Jedro

Za presojo obstoja zunajzakonske zveze je relevantno le obdobje po razvezi zapustnikove zakonske zveze do njegove smrti. Čeprav gre za zelo kratko obdobje (pet mesecev), sodišče prve stopnje obstoja zunajzakonske skupnosti ni a priori izključilo, ampak je skrbno presodilo vse okoliščine razmerja med tožnico in pokojnim. Ni sporno, da sta bila tožnica in pokojni v razmerju od leta 2003 do njegove smrti, vendar je zmotno pritožbeno stališče, da je med njim in tožnico že s samo razvezo njegove zakonske zveze (avtomatično) nastala zunajzakonska skupnost. Zapustnik in tožnica tudi po razvezi njegove zakonske zveze nista zaživela skupaj, zato manjka eden od najbolj pomembnih elementov zunajzakonske skupnosti, to je skupno bivanje. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da morajo za obstoj zunajzakonske skupnosti kljub ločenemu življenju obstajati tehtne okoliščine. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica takih okoliščin ni dokazala. Z golim ponavljanjem, da je zapustnika in tožnico vezalo dolgoletno intimno druženje, globoka medsebojna medsebojna čustvena navezanost, medsebojno poslovno sodelovanje, skupno delo v gostinstvu ter preživljanje skupnega prostega časa, pritožnica ne more vzbuditi nobenega dvoma v omenjeni zaključek sodišča prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

II. Prvo tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo v delu, kjer tožnica zahteva, da se ugotovi, da je med njo in zapustnikom obstajala izvenzakonska skupnost (I. točka izreka), zavrnilo pa tožbeni zahtevek za ugotovitev, da ima tožnica iz tega naslova pravico do dedovanja oziroma pravico zakonitega dednega deleža po zapustniku pokojnem A. A. (II. točka izreka). Tožnici je naložilo, da mora v 15 dneh vsakemu tožencu povrniti po 564,25 EUR pravdnih stroškov.

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, da se izpodbijana sodba in sklep spremenita tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da se sodba in sklep razveljavita in zadeva vrne v ponovno sojenje. Navaja, da je nesporno, da je pokojnega A. A. in tožnico vezalo dolgoletno intimno druženje, globoka medsebojna medsebojna čustvena navezanost, medsebojno poslovno sodelovanje, skupno delo v gostinstvu ter preživljanje skupnega prostega časa. Vse te karakteristike njunega partnerskega odnosa so se navzven jasno kazale, kot da sta partnerja oziroma zakonca. Tudi v času, ko je bil A. A. poročen (v formalni zakonski zvezi), to je vsaj 12 let pred njegovo smrtjo, je imel intenziven in dolgotrajen čustven odnos s tožnico, ki jo je ljubkovalno klical C. Ko se je A. A. pravnomočno razvezal, je v pravnem pomenu in s pravnimi učinki nastala zunajzakonska skupnost, ki je v svoji intenziteti trajala do konca življenja pokojnega A. A., ki je imel intimne odnose s tožnico še v tistem tednu, preden je umrl. Tožnica je prva našla A. A. mrtvega in o tem obvestila pristojne organe in ostale sorodnike. Te okoliščine neposredno kažejo na obstoj resnične življenjske skupnosti. Pokojni in tožnica sta s skupnim delom in denarjem vzpostavila gostinski obrat na ljubljanski tržnici, kjer sta bila vsak dan prisotna. Tožnica je tudi drugače skrbela za pokojnega, zanj je opravljala gospodinjska opravila, mu kuhala, prala in skrbela za pravilno jemanje zdravil. A. A. je bil znan motorist, ki je na vožnje vedno vzel s seboj tožnico in s tem pokazal zunanjemu svetu, da je tožnica njegova zunajzakonska partnerka. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

3. Pritožba je bila vročena tožencem v odgovor.

4. Prvi toženec v odgovoru na pritožbo pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe. Drugi in tretji toženec na pritožbo nista odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo določbe Zakona o dedovanju (ZD) ter merila, ki so se v zvezi s priznanjem zunajzakonske skupnosti izoblikovala v sodni praksi. Pravilna je tudi odločitev o zavrženju tožbe v delu, kjer tožnica zahteva, da se ugotovi, da je med njo in A. A. obstajala zunajzakonska skupnost, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v 8. točki obrazložitve. Pritožbeno sodišče se nanje le sklicuje, da jih ne bo ponavljalo.

