Jedro

Četrti odstavek 9. člena ZDen, ki določa, da se v primerih, če je bilo premoženje podržavljeno kot posledica prenehanja državljanstva z odvzemom, šteje, da je bilo podržavljeno jugoslovanskemu državljanu, vzpostavlja fikcijo, da je bilo premoženje podržavljeno jugoslovanskemu državljanu, čeprav le-tega v času podržavljenja ni imel, ker mu je bilo že odvzeto. Nanaša se na primere, ko je bil odvzem državljanstva razlog za zaplembo premoženja. (Takšno posledico odvzema državljanstva je določal Zakon o odvzemu državljanstva oficirjem in podoficirjem bivše jugoslovanske vojske, ki se nočejo vrniti v domovino, pripadnikom vojaških formacij, ki so služili okupatorju in pobegnili v inozemstvo, ter osebam, ki so pobegnile v inozemstvo po osvoboditvi, Uradni list FLRJ, št. 86/46). Če pa sta bila s kazensko sodbo izrečena sankcija izgube državljanstva, ki se je po 4. členu Zakona o vrstah kazni (Uradni list DFJ, št. 48/45 in Uradni list FLRJ, št. 66/46) lahko izrekla samo državljanu FLRJ, ki ni živel na območju FLRJ, in kazen zaplembe, sta bili to dve kazenski sankciji, izrečeni jugoslovanskemu državljanu. Razlog za zaplembo v tem primeru ni bil neposredno odvzem državljanstva in se zato državljanstvo kot pogoj za status denacionalizacijskega upravičenca ugotavlja po prvem odstavku 9. člena ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo pok. moža sedanje tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A, št. ... z dne 29. 5. 2002, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, naštetih v 1. točki izreka, katere so bile podržavljene AA. Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe navaja, da so bile nepremičnine podržavljene z odločbo Okrajne zaplembene komisije v B, št. ... z dne 29. 8. 1945, izdano na podlagi odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (v nadaljevanju: Odlok AVNOJ). Ker je bilo premoženje podržavljeno na tej podlagi, je zavrnila pritožbene ugovore, da je bilo premoženje podržavljeno kot posledica odvzema državljanstva. AA je izgubil jugoslovansko državljanstvo na podlagi sodbe Vojaškega sodišča C vojnega področja, senata mesta C, opr. št. ... z dne 22. 8. 1945, s katero je bil obsojen na kazen izgube državljanstva in kazen zaplembe celotne imovine. Zaplemba ni bila izrečena kot posledica prenehanja državljanstva z odvzemom, temveč kot kazen, ki so jo za kazniva dejanja izrekala vojaška sodišča na podlagi Uredbe o vojaških sodiščih v zvezi z Zakonom o vrstah kazni. Zato tudi če bi bilo šteti, da je bilo premoženje zaplenjeno s sodbo, ne bi bilo mogoče uporabiti četrtega odstavka 9. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), ker se ta nanaša le na premoženje, ki je bilo podržavljeno kot posledica prenehanja državljanstva z odvzemom. To je pravilno pojasnil že prvostopni organ, ki je tudi pravilno upošteval, da denacionalizacijski upravičenec ni pridobil državljanstva SFRJ. To dejstvo je razvidno iz pravnomočne odločbe Upravne enote A, št. ... z dne 2. 12. 1996. Kot zmotne je ocenila pritožbene navedbe, da je denacionalizacijski upravičenec pridobil jugoslovansko državljanstvo 28. 8. 1945, kar je tudi zavrnil že prvostopni organ. Te trditve je ovrglo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. I Up 455/99-4 z dne 10. 10. 2001. Tožeča stranka v tožbi uvodoma pojasnjuje, da postopek za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega AA nadaljuje po svojem pok. možu. BB, ki je bil nečak denacionalizacijskega upravičenca. Prvostopni organ je zahtevo za denacionalizacijo zavrnil, ker naj ne bi bil izpolnjen pogoj jugoslovanskega državljanstva ob podržavljenju. Vrhovno sodišče RS se je v zvezi z državljanstvom denacionalizacijskega upravičenca v svoji sodbi z dne 10. 10. 