Jedro

Obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi v primeru spremembe obtožbe bo praviloma nujna takrat, kadar se sprememba nanaša na katerega od zakonskih znakov kaznivega dejanja ali druge okoliščine, ki so z njim v neposredni zvezi. V teh primerih je treba dati obdolžencu možnost, da se o tako spremenjeni obtožbi izjavi in da navaja dejstva ter predlaga dokaze, ki so mu v korist in zato brez njegove navzočnosti ni mogoče opraviti glavne obravnave.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. D.E. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 150.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Domžalah je s sodbo z dne 7.10.2003 obs. D.E. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odstavku 221. člena KZ ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 70.000,00 SIT povprečnine. Po 2. odstavku 105. člena ZKP je oškodovano Z. M. d.d. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 11.2.2004 zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo razveljavi ter obtožbo zoper obsojenca kot neutemeljeno zavrne.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne. Meni, da bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jih uveljavlja zahteva, niso podane. Glede na datum storitve kaznivega dejanja in opravljena procesna dejanja tudi ni utemeljena navedba zahteve, da je kazenski pregon za obravnavano kaznivo dejanje relativno zastaral. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka vložnik zahteve ni konkretno opredelil. Iz obrazložitve zahteve, v kateri navaja, da obsojenec ni bil obveščen o spremembi obtožbe in z nakazovanjem, da ni imel možnosti izjaviti se o tej spremembi, sledi očitek sodišču, da ni postopalo v skladu z določbo 2. odstavka 344. člena ZKP ter da je zato prekršilo obsojenčevo pravico obrambe (2. odstavek 371. člena ZKP).

Sodišče je glavno obravnavo dne 7.10.2003, po kateri je izreklo sodbo, opravilo v obsojenčevi nenavzočnosti. Ugotovilo je, da so za takšno sojenje izpolnjeni pogoji določbe 1. odstavka 442. člena ZKP. Obsojenec je namreč bil pravilno vabljen na glavno obravnavo, bil je tudi že zaslišan, sodišče pa je glede na stanje zadeve presodilo, da njegova navzočnost na glavni obravnavi ni nujna. Obsojenec sodišču ni sporočil, da se iz morebitnih opravičljivih razlogov ne more udeležiti glavne obravnave. V takem položaju je bilo postopanje sodišča zakonito. Obsojenec pa je s svojim neaktivnim ravnanjem dejansko pokazal, da ne želi prisostvovati glavni obravnavi. S tem se je tudi odpovedal pravici do aktivne obrambe.

Zahteva ne napada presoje sodišča, da obsojenčeva navzočnost na glavni obravnavi ni bila nujna, ker ne trdi, da se obsojenec, ki je bil zaslišan, ni imel možnosti izjaviti se o vseh odločilnih dejstvih in predlagati dokaze, ki so mu v korist. Vprašanje, ali je navzočnost obdolženca na glavni obravnavi nujna, pa se zastavlja v primerih, v katerih tožilec v skladu z določbo 1. odstavka 344. člena ZKP spremeni obtožbo. Pri tem je treba izhajati predvsem iz vsebine spremembe obtožbe. Tak položaj praviloma nastane, kadar se sprememba nanaša na katerega od zakonskih znakov kaznivega dejanja ali druge okoliščine, ki so z njim v neposredni zvezi. V teh primerih je treba dati obdolžencu možnost, da se o tako spremenjeni obtožbi izjavi in možnost, da navaja dejstva ter predlaga dokaze, ki so mu v korist in zato brez njegove navzočnosti ni mogoče opraviti glavne obravnave.

V tej zadevi je državni tožilec v besedi strank spremenil obtožni predlog tako, da je v zvezi s trditvijo o obsojenčevem nakupu osebnega avtomobila od A.C., navedel, da je šlo za nakup od "neznane osebe". Obtožni predlog je glede vseh ostalih dejstev in okoliščin ostal nespremenjen. Za presojo dejstva, da je obsojenec vedel, da je bilo kupljeno vozilo ukradeno in za presojo njegove krivde, navedena sprememba ni odločilna. Sicer pa zahteva ne obrazloži, kako naj bi uveljavljana kršitev sploh vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe, pri čemer ostaja na splošni ravni tudi navedba, da bi obsojenec in zagovornik lahko na glavni obravnavi predlagala izvedbo dokazov o nepravilnosti izvedeniških mnenj policije in kriminalistično-tehnične službe. Neobrazložena ostaja tudi trditev, da strokovno mnenje Urada kriminalistične službe ne more biti dokaz. Takšno stališče pa tudi ni utemeljeno glede na že ustaljeno sodno prakso, da so strokovna mnenja kriminalistično-tehnične službe veljavni dokazi, ki jih sodišče ocenjuje kot vse ostale dokaze. Glede na navedeno bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Z navedbo, da je obsojenec sprejel vabilo na zaslišanje šele po dveh letih "od očitka za dejanje", da bi "postopek v tem primeru relativno že zastaral", zahteva uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP.

Obsojenec je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno neugotovljenega dne v mesecu marcu 1998. Okrožna državna tožilka je vložila predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj dne 9.12.1999, obsojenec pa je bil zaslišan dne 24.3.2000. Glede na kazen, ki je predpisana za obravnavano kaznivo dejanje in zanj določen zastaralni rok (4. točka 1. odstavka 111. člena KZ), trditev zahteve, da je v času zaslišanja obsojenca kazenski pregon bil že zastaran, ni utemeljena. Zaradi tega sodišče tudi ni kršilo kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP.

Sodišče je v skladu z določbo 2. odstavka 105. člena ZKP oškodovano Z. M. d.d. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Navedba zahteve, da v sodbi ni naveden premoženjskopravni zahtevek in da je podana kršitev ZKP o tem vprašanju, glede na pravilno odločitev sodišča in glede na naravo odločanja o premoženjskopravnih zahtevkih, kot jo predpisuje ZKP, ni utemeljena in je tudi ni mogoče povezati s kršitvijo, ki bi lahko vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe.

Zahteva z izvajanji, da obsojenec ni vedel, da je bil predmetni osebni avtomobil ukraden, da gre v tej zadevi za tipično civilnopravno razmerje in da zato kaznivo dejanje po 1. odstavku 221. člena KZ ni storjeno, izpodbija dejanske zaključke pravnomočne sodbe. S tem uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. D.E. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).