Jedro

Temeljni vzrok škodnega dogodka je naraven pojav (obilno deževje). Za naravne pojave pa človek ni in ne more biti odgovoren.

Odškodninska odgovornost človeka ali pravne osebe za škodo, ki je posledica naravnega pojava, je lahko vzpostavljena šele posredno - prek umetno vzpostavljene vzročne zveze za opustitveno ravnanje. Prvi pogoj za to je, da bi odgovorna oseba z določenim ravnanjem lahko preprečila škodo, ki je posledica naravnega pojava, ali pa jo vsaj zmanjšala. Drugi pogoj pa je ta, da konkretni osebi sploh lahko pripišemo položaj odgovorne osebe. To je mogoče le tedaj, ko bi ta osebo škodo ne le lahko, marveč s konkretnim ravnanjem tudi morala preprečiti.

Stališče, da bi morala država pri izdaji gradbenih dovoljenj presojati, ali ne bo ob slehernih mogočih naravnih nesrečah prišlo do premoženjske škode, ker v nasprotnem primeru za to škodo odškodninsko odgovarja, bi bilo paternalistično in zato v nasprotju s konceptom liberalne države, utemeljene na konceptu človekovih pravic, ob hkratnem poudarku, da je posameznik v prvi vrsti sam odgovoren zase in za svoje premoženje.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje razveljavi v delu, ki se nanaša na zahtevek prve tožnice zoper drugo toženko glede plačila 45.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi (drugi odstavek točke I sodbe sodišča prve stopnje) in v delu, ki se nanaša na stroškovno razmerje med prvo tožnico in drugotoženko, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem delu se revizija zavrne.

III. Prva tožnica je dolžna prvotoženki povrniti stroške za odgovor na revizijo v višini 1.578,68 EUR, v petnajstih dneh po prejemu te odločbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Odločitev o revizijskih stroških v razmerju med prvo tožnico in drugo toženko se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Tožnika sta od tožencev zahtevala solidarno plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki jima je nastala na njunem premoženju v času poplav leta 2007. 2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in takšno sodbo potrdilo.

3. Zoper sodbo vlaga v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine v znesku 45.000,00 EUR, revizijo prvotožnica.

Pritožbenemu sodišču očita, da je bistveno kršilo določbe postopka, ker ni upoštevalo pravočasnih navedb tožeče stranke. Zmotno je ocenilo, da tožeča stranka ni pravočasno podala navedb, kaj drugotoženki v zvezi s predmetnim mostom očita. Sodišče druge stopnje je navedlo, da navedb glede premajhne pretočnosti mostu, s katerimi sta tožnika utemeljevala protipravno ravnanje in posledično odškodninsko odgovornost prvega toženca, ni mogoče šteti kot del navedb glede protipravnega ravnanja druge toženke. V nadaljevanju utemeljuje, da je v resnici trditvenemu bremenu zadostila. Tako se sklicuje na 3. točko tožbe, v kateri je navedla, da je podana odgovornost drugotoženke, in sicer, da je „za problem poplavljanja kriv tudi most, pri katerem se zaradi opustitve čiščenja struge naredi čep iz naplavljenega materiala, zaradi česar pride do situacije, ko potok ob večjih padavinah ne požira in voda prestopi bregove. Prav tako je most v izredno slabem stanju. Do škode je prišlo tako tudi zaradi ravnanja drugotoženke“.

Dalje se sklicuje na svojo pripravljalno vlogo, v kateri je navedla: „da je na nereguliranem delu C., v profilu P10 na lokalni cesti, betonski most označen v projektu z M2, ki predstavlja omejitev pretočne sposobnosti ter bo ostajal problem nerešen do izgradnje novega mostu. Pri ogledu struge in C. je izvedenec ugotovil, da je most v kritičnem stanju, saj je levo obrežni podporni zid in temelj spodkopan in je samo vprašanje časa, ko bo prišlo do porušitve“. Tožeča stranka je na tem mestu še navedla „da so kasneje, da se most ne bi porušil, še zabetonirali oziroma obzidali temelj mostu, s čimer pa so pretočnost še zožili oziroma se je svetla odprtina obstoječega mostu še zmanjšala“. Tožeča stranka je na tistem mestu še navedla, da ima obstoječi most v letu 1990 svetlo odprtino le 4,0; po projektu oziroma po novih gradbenih načrtih pa naj bi ta znašala 8,0 ali 10,0. Navajala je še, da je ta most še vedno isti, s tem, da se mu je svetla odprtina zaradi prej opisanega betoniranja temelja še zmanjšala. Tožeča stranka v povedi, s katero je opisovala dodatno betoniranje mostu in posledično zmanjšanje svetle odprtine, sicer ni izrecno navedla drugotoženke kot izvajalke del, vendar se celotno obseg vloge nanaša na ravnanje in odgovornost drugotoženke, iz česar jasno izhaja, da se opisano ravnanje očita drugotoženki.

