Jedro

Smisel in namen zavarovanja voznika za škodo zaradi telesnih poškodb, je, da zavarovanec (oseba, ki se kot voznik zavarovanega motornega vozila poškoduje v prometni nesreči), nikoli ne ostane brez povračila škode. Če za škodo ni odgovorna druga (nedvomno plačilno sposobna) oseba, bo škoda krita iz naslova zavarovanja voznika za škodo zaradi telesnih poškodb. Opisano ima pomembne posledice na področju dokaznega bremena. Tožnik, ki uveljavlja zahtevek iz naslova zavarovanja voznika za škodo zaradi telesnih poškodb, nosi namreč glede podlage zahtevka dokazno breme za vsa tista dejstva, ki ta njegov zahtevek utemeljujejo (torej da je bilo tako zavarovanje sklenjeno ter da je utrpel škodo, ki je posledica telesnih poškodb, v prometni nesreči motornega vozila, na katerega je to zavarovanje vezano). Dokazno breme za dejstva, ki tožnikov zahtevek izključujejo (tako imenovani ugovori nenastale pravice), pa nosi zavarovalnica. Med take ugovore spada tudi ugovor izključitve zavarovalnega kritja, ker da je za škodo odgovorna druga oseba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu ter v odločitvi o pravdnih stroških (I. odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni plačati tožniku odškodnino v znesku 2.500,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2005 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 738,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (I. odstavek izreka). V presežku za nadaljnjih 5.011,27 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. odstavek izreka). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je prometno nesrečo povzročila nepazljivost tožnika, zaradi česar je v obravnavani zadevi podana odškodninska odgovornost toženke, pri kateri je imel tožnik sklenjeno AO-plus zavarovanje. Na podlagi tega zavarovanja je dolžna toženka tožniku povrniti pravno priznano škodo, ki jo je zaradi telesnih poškodb v prometni nesreči z zavarovanim motornim vozilom utrpel tožnik kot povzročitelj prometne nesreče. Pravična denarna odškodnina zanjo po zaključku sodišča prve stopnje znaša 2.500,00 EUR.

Zoper tako odločitev, smiselno zoper njen obsodilni del, se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženka. Graja nepravilnost prvostopnega zaključka, da je prometno nesrečo povzročil tožnik, ker je bil nepazljiv. Ob tem poudarja, da je prav krivda oziroma povzročitev prometne nesreče eden izmed pogojev za izplačilo odškodnine iz sklenjenega zavarovanja voznika za škodo zaradi telesnih poškodb. Izpostavlja, da je tožnik v tožbi kot vzrok nesreče navajal nepričakovan nalet srne na cestišče na delu ceste, na katerem ni bilo prometnega znaka „divjad na cesti“, po prejemu odgovora na tožbo pa je tožnik dodatno navajal, da je nezgodo zaradi svoje nepozornosti v času vožnje zakrivil sam. Tako tožnikovo sprejemanje krivde je po prepričanju toženke neživljenjsko in tudi v popolnem nasprotju z izvedenimi dokazi. Tožnik je namreč v dokaz svoje krivde za prometno nesrečo ponudil le lastno izpovedbo o svoji nepazljivosti, kar pa po mnenju toženke ne more biti relevanten dokaz krivde. Tožnik tudi ni bil kaznovan za prekršek, kar bi bil, v kolikor bi bil prometni znak „divjad na cesti“ postavljen tako, da bi veljal tudi za mesto nezgode. Da način prometne nesreče, kot izhaja iz policijskega zapisnika, kaže na nepazljivost voznika, je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi sklepanja, da bi lahko tožnik izven naselja vozil z nezasenčenimi lučmi, pri čemer bi lahko, če bi bil pazljiv, opazil srno na travniku. Ker takega načina vožnje tožnik ni navajal, je sodišče prve stopnje po prepričanju toženke v tem delu preseglo trditveno podlago dejanskega stanja ter posledično dejansko stanje ugotovilo zmotno oz. nepopolno. Poleg tega sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kakšna pazljivost vožnje tožnika bi bila potrebna za preprečitev trčenja. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo z neutemeljeno zavrnitvijo dokaza toženke s poizvedbo o postavitvi prometnih znakov, ki so veljali na kraju nezgode. Sodišče prve stopnje tudi ni navedlo, katere dokaze bi bilo potrebno (ob ugotovitvi, da na kraju nesreče ni bil postavljen prometni znak „divjad na cesti“) za ekskulpacijo odškodninske odgovornosti toženke še izvajati. Sicer pa je breme dokazovanja krivde v obravnavani zadevi po prepričanju toženke na strani tožnika. Podrejeno toženka graja še materialnopravno nepravilnost prvostopne stroškovne odločitve. Predlaga spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka tudi v tem delu ter priglaša pritožbene stroške.

