po intenziteti presega odrivanje ali prerivanje, zaradi česar ni podana niti sorazmernost med napadom in obrambo. Glede na navedeno in upoštevaje izpovedbo priče K. D., da se je oškodovanec branil, instituta silobrana v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti.

14. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da je obdolženec ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa (točka 9 razlogov izpodbijane sodbe), medtem ko zagovornika z navajanjem, da bi bil naklep podan zgolj, če bi obdolženec po tem, ko je videl, da oškodovancu teče kri iz nosu in da je prenehal z udarjanjem, nadaljeval z mahanjem, ne moreta biti uspešna. Na zavestno in voljno komponento direktnega naklepa kažeta namreč ravno moč in usmerjenost obdolženčevega udarca v obraz, upoštevaje razloge, ki jih je v podkrepitev svojih zaključkov navedlo sodišče prve stopnje, zaradi česar ni mogoče pritrditi pritožbi, da je obdolženec ravnal z zavestno malomarnostjo. Predhodni nerazrešeni odnosi med obdolžencem in oškodovancem ter okoliščina, da bi naj oškodovanec na začetku dogajanja priči T. C. dal svoja očala (kar bi naj po mnenju pritožnikov kazalo na to, da se je oškodovanec želel tepsti), pa na vse ugotovljeno ne morejo vplivati. Zatrjevanja, da je sodišče prve stopnje obdolženca obsodilo, ker je Rom, pa ob vsem povedanem ostajajo na ravni špekulacij. Glede poškodb, ki jih je utrpel obdolženec (površne ranice na vratu in poškodba prsta), pa je že sodišče prve stopnje v točki 7 razlogov izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, da so le-te lahko posledica prerivanja.

15. Ker zagovornika tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navajata ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

16. Pritožba končno graja tudi odločbo o kazenski sankciji, ki bi naj bila nezakonita in nepoštena, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo nobenih olajševalnih okoliščin. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nobenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije, ter obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo. Prav tako je razumljivo pojasnilo, zakaj izrek opozorilne sankcije ni na mestu, razlogom v tej smeri pa pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Izrečena kazen štiri mesece zapora je povsem primerna teži storjenega kaznivega dejanja, nevarnosti dejanja ter krivdi obdolženca. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo pomembnost obteževalnih okoliščin. Obdolženec je namreč bil predhodno že kaznovan za več kaznivih dejanj, med drugimi za nasilje v družini, grožnjo in hudo telesno poškodbo. Obravnavano kaznivo dejanje pa je storil le 11 dni po datumu izvršitve kazni zapora. Ob takšnih okoliščinah, ko je torej bil obdolženec predhodno že večkrat pravnomočno spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj z elementi nasilja, je bila kazen štirih mesecev zapora tudi po oceni pritožbenega sodišča upravičeno izrečena. Olajševalnih okoliščin pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ker jih ni našlo, medtem ko jih zagovornika ne konkretizirata. Navedbe, da obdolžencu ni bil dokazan naklep, pa pomenijo nestrinjanje z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ter na presojo odmere kazni nimajo vpliva. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo povsem primerno kazensko sankcijo, ki je nikakor ne gre spreminjati v njegovo korist. Obdolženec pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izkazuje zaupanja za izrek sankcije opozorilne narave.

17. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede odločbe o stroških kazenskega postopka, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bil obdolženec na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko po navedeni določbi ne more biti oproščen tudi plačila potrebnih izdatkov oškodovanca ter nagrade in potrebnih izdatkov njegovega pooblaščenca (8. točka drugega odstavka 92. člena ZKP).

18. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

19. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).