Iz povzetih navedb revidentka izpeljuje sklep, da je torej pravočasno podala navedbe o nepravilnem ravnanju drugotoženke. Zaradi zmotnega izhodišča, da tožeča stranka ni podala pravočasne trditvene podlage v zvezi z odgovornostjo drugotoženke, se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih očitkov o kršitvi razpravnega načela. Kršitev razpravnega načela je namreč tožeča stranka v pritožbi uveljavljala v zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je drugotoženka pristojnost za vzdrževanje mostu prenesla na krajevno skupnost. Sodišče druge stopnje je sicer pravilno zaključilo, da je sodišče prve stopnje te zaključke sprejelo izven trditvene podlage drugotoženke. Vendar pa se v nadaljevanju zaradi zmotnega izhodišča, da tožnica ni ponudila ustrezne trditvene podlage v zvezi z drugo toženko, ni opredelilo do pritožbenih navedb, da drugotoženka ni pravočasno in substancirano prerekala svoje odgovornosti v zvezi z mostom.

Dejstvo je, da drugotoženka ni substancirano prerekala svoje odgovornosti. Do tega očitka se sodišče druge stopnje zaradi zmotnega izhodišča ni izreklo in torej nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Revidentka ponovno poudarja, da tretjetoženka pri izdaji gradbenega dovoljenja ni pridobila vodnogospodarskega soglasja. Enako velja tudi za gradbeno dovoljenje za hišo iz leta 1978 in za manjši hlev iz leta 1982. 4. Revizija je bila vročena toženi stranki. Prvotoženka v svojem odgovoru najprej predlaga zavrženje revizije, podredno pa njeno zavrnitev. Na vročeno revizijo je odgovorila še drugotoženka, ki predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena v delu, ki se nanaša na razmerje med prvo tožnico in drugo toženko.

Glede dovoljenosti

6. Ker je izvor vse uveljavljane in na revizijski stopnji še sporne odškodnine, četudi se ta nanaša na različne oblike pravno priznane škode, isti historični dogodek, je revizija na podlagi pravila iz petega odstavka 367. člena ZPP dovoljena, drugačno stališče prvotoženke v odgovoru na revizijo pa neutemeljeno.

Bistvo dejanske podlage izpodbijanih sodb

7. Nepremičnine tožeče stranke ležijo na poplavnem območju. Tretjetoženka jima je za gradnjo na njih izdala gradbeno dovoljenje. Poplave na tem območju so naraven pojav, ki ga ni mogoče v celoti preprečiti. Glavni vzrok poplav v letu 2007 na nepremičninah tožnikov je bila premajhna pretočnost „A. mostu“. Vzrok poplav ni bila neustrezna regulacija B. Pravno vzročno izhodišče zadeve

8. Že obe nižji sodišči sta pojasnili tisto, kar je jasno vsakomur: temeljni vzrok škodnega dogodka je naraven pojav (obilno deževje). Za naravne pojave pa človek ni in ne more biti odgovoren.

9. Odškodninska odgovornost človeka ali pravne osebe za škodo, ki je posledica naravnega pojava, je zato lahko vzpostavljena šele posredno - prek umetno vzpostavljene vzročne zveze za opustitveno ravnanje. Prvi pogoj za to je, da bi odgovorna oseba z določenim ravnanjem lahko preprečila škodo, ki je posledica naravnega pojava, ali pa jo vsaj zmanjšala. Drugi pogoj pa je ta, da konkretni osebi sploh lahko pripišemo položaj odgovorne osebe. To je mogoče le tedaj, ko bi ta osebo škodo ne le lahko, marveč s konkretnim ravnanjem tudi morala preprečiti.

Položaj prvotoženke

10. Prva toženka je vodnogospodarsko podjetje. Nižji sodišči sta na vprašanje o njeni odškodninski odgovornosti odgovorili nikalno. Most je namreč del lokalne ceste ter kot tak ni v upravljanju koncesionarja na vodotoku. Ker pogoj, da bi prvotoženka za preprečitev škode morala kaj storiti, torej pri njej ni podan, je bil zahtevek zoper njo pravilno zavrnjen ter k temu ni kaj dodati.

Položaj tretjetoženke

11. Tretjetoženka je država in pri njej velja enako. Most kot del lokalne ceste ni ne v njeni lasti ne v njenem upravljanju.

12. A tožeča stranka je nanjo naslovila še dodaten očitek, pri katerem vztraja še v revizijskem postopku. Ta očitek je, da je tožnikoma izdala gradbeno dovoljenje na poplavnem območju.