2001 sklicevalo na sodbo vojaškega sodišča št. ... in ugotovilo, da pravne posledice, ki izvirajo iz kazni izgube državljanstva po tej sodbi, niso bile odpravljene. S tem v zvezi tožeča stranka navaja, da je vložila predlog-pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti oziroma predloga za obnovo kazenskega postopka pri državnem tožilstvu. Poglavitno vprašanje v obravnavani zadevi pa je uporaba tretjega (pravilno: četrtega) odstavka 9. člena ZDen. Po Uredbi o vojaških sodiščih so bila vojaška sodišča pristojna izreči tudi kazen izgube državljanstva. Kazen izgube državljanstva pomeni odvzem državljanstva, vsebinske razlike med obema pojmoma ni, je samo terminološka. Tretji (četrti) odstavek 9. člena ZDen ne velja samo za primere odvzema državljanstva po zakonu o odvzemu državljanstva oficirjem in podoficirjem bivše jugoslovanske vojske, ki se nočejo vrniti v domovino, pripadnikom vojnih formacij, ki so služili okupatorju in so pobegnili v inozemstvo, temveč za vse primere, ko je bilo državljanstvo odvzeto jugoslovanskemu državljanu in ko mu je bilo odvzeto tudi premoženje. Tožena stranka kot temelj podržavljenja šteje odločbo zaplembene komisije št. ... z dne 29. 8. 1945, izdano na podlagi Odloka, objavljenega 6. 2. 1945, vendar je po njenem mnenju odločilen datum izdaje odločbe, tj. 29. 8. 1945. Denacionalizacijskemu upravičencu pa je bilo vse premoženje zaplenjeno že 22. 8. 1945 s sodbo vojaškega sodišča, ki je isti dan postala pravnomočna. Zaplembena komisija ni razpolagala s podatki o sodbi in je brez potrebe izdala še odločbo o zaplembi. Tožeča stranka meni, da bi tožena stranka morala odločiti, da ima denacionalizacijski upravičenec pravico do denacionalizacije v skladu s tretjim (četrtim) odstavkom 9. člena ZDen. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da se njeni pritožbi zoper prvostopno odločbo ugodi, ta odločba odpravi in zadeva vrne prvostopnemu organu v novo odločitev.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku z vlogo, št. ... z dne 6. 1. 2003. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno opredelila pravno podlago podržavljenja premoženja AA, roj. 6. 1. 1905 in umrlemu 24. 5. 1955 (v nadaljevanju: denacionalizacijski upravičenec). V predloženih upravnih spisih je odločba Okrajne zaplembene komisije v B, št. ... z dne 29. 8. 1945, s katero se ugotavlja, da je vse imetje AA prešlo v državno last. Če je bilo premoženje podržavljeno z Odlokom AVNOJ, je prešlo v državno last z 22. 11. 1944, ko je Odlok dobil v veljavo (to je določal drugi odstavek 3. člena Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb, Uradni list FLRJ, št. 63/46 in popravek št. 74/46). Ker je prejšnji lastnik lastninsko pravico izgubil že z navedenim datumom, je sklicevanje tožeče stranke na datum izdaje odločbe o podržavljenju premoženja na podlagi Odloka AVNOJ, tj. 29. 8. 1945, kar je po izreku sodbe Vojaškega sodišča C vojnega področja, opr. št. Sod ... z dne 22. 8. 1945, s katero je bil denacionalizacijski upravičenec obsojen tudi na zaplembo celotne imovine, brezpredmetno. Tožena stranka je po mnenju sodišča pravilno, prav obratno kot meni tožeča stranka, ugotovila, da je bilo denacionalizacijskemu upravičencu premoženje podržavljeno po odloku AVNOJ, ne pa na podlagi kazenske sodbe, saj denacionalizacijski upravičenec lastninske pravice tedaj že ni imel več. To potrjuje tudi zaplembeni postopek, ki ga je sodišče vodilo na podlagi odločb zaplembene komisije (sklep Okrajnega sodišča v B, opr. št. ...), in v zemljiški knjigi izvršene lastniške sprememb na podlagi zaplembene odločbe.

Ne glede na podržavljenje na podlagi predpisa (odlok AVNOJ), ki sicer je temelj za denacionalizacijo po 20. točki 3. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54/02-odločba US), pa v obravnavanem primeru prejšnji lastnik ni upravičen do vrnitve podržavljenega premoženja, ker ni izpolnjen drugi pogoj za denacionalizacijo, to je jugoslovansko državljanstvo.