Tožnik na pritožbo toženke ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pravno relevantno dejansko stanje je bilo v postopku na prvi stopnji tudi pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

V obravnavani zadevi je tožnik svoj tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za v prometni nesreči utrpelo nepremoženjsko škodo utemeljeval z zatrjevanjem, da je imel v času škodnega dogodka s toženko sklenjeno zavarovanje po polici AO-plus zavarovanja, torej zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb. Med postopkom je bilo med pravdnima strankama nesporno, da je imel tožnik za svoj avtomobil, s katerim se je telesno poškodoval v prometni nezgodi dne 18.6.2005, pri toženki sklenjeno obvezno zavarovanje in tudi AO-plus zavarovanje po pogojih AO-plus-02/04 (list. št. 23 spisa). Kljub tako nesporno podani pasivni legitimaciji pa se je toženka tožbenemu zahtevku tožnika zoperstavljala z navedbami, da tožniku ni mogoče pripisati povzročitve prometne nezgode, kar je pogoj za izplačilo odškodnine iz naslova zavarovanja voznika za škodo zaradi telesnih poškodb, ker tudi po zatrjevanjih tožnika na delu cestišča, na katerem je prišlo zaradi naleta divjadi do prometne nesreče, ni bil postavljen prometni znak, ki bi opozarjal na divjad na cestišču. V skladu s prvim odstavkom 1. člena Pogojev za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO-plus-02/04, v nadaljevanju: Pogoji) se zavarovalnica zaveže povrniti pravno priznano škodo, ki jo zaradi telesnih poškodb v prometni nesreči (med vožnjo) z zavarovanim motornim vozilom, na katero je vezano to zavarovanje, utrpi zavarovanec, kot povzročitelj prometne nesreče s tem vozilom. V skladu z drugim odstavkom 3. člena Pogojev zavarovalnica na podlagi tega zavarovanja ne povrne škode, če je za škodo odgovorna druga oseba, ki je nedvomno plačilno zmožna ali je za takšno škodo zavarovana (lastnik oziroma uporabnik drugega v prometni nezgodi soudeleženega vozila, voznik konjske vprege, kolesar, pešec ipd.).

Smisel in namen zavarovanja voznika za škodo zaradi telesnih poškodb, kot ga je mogoče razbrati iz pravkar povzetih Pogojev, je torej, da zavarovanec (oseba, ki se kot voznik zavarovanega motornega vozila poškoduje v prometni nesreči), nikoli ne ostane brez povračila škode. Če za škodo ni odgovorna druga (nedvomno plačilno sposobna) oseba, bo škoda krita iz naslova zavarovanja voznika za škodo zaradi telesnih poškodb. Opisano ima pomembne posledice na področju dokaznega bremena. Tožnik, ki uveljavlja zahtevek iz naslova zavarovanja voznika za škodo zaradi telesnih poškodb, nosi namreč glede podlage zahtevka dokazno breme za vsa tista dejstva, ki ta njegov zahtevek utemeljujejo (torej da je bilo tako zavarovanje sklenjeno ter da je utrpel škodo, ki je posledica telesnih poškodb, v prometni nesreči motornega vozila, na katerega je to zavarovanje vezano). Kot že obrazloženo je bilo navedeno v obravnavani zadevi med pravdnima strankama celo nesporno. Dokazno breme za dejstva, ki tožnikov zahtevek izključujejo (tako imenovani ugovori nenastale pravice), pa nosi zavarovalnica. Med take ugovore spada tudi ugovor izključitve zavarovalnega kritja, ker da je za škodo odgovorna druga oseba (ki je v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pogojev nedvomno plačilno zmožna ali je za takšno škodo zavarovana). Sama nedokazanost dejstva, da je prometno nesrečo, v kateri so nastale tožnikove poškodbe, povzročil tožnik zaradi svoje nepazljivosti, tako še ne bi izključevala tožnikovega zahtevka (ki ga utemeljuje že samo dejstvo sklenjenega zavarovanja ter dejstvo, da je tožnikova nepremoženjska škoda posledica poškodb iz prometne nesreče, ki jo je povzročil z motornim vozilom, na katerega je vezano to zavarovanje). Toženka bi morala namreč kljub morebitni nedokazanosti tožnikove krivde za nastanek prometne nesreče še dodatno izkazati razloge za izključitev njene odgovornosti iz drugega odstavka 3. člena Pogojev (da je torej za škodo odgovorna druga oseba, ki je nedvomno plačilno zmožna ali je za takšno škodo zavarovana).