13. Ta očitek je sodišče prve stopnje zavrnilo, češ da gradnja, dovoljena na poplavnem območju, sama po sebi še ne vzpostavlja odškodninske odgovornosti ter da so bili pri izdaji gradbenega dovoljenja upoštevani vsi tedaj veljavni pravni akti. Dodalo je še, da sta za izdajo gradbenega dovoljenja vendar zaprosila tožnika sama. Pritožbeno sodišče je na pritožbeni očitek, da bi moral izdajatelj gradbenega dovoljenja zaradi študij o poplavni ogroženosti pridobiti vodnogospodarsko soglasje, a tega ni storil, dodalo, da tega tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje nista pravočasno zatrjevala. Z vsemi razlogi nižjih sodišč Vrhovno sodišče soglaša. 14. Nižjima sodiščema se glede na trditveno podlago tožeče stranke ni bilo treba ukvarjati z ničemer drugim kot s splošnim očitkom, da je izdajatelj gradbenega dovoljenja le-tega izdal za gradnjo na poplavnem območju. Odgovor, da zaradi tega država ni odškodninsko odgovorna za škodo, ki je nastala ob poplavah v letu 2007, je pravilen. Tožnika sta namreč tista, ki imata v lasti nepremičnine na poplavnem območju. Tožnika (in ne država) sta tista, ki sta ne teh nepremičninah gradila in tožnika sta tista, ki sta zaprosila za izdajo gradbenega dovoljenja. Tega nista storila zato, da bi ju država ščitila pred njima samima, marveč zato, da bi odpravila upravnopravno oviro za nameravano gradnjo (določeno predvsem zaradi varstva javnega interesa). Stališče, da bi morala država pri izdaji gradbenih dovoljenj presojati, ali ne bo ob slehernih mogočih naravnih nesrečah prišlo do premoženjske škode, ker v nasprotnem primeru za to škodo odškodninsko odgovarja, bi bilo paternalistično in zato v nasprotju s konceptom liberalne države, utemeljene na konceptu človekovih pravic, ob hkratnem poudarku, da je posameznik v prvi vrsti sam odgovoren zase in za svoje premoženje.

15. To seveda ne pomeni, da država nikoli ne bo odgovarjala za opustitev upravnih organov pri presoji zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja. A za to ne zadošča splošni očitek, da je bila z gradbenim dovoljenjem dovoljena gradnja na poplavnem območju. Da bi bilo očitek opustitve sploh mogoče pravno presojati, bi moral biti najprej konkreten. V tem primeru to pomeni dvoje. Tožnika bi morala vsaj vsebinsko zarisati, katero varnostno normo (te so minimalne, ne pa vseobsegajoče), določeno v predpisih o gradnji objektov, je upravni organ obšel in drugič, opustitev bi morala tudi časovno jasno opredeliti. Brez slednje trditvene prvine namreč presoja dejanskega ravnanja upravnega organa v luči pravno predpisanega ravnanja sploh ni mogoča, ker ni jasno, kateri varnostni akti so v času zatrjevane opustitve sploh veljali.

16. Tožnica se sedaj v reviziji zavzema za to, da bi morali nižji sodišči v njeno korist upoštevati trditveno podlago nasprotne stranke (prvotoženke) iz njene pripravljalne vloge z dne 13. 6. 2011, kjer je ta navedla, da upravni organ ni pridobil vodnogospodarskega soglasja. Revidentkino stališče je procesnopravno napačno. Vsaka stranka mora sama navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerim izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Ker gre za trditve, ki so za utemeljitev zahtevka nosilnega pomena, bi jih morala, da bi jih sodišče vsebinsko obravnavalo, konkretno in procesno popolno podati sama (nasprotna stranka - v tem primeru tretja toženka - pa bi s tem šele dobila možnost, da se nanje obrambno odzove). Drugačno stališče bi pomenilo, da bi lahko sodišča ugodila tudi zahtevkom iz navedbeno povsem praznih tožb, če bi to le omogočalo procesno gradivo nasprotne stranke (lahko tudi zgolj sospornika ali intervenienta).

Položaj drugotoženke

17. Položaj drugotoženke se od prej navedenih bistveno razlikuje. Sodišče prve stopnje je (vsaj izhodiščno – kot delovno hipotezo) ugotovilo obstoj dolžnostnega ravnanja upravljalca lokalne ceste, katere del je tudi A. most. V 43. točki razlogov je tako zapisalo, da je bila naloga upravljalca zagotoviti večjo pretočnost mostu. Vendar pa prvin odškodninske odgovornosti nato ni nadrobneje razčlenjevalo, ker je zahtevek zoper občino zavrnilo iz drugega razloga. Ugotovilo je namreč, da je občina v skladu z Odlokom o občinskih cestah v Občini B. sprejela sklep o zagotavljanju rednega vzdrževanja javnih poti na območju Občine B. ter to obveznost prenesla na krajevne skupnosti. Nadaljevalo je, da je v takšnem primeru odškodninska odgovornost občine subsidiarna. To pomeni, da bi morala tožeča stranka povrnitev škode najprej zahtevati od krajevne skupnosti kot glavnega dolžnika. Da bi to storila, (po ugotovitvah sodišča prve stopnje) tožeča stranka ni zatrjevala.