Oba upravna organa sta se po presoji sodišča pravilno opredelila do uporabe četrtega odstavka 9. člena ZDen, ki določa, da se v primerih, če je bilo premoženje podržavljeno kot posledica prenehanja državljanstva z odvzemom, šteje, da je bilo podržavljeno jugoslovanskemu državljanu. Navedena določba torej vzpostavlja fikcijo, da je bilo premoženje podržavljeno jugoslovanskemu državljanu, čeprav le-tega v času podržavljenja ni imel, ker mu je bilo že odvzeto. Nanaša se na primere, ko je bil odvzem državljanstva razlog za zaplembo premoženja. (Takšno posledico odvzema državljanstva je določal Zakon o odvzemu državljanstva oficirjem in podoficirjem bivše jugoslovanske vojske, ki se nočejo vrniti v domovino, pripadnikom vojaških formacij, ki so služili okupatorju in pobegnili v inozemstvo, ter osebam, ki so pobegnile v inozemstvo po osvoboditvi, Uradni list FLRJ, št. 86/46). Mnenje tožeče stranke v tožbi, da med odvzemom državljanstva in izgubo državljanstva zaradi kazenske obsodbe ni vsebinske razlike, je v zvezi z denacionalizacijo zmotno. Izguba državljanstva kot kazenska sankcija se je po 4. členu Zakona o vrstah kazni (Uradni list DFJ, št. 48/45 in Uradni list FLRJ, št. 66/46) lahko izrekla samo zoper državljana FLRJ, ki ni živel na območju FLRJ. Če sta bili z isto kazensko sodbo izrečeni izguba državljanstva in zaplemba premoženja, sta bili to dve kazenski sankciji, izrečeni jugoslovanskemu državljanu. Izrečeni sta bili glede na ugotovitev krivde obsojene osebe. Razlog za zaplembo torej ni bil neposredno odvzem državljanstva. Zato se v primerih, ko je bil prejšnji lastnik obsojen s kazensko sodbo, državljanstvo kot pogoj za status denacionalizacijskega upravičenca ugotavlja po prvem odstavku 9. člena ZDen. Da je bilo premoženje podržavljeno jugoslovanskemu državljanu, pa se po četrtem odstavku tega člena šteje le v tistih primerih, ko je bilo prejšnjemu lastniku državljanstvo odvzeto in je bilo to dejstvo razlog za zaplembo premoženja. (Stališče do teh vprašanj je zapisalo Ustavno sodišče Republike Slovenije v 48. točki obrazložitve odločbe, št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998, Uradni list RS, št. 76/98).

Kot je sodišče presodilo že uvodoma, pa je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bilo premoženje podržavljeno po Odloku AVNOJ, torej še pred tem, ko bil prejšnji lastnik obsojen na izgubo državljanstva. Da bi bil upravičen do denacionalizacije, bi moral dokazati, da je bil v času, ko mu je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljan in mu je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo (prvi odstavek 9. člena ZDen). Ker po podatkih pristojnega organa ni bil vpisan v evidenco o državljanstvu Republike Slovenije (potrdilo Matičnega urada Občine A, št. ... z dne 29. 4. 1992), je bil prvostopni organ upravičen in dolžan zahtevati od organa, pristojnega za notranje zadeve, da ugotovi, ali se je štel za jugoslovanskega državljana (tretji odstavek 63. člena ZDen) in je bil na sprejeto odločitev o tem predhodnem vprašanju pri odločanju o denacionalizaciji vezan. S sodbo tega sodišča, opr. št. U 741/97-15 z dne 20. 4. 1999, potrjeno s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Up 455/99-4 z dne 10. 10. 2001, pa je bila potrjena ugotovitev upravnih organov, da se denacionalizacijski upravičenec ni štel za državljana LRS in jugoslovanskega državljana. Tožeča stranka sicer navaja, da je dala pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti oziroma obnove kazenskega postopka, kar bi pomenilo, da bi v primeru razveljavitve sodbe oziroma oprostitve kazni izgube državljanstva odpadla podlaga za sedanjo odločitev glede državljanstva in bi bilo le-tega treba preverjati po drugi dejanski in pravni podlagi, vendar po obvestilu Vrhovnega državnega tožilstva RS ta organ pravnega sredstva ne bo vložil. Zato tudi ta tožbeni ugovor na pravilnost odločitve tožene stranke ne more vplivati.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdaji izpodbijane odločbe pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.