Pravkar opisana razjasnitev materialnopravne podlage je bila potrebna zaradi lažjega obravnavanja toženkine pritožbe. Glede na obrazloženo se kot za odločitev nerelevantna pokaže pritožbena graja nepravilnosti prvostopnega zaključka, da je prometno nesrečo povzročil tožnik, ker je bil pri vožnji nepazljiv in je spregledal srno na travniku. Sodišče druge stopnje glede na izpeljan dokazni postopek sicer nima pomislekov v pravilnost takega prvostopnega zaključka, ki ga je sodišče prve stopnje prepričljivo oprlo tudi na tožnikovo izpovedbo. Vendar pa tudi v kolikor bi bila pravilnost zaključka o tožnikovi krivdi za nastanek prometne nezgode dvomljiva, to toženke še ne bi razbremenilo njene obveze povrniti tožniku pravno priznano škodo iz naslova telesnih poškodb, temelječe na sklenjenem zavarovanju voznika za škodo zaradi telesnih poškodb. Toženko bi namreč, kot že obrazloženo, uspel razbremeniti ne le nedvomen dokaz, da prometne nesreče ni povzročil tožnik, ampak šele hkraten dokaz, da je za škodo odgovorna druga oseba, ki je nedvomno plačilno zmožna ali je za takšno škodo zavarovana (drugi odstavek 3. člena Pogojev). Slednjega pa toženka med postopkom na prvi stopnji niti ni izrecno zatrjevala. Njen poskus razbremenitve svoje odgovornosti zgolj s predlaganim dokazom z uradnimi poizvedbami, ali je bil na kraju prometne nesreče postavljen prometni znak, ki bi opozarjal na divjad na cesti, se je pokazal kot neuspešen, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje in tako povsem utemeljeno zavrnilo toženkin dokazni predlog v tej smeri. Pravilen je namreč zaključek sodišča prve stopnje, da tudi ugotovitev, da na spornem delu cestišča tak prometni znak ni bil postavljen, sama po sebi toženke njene odgovornosti povrniti tožniku pravno priznano škodo zaradi telesnih poškodb ne bi razrešila. Stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo namreč z namenom ekskulpacije toženke potrebno nadalje ugotavljati, ali je šlo na tem mestu za ustaljene stečine divjadi ter ali je lovska družina upravnemu organu predlagala postavitev znaka „divjad na cesti“ (obrazložitev prvostopne sodbe na strani 3), je sicer pravilno, vendar le, v kolikor bi toženka hkrati konkretno zatrjevala odgovornost druge osebe za obravnavano prometno nesrečo, na primer odgovornost lovske družine, ki naj za postavitev prometnega znaka na tem delu cestišča ne bi poskrbela. Ker pa toženka tega med postopkom sploh ni zatrjevala, ampak je zmotno pričakovala, da se bo svoje odgovornosti uspela razbremeniti zgolj z izpostavljenim (pa še to nekonkretiziranim in z dokazi nepodkrepljenim) dvomom v tožnikovo krivdo za nastanek prometne nesreče, toženka svojega dokaznega bremena za dejstva, ki tožnikov zahtevek izključujejo (drugi odstavek 3. člena Pogojev), ni izpolnila.

Po vsem obrazloženem se kot za odločitev nepomembna izkaže tudi toženkina pritožbena graja, da naj bi sodišče prve stopnje z zaključkom o načinu tožnikove vožnje (le-ta bi ob primerni pazljivosti morala potekati z nezasenčenimi lučmi – obrazložitev prvostopne sodbe na strani 2) preseglo trditveno podlago dejanskega stanja ter posledično dejansko stanje ugotovilo zmotno oz. nepopolno. Tudi nedokazana neprimernost oz. nepazljivost tožnikove vožnje namreč ob nezatrjevani in posledično nedokazani odgovornosti za škodo druge osebe, ki je nedvomno plačilno zmožna ali je za takšno škodo zavarovana (drugi odstavek 3. člena Pogojev), prvostopne odločitve ne bi mogla spremeniti.

Neutemeljena je tudi pritožbena graja prvostopne stroškovne odločitve. Sodišče prve stopnje je o stroških pravdnega postopka povsem pravilno odločalo na podlagi določb ZPP po načelu uspeha v pravdi (154. člen ZPP). Ni mogoče slediti pritožbenemu zavzemanju toženke, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o pravdnih stroških uporabiti določila pogojev AO-plus-02/04, natančneje petega odstavka 6. člena pogojev, ki ureja povrnitev stroškov pri predpravdnem uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja voznika za škodo zaradi telesnih poškodb. Sodišče prve stopnje je svojo stroškovno odločitev dovolj izčrpno obrazložilo (obrazložitev prvostopne sodbe na straneh 4 in 5), zato se kot neutemeljena izkaže tudi pritožbena graja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v smislu nezmožnosti preizkusa stroškovnega dela prvostopne sodbe. Tožnika je sicer že od vložitve tožbe naprej zastopal pooblaščenec s pisarno izven območja prvostopnega sodišča, čemur pa toženka tekom postopka ni ugovarjala, zato tožnik tudi ni imel nobenega razloga, da bi si poiskal drugega pooblaščenca na območju prvostopnega sodišča. Posledično šele v toženkini pritožbi izpostavljeno nasprotovanje priznanju kilometrine tožnikovemu pooblaščencu ne more biti uspešno, saj bi se s tem nedopustno poseglo v tožnikovo pravico do svobodne izbire pooblaščenca. Sodišče prve stopnje je tako tudi pri odločitvi o pravdnih stroških pravilno uporabilo materialno pravo.

Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe toženke in potrditev izpodbijanega dela prvostopne sodbe (353. člen ZPP).

Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sama svoje stroške pritožbenega postopka.

V smislu prvega odstavka 130. člena ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/08 z dne 9.5.2008) je bil v postopku uporabljen ZPP, ki vključuje novelo ZPP-D.