Jedro

Zakon Uradu ne nalaga dolžnosti, da mora po uradni dolžnosti poizvedovati o dejanskem stanju imetnikov registriranih pravic, zato v primeru smrti imetnika pravice ni dolžan po uradni dolžnosti iskati njegovega naslednika. Za pravice, ki izhajajo iz patenta, kot tudi za vzdrževanje teh pravic, mora od trenutka imetnikove smrti poskrbeti njegov pravni naslednik (oziroma njegov zastopnik).

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (urad) ugotovil, da je patent št. ... prenehal veljati dne 13. 12. 2007. Iz obrazložitve je razvidno, da je urad dne 15. 1. 2008 z dopisom št. ... po zastopniku A.A.A. d.o.o. obvestil imetnika patenta, da do datuma zapadlosti dne 12. 12. 2007 še ni bila v celoti plačana pristojbina za vzdrževanje veljavnosti patenta za 14. leto, ter o možnosti plačila pristojbine skupaj z zamudno pristojbino v naknadnem roku šestih mesecev do 12. 6. 2008. Imetniku je bilo opozorilo po zastopniku vročeno dne 15. 1. 2008 in ker pristojbina za vzdrževanje veljavnosti patenta tudi v naknadnem roku ni bila plačana, je urad ugotovil, da je navedeni patent prenehal veljati 13. 12. 2007 v skladu s točko b) 77. člena in 3. odstavka 110. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1).

Tožnica v tožbi navaja, da tožbo vlaga kot dedinja pokojnega imetnika patenta zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. Urad je ignoriral dejstvo, da je imetnik patenta umrl že 1. 4. 2005, ki se očitno ni mogel udeleževati postopka in opravljati posameznih dejanj v postopku. Zastopnik A.A.A. d.o.o je zaradi smrti imetnika patenta z zadostno mero skrbnosti dne 9. 6. 2008 (tri dni pred iztekom roka, v katerem je bilo mogoče plačati pristojbino skupaj z zamudno takso) vložil predlog za prekinitev postopka iz razlogov po 153. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), a predloga urad ni upošteval, niti ni odločal o njem. Urad prav tako ni obvestil tožnice kot dedinje o možnosti vstopa v postopek in o plačilu letne pristojbine za vzdrževanje patenta, kar ni v skladu s 1. točko 1. odstavka 153. člena ZUP. Urad je neupravičeno izdal izpodbijano odločbo o prenehanju patenta in ignoriral utemeljen predlog za ukinitev postopka, saj bi moral glede na smrt imetnika patenta prekiniti postopek. S prekinitvijo postopka prenehajo teči vsi roki, zato bi tožnica imela možnost plačati ustrezno pristojbino za veljavnost patenta. Ker urad ni odločal o predlogu za prekinitev postopka, je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Urad je glede na smrt imetnika patenta zagrešil bistveno kršitev pravil postopka, saj tožnici kot zakoniti dedinji ni omogočil udeleževanja v postopku, oziroma se tožnica ni mogla izjasniti o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (2. in 3. točka 2. odstavka 237. člena ZUP). S prenehanjem patenta je bila tudi premoženjsko oškodovana. Glede na vse navedeno tožnica sklepno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo, zadevo vrne v ponovni postopek ter toženi stranki naloži stroške tega postopka v skladu s 25. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Glede na tožbene ugovore navaja, da je urad o prekinitvi postopka odločil s sklepom št. ... z dne 27. 8. 2008, s katerim je zavrgel predlog za prekinitev postopka, ki ga je tožnica prejela dne 28. 8. 2008. Urad je namreč šele dne 9. 6. 2008 s strani zastopnika pokojnega imetnika A.A.A. d.o.o. prejel vlogo, ki je vsebovala obvestilo o smrti, skupaj s predlogom za prekinitev postopka v zvezi z nadaljnjim vzdrževanjem veljavnosti predmetnega patenta. Zastopnik je ugotovil, da naj bi imetnik patenta umrl, saj se je pošiljka vrnila z oznako „verstorben“ (umrl). Kot dokaz je predložil domnevno kopijo ovojnice vrnjene pošiljke in predlagal, da se postopek v skladu s 1. točko 1. odstavka 153. člena ZUP prekine, dokler v postopek ne vstopi pravni naslednik ali skrbnik zapuščine. Dopis Avstrijskega veleposlaništva, priložen tožbi in s katerim je sporočeno zastopniku, da je imenik preminul dne 1. 4. 2005 in so tudi navedena imena pravnih naslednikov imetnika, je datiran z dnem 1. 7. 2008, torej po vložitvi predloga za prekinitev in ga je urad dobil šele z obravnavano tožbo, s katero je izvedel za dejanski datum smrti. V zvezi z dokazilom o smrti imetnika je zastopnik predložil le dve kopiji listine, oziroma dela listine, na katerem je označeno „verstorben“. Iz kopije pa ni bilo razvidno, na koga se beseda umrl dejansko nanaša in komu je bila pošiljka namenjena. Pomembno je dejstvo, da naj bi imetnik umrl že 1. 4. 2005, medtem ko je urad od zastopnika šele 9. 6. 2008 prejel obvestilo o smrti. To pa kljub temu, da je nekdo očitno tri leta od smrti imetnika plačeval pristojbino za vzdrževanje patenta. Tudi ob predpostavki, da naj bi se predloženi dokaz o smrti nanašal na pokojnega imetnika patenta, urad predlogu za prekinitev nadaljnjega postopka vzdrževanja patenta ni mogel ugoditi. V tem delu odgovora na tožbo tožena stranka ponovi obrazložitev sklepa o zavrženju predloga o prekinitvi postopka, pri čemer je zanjo pomembno, da je rok za plačilo pristojbine za vzdrževanje patenta materialni rok, in ne procesni rok. Postopek pridobitve pravice patenta je bil v obravnavanem primeru že zaključen in ga kot takega ni mogoče več prekiniti. Od trenutka podelitve patenta dalje je bil v skladu z določili ZIL-1 obstoj patenta odvisen le še od volje imetnika ali njegovega pravnega naslednika, da patent dalje še vzdržuje ali pa ne. Tudi v primeru smrti imetnika roki za vzdrževanje pravice kot materialni roki ne prenehajo teči, pravice patenta pa ni mogoče za določen čas prenehati vzdrževati na način, da se vzdrževanje začasno prekine. ZIL-1 prekinitve postopka ne omogoča. V kolikor bi ZIL-1 predvidel inštitut prekinitve vzdrževanja in s tem začasno obstoja samih pravic, bi moral zakonodajalec nameniti precejšen del določb zakona. Obravnavni patent je bilo potrebno le še vzdrževati, ne pa pridobiti. V 2. odstavku 57. člena ZUP je med drugim določeno, da pooblastilo ne preneha, če stranka umre, pravni naslednik oziroma zakoniti zastopnik pa lahko prekliče pooblastilo. Glede obravnavanega patenta pooblastilo ni bilo preklicano in še vedno velja. Zastopnik bi moral ščititi obstoj patenta tako, da bi pravočasno obvestil pravne naslednike imetnika ali pa začasnega skrbnika zapuščine. V kolikor tega ne bi mogel storiti pravočasno, bi moral v skladu s pooblastilom poskrbeti za vzdrževanje patenta s tem, da bi založil znesek pristojbine. To pa je očitno nekdo počel že vsa leta po imetnikovi smrti - bodisi pravni naslednik, zastopnik ali pa druga zainteresirana oseba. Po mnenju tožene stranke je pomembno, da ima vsak imetnik pravice poleg rednega roka za plačilo pristojbine tudi dodatni rok šestih mesecev. V tem času je mogoče obvestiti morebitne pravne naslednike. Urad je vlogo zastopnika za prekinitev postopka zaradi imetnikove smrti prejel šele 9. 6. 2008, zastopnik pa naj bi že v mesecu januarju 2008 prejel obvestilo o domnevni smrti. Vmes je minilo skoraj pol leta, kar bi moralo zadoščati za pridobitev podatkov o naslednikih ali skrbniku zapuščine. Urad je obravnaval predlog za prekinitev postopka in ga zavrgel, dejstvo, da je prejšnji imetnik patenta umrl, pa je upošteval od trenutka, ko je bil z njim seznanjen. Urad ni dolžen po uradni dolžnosti poizvedovati o stanju posameznih imetnikov pravic; slednje bi bilo glede na število registriranih pravic ter imetnikov tudi nemogoče. Tožnica uradu pred 9. 6. 2008 ni sporočila dejstva smrti, niti ni to storil njen zastopnik s še vedno veljavnim pooblastilom. Urad ni dolžan iskati po uradni dolžnosti pravne naslednike pokojnega imetnika, tega pa tudi sicer ne more storiti, preden je zainteresirana stranka ne seznani s smrtjo imetnika.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je urad pravilno ugotovil, da je patent, katerega imetnik je bil pokojni mož tožnice, prenehal veljati 13. 12. 2007. V skladu s točko b) 77. člena ZIL-1 (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo) podeljene oziroma registrirane pravice prenehajo veljati pred predpisanimi roki iz 22., 23., 40. in 52. člena tega zakona, če v skladu s tem zakonom niso plačane predpisane pristojbine. ZIL-1 torej določa, da po samem zakonu (ex lege) predčasno prenehajo veljati vse podeljene pravice - torej tudi pravica patenta, če imetnik registrirane pravice pravočasno ne plača vse predpisanih pristojbin, pri čemer zakon imetniku še omogoča, da pristojbino plača v dodatnem šestmesečnem roku. Prvi odstavek 110. člena ZIL-1 tako določa, da v primeru, če pristojbina za vzdrževanje pravice ni plačana v skladu z določbami 109. člena tega zakona (za patent mora biti plačana pristojbina vsako leto za naslednje leto veljavnosti), jo je še mogoče plačati v naknadnem roku šestih mesecev, šteto od datuma zapadlosti pristojbine, vendar ob dodatnem plačilu zamudne pristojbine.

V zadevi ni sporno, da je urad zastopnika imetnika patenta z opozorilom z dne 15. 1. 2008 pozval, da mora v dodatnem šestmesečnem roku plačati pristojbino, pri čemer je bil opozorjen na pravne posledice, če do 12. 6. 2008 ne bo plačana zamudna pristojbina. Navedeni dopis je zastopnik imetnika patenta prejel istega dne in je šele tri dni pred iztekom roka za plačilo pristojbine urad obvestil, da je imetnik patenta umrl, pri čemer je podal še predlog za prekinitev postopka na podlagi 1. točke 1. odstavka 153. člena ZUP (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in 126/07). Kot izhaja iz upravnih spisov, je urad o predlogu za prekinitev postopka odločal s posebnim sklepom, ki ga je zastopnik imetnika patenta prejel dne 28. 8. 2008. Tako ne more biti utemeljen tožničin ugovor, da urad o predlogu ni odločal, pa tudi sicer se obseg izpodbijanja v tožbi ne nanaša na navedeni procesni sklep, ki je bil izdan mesec dni kasneje po izdaji izpodbijane odločbe, s katero se je postopek vzdrževanja patenta dokončno končal. Prav tako se sodišče ne strinja z ugovorom, da urad ni upošteval dejstva, da je imetnik pravice patenta umrl že 1. 4. 2005. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pravilno opozarja, da je tožnica, ki je pravna naslednica imetnika patenta, šele v tožbi navedla dejanski datum smrti imetnika patenta, prav tako je bilo ime pravnih naslednikov imetnika patenta znano šele s trenutkom vložitve tožbe. Tožnica od smrti imetnika patenta do zaključka upravnega postopka tudi ni preklicala pooblastila zastopniku A.A.A. d.o.o., ki je še veljavno na podlagi 2. odstavka 57. člena ZUP, po katerem pooblastilo ne preneha, če stranka umre, pravni naslednik oziroma zakoniti zastopnik pa lahko prekliče pooblastilo. Zato bi moral zastopnik, ki je imel veljavno pooblastilo, v postopku vzdrževanja pravic patenta storiti vse potrebno, da imetnik oziroma njegov pravni naslednik obdrži pravice, ki izhajajo iz podeljenega patenta, vključno s plačilom ustreznih pristojbin, oziroma bi to moral storiti njegov pravni naslednik.

Po presoji sodišča je treba ločiti postopek podelitve patenta od postopka vzdrževanja patenta s plačilom pristojbin, ki je določeno v 8. poglavju ZIL-1 „Registri in vzdrževanje pravic“ (105. do 110. člen ZIL-1). Imetnik je namreč z odločbo o podelitvi patenta pridobil pravico do patenta, od imetnika patenta pa je odvisno, ali bo s plačilom ustrezne pristojbine patent tudi vzdrževal v določenem časovnem obdobju, zato v tem smislu niti ni mogoče prekiniti postopka vzdrževanja patenta. Zakon uradu ne nalaga dolžnosti, da mora po uradni dolžnosti poizvedovati o dejanskem stanju imetnikov registriranih pravic, zato v primeru smrti imetnika pravice ni dolžan po uradni dolžnosti iskati njegovega naslednika. Za pravice, ki izhajajo iz patenta, kot tudi za vzdrževanje teh pravic, mora od trenutka imetnikove smrti poskrbeti njegov pravni naslednik (oziroma njegov zastopnik). Med strankama ni sporno, da pooblastilo v obravnavani zadevi ni prenehalo, zato je bil zastopnik glede na obseg veljavnega pooblastila še vedno dolžan varovati vse pravice umrlega imetnika patenta, vključno s plačevanjem pristojbine za vzdrževanje patentna. Tožnica, ki je kot pravna naslednica s trenutkom smrti imetnika patenta iz tega naslova pridobila vse pravice in tudi obveznosti, je bila na eni strani dolžna poskrbeti, da vse spremembe, ki se tičejo imetnika patenta, pravočasno sporoči uradu, na drugi strani pa je bilo izključno od njene volje odvisno, ali bo te pravice še vzdrževala. Kot je razvidno iz podatkov upravnih spisov, je bila pristojbina plačana še nekaj let po smrti imetnika patenta, pri čemer niti tožnica niti njen zastopnik uradu nista sporočila sprememb glede imetnika patenta. Le na zahtevo vložnika lahko namreč urad v skladu s 107. in 108. členom ZIL-1 v register vpiše vse kasnejše spremembe, ki se nanašajo na pravico ali imetnika pravice, do tedaj pa postopek vzdrževanja patenta vodi glede na podatke iz registra. Tako je tudi v primeru smrti imetnika, saj pravnega naslednika pokojnega imetnika urad ne išče in ne vpiše v register po uradni dolžnosti, tožnica kot imetnikova pravna naslednica (oziroma njen zastopnik) pa bi morala uradu sporočiti vse spremembe v zvezi s patentom in za vzdrževanje patenta plačati vse pristojbine. Tudi po presoji sodišča je bila tožnica glede na veljavno pooblastilo pravilno pozvana k plačilu pristojbine, ki nesporno do izteka roka 12. 6. 2008 ni bila plačana, zato je urad pravilno ugotovil prenehanje veljavnosti predmetnega patenta.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 119/08 - odločba Ustavnega sodišča, v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je zavrnilo tudi tožničin zahtevek za povrnitev stroškov postopka, saj na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.