Up-132/05

21. 4. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila A. A. iz Ž., na seji senata 30. marca 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 197/2004 z dne 11. 11. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Kp 358/2003 z dne 9. 1. 2004 in s sodbo Okrajnega sodišča v Celju št. K 288/2002 z dne 20. 6. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Prvostopenjsko sodišče je pritožnico spoznalo za krivo kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ) in ji izreklo pogojno obsodbo. Drugostopenjsko sodišče je pritožbi pritožnice in njenega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni, Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožničino zahtevo za varstvo zakonitosti.

2.Pritožnica vlaga ustavno pritožbo izrecno zoper sodbo Vrhovnega sodišča, smiselno jo vlaga tudi zoper pravnomočno sodbo. Zatrjuje kršitev pravic iz 14., 22. in 29. člena Ustave. Vrhovno sodišče naj bi v njenem primeru z obsodilno sodbo odstopilo od enotne in ustaljene sodne prakse, po kateri se izreče oprostilna sodba v primeru, ko opis kaznivega dejanja ne vsebuje zakonskih znakov. To naj bi dokazovali primeri sodb št. I Ips 118/2002, I Ips 178/2002, št. I Ips 175/95, št. I Ips 198/94 in št. II Ips 385/98. S tem naj bi ji bila kršena pravica iz 22. člena Ustave. Pritožnica nadalje zatrjuje, da je zavarovalnici vrnila izplačani znesek še pred uvedbo kazenskega postopka. Sodišče naj ne bi ugotavljalo škode kot predhodnega vprašanja. Kot takratna državna tožilka naj bi bila obravnavana drugače, s čimer naj bi bil kršen prvi odstavek 14. člena Ustave in pravica iz 22. člena Ustave, ker naj sodišče ne bi upoštevalo določbe prvega odstavka 372. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP). Sodišče naj je ne bi opozorilo na navedene sodbe Vrhovnega sodišča, kar naj bi bilo v nasprotju s 14. členom ZKP. Pritožnica zatrjuje tudi, da sodišče ne bi smelo njene prijave škode zavarovalnici uporabiti kot dokaz, saj ima učinke izpovedbe zoper sebe. S tem naj bi ji bila kršena pravna jamstva iz 29. člena Ustave. Pritožnica predlaga ugoditev ustavni pritožbi in razveljavitev izpodbijanih sodb.

B.

3.Pritožnica z očitki, da sodišče ni ugotavljalo škode na njenem vozilu in razjasnilo prometne nesreče ter da se ni ukvarjalo z njenim zdravstvenim stanjem v času storitve kaznivega dejanja, uveljavlja nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega in procesnega prava. Glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) zgolj z navedbami, ki po vsebini pomenijo ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega in procesnega prava, ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti. Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pritožnica kršitev pravice iz 22. člena Ustave utemeljuje s trditvijo, da je sodišče kljub dolžnosti po 14. členu ZKP ni opozorilo na obstoj v ustavni pritožbi navedenih sodb Vrhovnega sodišča, zaradi česar jih ni mogla uporabiti v svojo obrambo. Kršitev določbe 14. člena ZKP, ki nalaga sodiščem, da obdolženca ali drugega udeleženca v postopku, ki bi iz nevednosti lahko opustil kakšno dejanje ali zaradi tega ne bi izkoristil svojih pravic, pouči o pravicah, ki mu gredo po tem zakonu, in o posledicah, če bi dejanje opustil, bi lahko pomenila kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. V obravnavanem primeru ne gre za takšno kršitev. Dolžnost po 14. členu ZKP se nanaša le na procesne pravice, ne pa na vprašanja materialnopravne narave, kot si to pritožnica očitno napačno razlaga. Glede na navedeno očitno ne gre za zatrjevano kršitev.

5.Po četrti alineji 29. člena Ustave mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivde. Določba kot eno od pravnih jamstev v kazenskem postopku zagotavlja pošteno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. Glede na to je treba to jamstvo razlagati v povezavi z 22. in 23. členom Ustave, s katerima je opredeljena pravica do poštenega sojenja. Pritožnica z zatrjevanjem, da ima uporaba prijave zavarovalnici kot dokaza enake učinke kot izpovedba zoper sebe, izrecno uveljavlja kršitev jamstva iz četrte alineje 29. člena Ustave. Pritožnica kršitve tega jamstva v pritožbi ni uveljavljala in v kazenskem postopku ni zahtevala izločitve dokaza. Ustavno sodišče je zato presojalo le, ali je stališče Vrhovnega sodišča, ki ga je sprejelo v izpodbijani sodbi v zvezi pritožničino prijavo škode zavarovalnici kot dokazom, na katerem temelji pravnomočna sodba, nesprejemljivo z vidika kršitve tega ustavnega jamstva. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da se prijava škode, ki jo je pritožnica kot zavarovanka prostovoljno vložila pri zavarovalnici, ne more šteti kot obvestilo, dano policiji, ki bi ga bilo treba po 83. členu ZKP izločiti, in zato ne predstavlja dokaza, pridobljenega s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Taka razlaga ni v nasprotju z navedeno določbo ZKP niti ni sporna z vidika jamstva iz četrte alineje 29. člena Ustave. Pritožnica kršitev navedenega jamstva utemeljuje tudi s sklicevanjem na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki naj bi podobna ravnanja štelo za kršitev 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), pri čemer se opira na podatke strokovne literature. Ustavno sodišče se zlasti v postopku presoje zatrjevanih kršitev človekovih pravic z ustavno pritožbo razmeroma pogosto sklicuje na prakso ESČP. Vendar gre v enem od naštetih primerov (Funke proti Franciji, sodba z dne 25. 2. 1993, serija A256-A) za postopek zaradi suma carinske goljufije, v katerem je sodišče osumljencu na predlog policije zaradi neizročitve obremenilnih listin izreklo denarno kazen kot ukrep prisiljenja. V drugem primeru (John Murray proti Združenemu kraljestvu, sodba z dne 8. 2. 1996, Reports 1996-I) pa sodišče kršitev prvega in drugega odstavka 6. člena EKČP ni ugotovilo. Zato pritožnica tudi s temi navedbami zatrjevane kršitve ne izkaže. Glede na obrazloženo očitno ne gre za zatrjevano kršitev.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

7.Po prvem odstavku 51. člena ZUstS je eden od pogojev za vložitev ustavne pritožbe tudi ta, da so zoper izpodbijani akt izčrpana vsa pravna sredstva, kar ne pomeni le, da mora pritožnik že pred vložitvijo ustavne pritožbe vložiti vsa dopustna pravna sredstva, temveč tudi, da mora pravna sredstva izčrpati po vsebini. Pritožnica očitka, da je sodišče v njenem primeru odstopilo od enotne sodne prakse, kar utemeljuje z navedbo več primerov, v katerih naj bi bilo odločeno drugače, v zahtevi za varstvo zakonitosti ni uveljavljala. Zato pravnih sredstev glede zatrjevanega odstopa od enotne sodne prakse in s tem kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave po vsebini ni izčrpala.

8.Pritožnica s splošno trditvijo, da sodišče v postopku ni spoštovalo določbe 372. člena ZKP, ker je bila v času postopka državna tožilka, zatrjuje kršitev pravice do enakosti pred zakonom po prvem odstavku 14. člena Ustave. Ker s tem izraža le svoje stališče, ki ga z ničemer ne izkaže, Ustavno sodišče zatrjevane kršitve ni moglo preizkusiti.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Za sprejem se je izrekel sodnik Jože Tratnik. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer

z a n j namestnica predsednika senata dr. Mirjam Škrk