18. V zvezi s temi ugotovitvami je tožeča stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očitala kršitev razpravnega načela (7. člen ZPP). Tega procesnega očitka pritožbeno sodišče nato ni vsebinsko presojalo v polni meri. Zapisalo je le (7. točka sodbe pritožbenega sodišča), da sicer drži, da sodišče ni imelo ustrezne trditvene podlage za ugotovitve, da je občina nalogo rednega vzdrževanja javnih poti prenesla na krajevno skupnost. Vendar pa je nato v nadaljevanju odgovorilo, da ta kršitev ni relevantna, češ da trditev o tovrstnem nedopustnem ravnanju drugotoženke (se pravi: o neustrezni skrbi za pretočnost mostu) tožnica že v izhodišču sploh ni podala. Takšna ugotovitev pritožbenega sodišča (o pomanjkljivi trditveni podlagi) je torej izvorna ugotovitev sodišča druge stopnje, s pomočjo katere je uveljavljani pritožbeni očitek o kršitvi razpravnega načela opredelilo kot pravno irelevanten z vidika končne odločitve.

19. To pomeni, da je pritožbeno sodišče (drugače kot sodišče prve stopnje) prvič presodilo, da je tožba zoper občino že a priori nesklepčna. Ker je tako, je revizijsko sodišče moralo preizkusiti, ali je ugotovitev sodišča druge stopnje o pomanjkljivi trditveni podlagi pravilna ali ne.

20. Povzetek trditvene podlage, ki ga revidentka ponuja v reviziji, je korekten. Najmanj, kar je iz njega mogoče izluščiti, pa je to, da se navedbe v zvezi s premajhno pretočnostjo mostu in navedbe glede opustitve gradnje novega mostu, katerega pretočnost bi bila večja, nanašajo tudi na drugo toženko. To sicer še ne pomeni nujno, da je utemeljen tudi očitek o protipravnem ravnanju drugotoženke. To prav tako ne pomeni, da je utemeljen očitek o pravno relevantni vzročni zvezi med domnevno opustitvijo drugotoženke in nastalo škodo. A na dlani je, da tožba v tem delu ni že kar očitno (in zato tudi neodpravljivo) nesklepčna ter so razlogi, zaradi katerih je sodišče zavrnilo pritožbeni očitek o kršitvi razpravnega načela, napačni.

21. Ker je tako, bi lahko pritožbeno sodišče procesni očitek glede kršitve razpravnega načela zavrnilo kot irelevanten za končno odločitev šele tedaj, ko bi se v polni meri soočilo z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje o kršitvi dolžnostnega ravnanja upravljalca lokalne ceste, ga ocenilo kot nepravilnega ter hkrati ugotovilo, da niti v primeru, če bi se vsa ostala (dodatna, v sodbi sodišča prve stopnje ne do kraja obravnavana) trditvena podlaga tožeče stranke izkazala kot resnična, zahtevku zoper drugotoženko ne bi bilo mogoče pravno ugoditi. Tega, kot rečeno, ni storilo, ker je napačno štelo, da se navedbe tožeče stranke glede nepravilne skrbi za ustrezno pretočnost mostu ne nanašajo na drugotoženko.

Odločitev in procesno pooblastilo zanjo

22. Ker so razlogi, zaradi katerih je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbeni očitek o kršitvi razpravnega načela, napačni, je podan procesni položaj, ko je sodišče druge stopnje napačno presodilo o zatrjevani procesni kršitvi. S tem je samo zagrešilo procesno kršitev 353. člena ZPP. Ker je ta odločitev vplivala na pravilnost sodbe sodišča prve stopnje, je podan procesni položaj iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar je v skladu s procesnim pooblastilom iz prvega odstavka 339. člena ZPP terjalo razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na še izpodbijano razmerje med prvotožnico in drugotoženko.

23. V ostalem delu (se pravi: zoper ostali dve toženki) je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede stroškov postopka

24. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru prva tožnica do povrnitve revizijskih stroškov od prve in tretje toženke ni upravičena, ker z revizijo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžna pa je prvi toženki (na isti pravni podlagi), ki je argumentirano odgovorila na revizijo, povrniti stroške revizijskega postopka in sicer 1.578,68 EUR. Stroške je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (tar. št. 3300, tar. št. 6002 in tar. št. 6007).

25. Odločitev o revizijskih stroških med prvo tožnico in drugo toženko je Vrhovno sodišče pridržalo za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).