7. Tožnica v pritožbi vztraja pri trditvah, da je med njo in A. A. obstajala zunajzakonska skupnost, ki naj bi bila podlaga njene dedne pravice po omenjenem, ki je umrl ... 10. 2013. S posplošenimi pritožbenimi očitki in ponavljanjem trditev iz tožbe in pripravljalnih vlog ne more vzbuditi prav nobenega dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je celostna in prepričljiva ter v celoti upošteva metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Na podlagi takšne dokazne ocene je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo za razsojo relevantna dejstva in jih materialnopravno pravilno interpretiralo. Skladno z 10. členom1 Zakona o dedovanju (ZD) bi tožnica po pokojnem A. A. dedovala, če bi dokazala, da je z njim živela v zunajzakonski skupnosti (prim. prvi odstavek 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih2). Zunajzakonska skupnost je pravni standard, katerega vsebino je treba napolniti glede na okoliščine konkretnega primera. Za zunajzakonsko skupnost gre, če partnerja dalj časa skupaj zadovoljujeta svoje interese na čustvenem in materialnem področju, si medsebojno zaupata in pomagata in sta si intimna.

8. Ni sporno, da je bil pokojni A. A. v zakonski zvezi z B. B. od ... 4. 1976 do razveze zakonske zveze z dne ... aprila 2013, ki je postala pravnomočna dne 22. 5. 2013. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je za presojo obstoja zunajzakonske zveze relevantno le obdobje po razvezi, to je od ... 4. 2013 oziroma 22. 5. 2013 do smrti pokojnika ... 10. 2013. Čeprav gre za zelo kratko obdobje (pet mesecev), sodišče prve stopnje obstoja zunajzakonske skupnosti ni a priori izključilo, ampak je skrbno presodilo še vse ostale okoliščine razmerja med tožnico in pokojnim A. A. Utemeljeno je poudarilo, da je za odločitev v tej zadevi ključna presoja, ali se je njuno razmerje (in če se je, kako) spremenilo po odselitvi tožnice decembra 2012 in po formalni razvezi zakonske zveze A. A. v aprilu 2013. Ni namreč sporno, da sta bila tožnica in A. A. v razmerju od leta 2003 do njegove smrti, vendar je zmotno pritožbeno stališče, da je med A. A. in tožnici že s samo razvezo njegove zakonske zveze (avtomatično) nastala zunajzakonska skupnost. 9. Neizpodbijan je dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da A. A. in tožnica tudi po odselitvi B. B. iz hiše v ... oziroma po razvezi njegove zakonske zveze nista zaživela skupaj, zato manjka eden od najbolj pomembnih elementov zunajzakonske skupnosti, to je skupno bivanje. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da morajo za obstoj zunajzakonske skupnosti kljub ločenemu življenju obstajati tehtne okoliščine. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica takih okoliščin ni dokazala.

10. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da A. A. nikoli ni imel volje, da bi s tožnico zaživel razmerje kot mož in žena, da je bil kljub razmerju s tožnico čustveno navezan na ženo in da njuna zveza tudi po njegovi smrti ostala na nivoju "fant-dekle" in ga do njegove smrti ni presegla. Z golim ponavljanjem, da je A. A. in tožnico vezalo dolgoletno intimno druženje, globoka medsebojna medsebojna čustvena navezanost, medsebojno poslovno sodelovanje, skupno delo v gostinstvu ter preživljanje skupnega prostega časa, pritožnica ne more vzbuditi nobenega dvoma v omenjeni zaključek sodišča prve stopnje.

11. V sodbi je tudi prepričljivo ugotovljeno, da sta tožnica in A. A. v očeh okolice izgledala kot par, ne pa tudi kot mož in žena (19. točka), česar pritožba z navedbo, da je A. A. s tem, ko je tožnico jemal samo na vožnje z motorjem, pokazal zunanjemu svetu, da je tožnica njegova zunajzakonska partnerka, ne more izpodbiti.

12. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo in sklep potrdilo (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

13. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. členu ZPP. Glede na to, da je tožnica v pritožbi le ponovila trditve iz postopka pred sodiščem prve stopnje in ni konkretizirano uveljavljala nobenega pritožbenega razloga, stroški odgovora na pritožbo niso bili potreben strošek postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožnica stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

1 Do dne 22. 10. 2016 veljavni drugi odstavek 10. člena ZD je določal, da kot zakonca dedujeta drug po drugem tudi moški in ženska, ki živita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti in nista sklenila zakonske zveze, vendar le v primeru, če ni razlogov, iz katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Po 22. 10. 2016 je načelo enakopravnosti zakoncev in zunajzakonskih partnerjev pri dedovanju vsebovano v 4.a členu ZD. 2 Dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ima zanju enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna; na drugih področjih pa ima taka skupnost pravne posledice, če zakon tako določa (12. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih).