Jedro

Ob ugotovitvah nižjih sodišč, da je bila v času imenovanja in razrešitve tožnika z delovnega mesta tehničnega direktorja tožena stranka organizirana po določbah ZP in da tožnik s toženo stranko ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi na tem delovnem mestu, ki bi vsebovala določbe o odpravnini za primer predčasne razrešitve, sodišče soglaša z zaključkom, da za plačilo odpravnine v primeru tožnikove predčasne razrešitve, tudi če je bila ta nezakonita, ni bilo pravne podlage. Ker je bila tožena stranka organizirana po določbah ZP, za tožnika ni bilo mogoče uporabiti določb ZGD, tudi če bi imel tožnik status člana poslovodnega odbora v smislu določb 132. člena ZP (v 577. členu ZGD je bilo določeno, da družbeno podjetje, javno podjetje, delniška družba, družba z omejeno odgovornostjo in podjetje za zaposlovanje invalidov po uveljavitvi ZGD nadaljujejo z delom pod pogoji, pod katerimi so vpisani v sodni register, s tem da so bili na podlagi določb 380. člena ZGD dolžni uskladiti svojo organiziranost z določbami ZGD do 31.12.1994).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 14.3.1994 o predčasni razrešitvi s funkcije tehničnega direktorja, odločbe tožene stranke z dne 15.3.1994 o razporeditvi tožnika na drugo delovno mesto ter kasnejših sklepov o začasnem čakanju na delo. Hkrati je toženi stranki naložilo plačilo razlike plače do višine plače po obračunski osnovi tehničnega direktorja, kot neutemeljen pa zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja in plačilo odpravnine oziroma odškodnine zaradi nezakonite razrešitve.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama obeh strank in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje glede spornih sklepov o začasnem čakanju na delo, izdanih po mesecu marcu 1996 in glede plačila razlike plače v tem času ter plačilo stroškov postopka in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede zavrnitve priznanja delovnega razmerja je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo glede tega zahtevka zavrglo. V ostalem je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V tem delu je bila zavrnjena tudi tožnikova pritožba glede zavrnitve zahtevka za plačilo odpravnine oziroma odškodnine zaradi nezakonite razrešitve v znesku 3.840.000,00 SIT.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje v delu o zavrnitvi zahtevka za plačilo odpravnine oziroma odškodnine vlaga tožnik revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur.l. RS, št. 36/04) pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem navaja, da je sodišče prezrlo njegove navedbe, da je sporno odškodnino utemeljeval na dejstvu, da je bil nezakonito razrešen kot član kolegijskega vodstvenega organa podjetja v smislu določb takratnega Zakona o podjetjih (ZP - Ur.l. SFRJ, št. 77/88, 40/89 in 46/90). Sodišče druge stopnje bi moralo ob potrditvi nezakonitosti razrešitve tožnika razveljaviti zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine v posledici tega nezakonitega ravnanja. Tožena stranka v spornem obdobju sicer ni imela sprejetega statuta. To pa ne more iti v škodo tožnikovemu statusu, to je, da je bil član poslovodstva, tako da mu gre odškodnina tudi v obliki odpravnine v smislu določb Zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Ur.l. RS, št. 30/93). Prav tako na tožnikovo pravico do plačila odpravnine ne bi smelo vplivati dejstvo, da po krivdi tožene stranke s tožnikom ni bila sklenjena individualna pogodba o zaposlitvi. Določbe o plačilu odpravnine so vsebovale takorekoč vse pogodbe o zaposlitvi, sklenjene na podlagi dogovora o kriterijih in merilih za pogodbe o zaposlitvi poslovodnih delavcev. Odškodninska odgovornost tožene stranke v posledici nezakonite razrešitve se predpostavlja, tako da bi morala neobstoj škode dokazati tožena stranka. Sodišče je dejansko preko obsega tožnikovega zahtevka zmotno ugotovilo, da tožniku nobena škoda ni nastala, saj je tožnik zahteval le odškodnino v obliki odpravnine, torej povrnitev materialne škode.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlagala je njeno zavrnitev in navajala, da je sodišče pravilno ugotovilo, da ni podlage niti za plačilo zahtevanega zneska iz naslova odpravnine in niti iz naslova odškodnine.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katerih temelji izpodbijana sodba, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Sodišče se je utemeljeno opredelilo do tožnikovega tožbenega zahtevka za plačilo 3.840.000,00 SIT tako iz naslova plačila odškodnine, kot iz naslova plačila odpravnine glede na njegov status na delovnem mestu tehničnega direktorja. Podlaga za takšno opredelitev so bile tožnikove navedbe in opredelitev njegovega zahtevka, ko je v pripravljalnem spisu z dne 12.2.1996 najprej zahteval plačilo odškodnine v tej višini, v vlogi, ki jo je tožnik na obravnavi dne 20.6.2000 predložil sodišču, pa uveljavlja plačilo iz naslova odpravnine. Revizijske navedbe o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka zaradi neupoštevanja tožnikovih navedb in prekoračitve tožbenega zahtevka zato niso utemeljene.

Ob ugotovitvah nižjih sodišč, da je bila v času imenovanja in razrešitve tožnika z delovnega mesta tehničnega direktorja tožena stranka organizirana po določbah ZP in da tožnik s toženo stranko ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi na tem delovnem mestu, ki bi vsebovala določbe o odpravnini za primer predčasne razrešitve, sodišče soglaša z zaključkom, da za plačilo odpravnine v primeru tožnikove predčasne razrešitve, tudi če je bila ta nezakonita, ni bilo pravne podlage. Ker je bila tožena stranka organizirana po določbah ZP, za tožnika ni bilo mogoče uporabiti določb ZGD, tudi če bi imel tožnik status člana poslovodnega odbora v smislu določb 132. člena ZP (v 577. členu ZGD je bilo določeno, da družbeno podjetje, javno podjetje, delniška družba, družba z omejeno odgovornostjo in podjetje za zaposlovanje invalidov po uveljavitvi ZGD nadaljujejo z delom pod pogoji, pod katerimi so vpisani v sodni register, s tem da so bili na podlagi določb 380. člena ZGD dolžni uskladiti svojo organiziranost z določbami ZGD do 31.12.1994). Hkrati sodišče ugotavlja, da kriteriji za sklepanje individualnih pogodb o zaposlitvi poslovodnih delavcev nikoli niso bili samostojna pravna podlaga za uveljavljanje pravic in obveznosti iz tega razmerja.

Glede na to, da je tožnik v posledici razveljavitve nezakonitih sklepov o predčasni razrešitvi z delovnega mesta tehničnega direktorja in v posledici odločitev o razporeditvi na drugo delovno mesto ter začasnih čakanjih na delo posebej uveljavljal plačilo razlike plače do višine, kakršna bi mu šla na delovnem mestu tehničnega direktorja, je sodišče utemeljeno ugotovilo, da tožnik predpostavk za plačilo nadaljnje odškodnine v znesku 3.840.000,00 SIT ni dokazal in zato tudi iz tega naslova ta tožnikov zahtevek ni utemeljen.

V skladu s 1. odstavkom 73. člena takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) je morala organizacija oziroma delodajalec delavcu povrniti škodo, ki jo je utrpel na delu oziroma v zvezi z delom, po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. V spornem obdobju veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89), ki je v 1. odstavku 154. člena določal, da mora povzročitelj škode škodo povrniti, razen če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Kot predpostavke odškodninske odgovornosti iz te določbe izhajajo protipravno ravnanje povzročitelja škode, krivda povzročitelja in nastanek oziroma obstoj škode, ki je bil v 155. členu ZOR opredeljen kot zmanjšanje premoženja in preprečitev njegovega povečanja, pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu. Le glede krivdne odgovornosti je ZOR v korist oškodovanca določal obrnjeno dokazno breme. Protipravno ravnanje z vzročno zvezo in obstoj škode je moral v sodnem postopku v skladu s 7. členom ZPP dokazati oškodovanec kot tožnik. Ker tožnik poleg drugih vtoževanih zahtevkov ni dokazal, da bi mu zaradi nezakonite razrešitve nastala nadaljnja pravno priznana škoda, ki bi opravičevala plačilo odškodnine v okviru zahtevanega zneska 3.840.000,00 SIT, je sodišče njegov zahtevek tudi iz naslova plačila odškodnine utemeljeno zavrnilo.

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker tožena stranka z odgovorom na revizijo ni bistveno prispevala k pojasnitvi zadeve, sama krije stroške, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora (1. odstavek 155. člena ZPP).