Jedro

Poskus zaustavitve voznika z modro lučjo po rednem teku stvari ne pripelje do smrti voznika. Isti odgovor velja za zasledovanje voznika. Zato motoristove smrti ni mogoče pripisati ravnanju obeh policistov. Njuno ravnanje je bilo v naravnem pomenu le povod ali sprožilni element nadaljnjega dogajanja, ki pa se ni odvijalo po normalnem teku stvari. Zato ni šlo za pravno pomemben vzrok. Normalen odgovor na take ukrepe policistov je namreč upoštevanje navodil in zaustavitev vozila, ne pa neupoštevanje navodil in nadaljnje dodatno in še hujše kršenje cestnoprometnih predpisov. Policista s svojim ukrepanjem nista determinirala nadaljnjega ravnanja motorista, nasprotno, motoristovo ravnanje je bilo povsem samostojno in tudi neobičajno, torej izven normalnega teka stvari.

Odškodninska terjatev vsakega od tožnikov za nepremoženjsko škodo ima različno dejansko podlago, dejanska in pravna podlaga nepremoženjske škode vsakega od njiju pa je tudi različna od dejanske in pravne podlage njune skupne premoženjske škode (drugi odstavek 41. člena ZPP). Zato je treba tudi pri vprašanju dovoljenosti revizije upoštevati le vrednost vsakega posameznega zahtevka, ne pa seštevka vseh zahtevkov.

Izrek

Revizija proti odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka vsakega od tožnikov po 1.000.000 SIT z zamudnimi obrestmi (nepremoženjska škoda) se zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Tožnika sta starša B. U., ki je kot voznik motorja Kawasaki umrl v prometni nesreči 12.6.1999 ponoči v Ilirski Bistrici. Od toženk sta zahtevala plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti sina vsak po 1.000.000 SIT in obema nerazdelno 1.215.734 SIT za premoženjsko škodo v zvezi s pogrebom, ker naj bi policista nestrokovno uporabila policijske ukrepe. Sodišče prve stopnje je njun tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je do nesreče prišlo po izključni krivdi motorista, ravnanje policistov pred trčenjem v križišču pa je bilo pravilno.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnika v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavljata revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v sodbi glede odločilnih dejstev, ki jih je poudarila pritožba, ni razlogov oziroma so ti razlogi sami s seboj v nasprotju. V pritožbi sta tožnika poudarila, da bi moralo sodišče prve stopnje obravnavati zlasti ravnanje policistov, ravnanje motorista pa le v sorazmerju z njegovim prispevkom. Odgovoriti bi moralo, ali je bilo ravnanje policistov sorazmerno z varovano dobrino, pa ni, na ta pritožbeni poudarek pa ni odgovorilo niti pritožbeno sodišče. Napačna in neobrazložena je ocena o nekorektnosti pritožbene trditve, da je motorist pospešil vožnjo in nepravilno prehiteval samo zaradi zaustavljanja policistov. Tak zaključek po mnenju revizije izhaja tudi iz razlogov sodišča prve stopnje. Prav zaradi zasledovanja policistov je motorist storil še več drugih hujših prekrškov (prehitevanje preko polne črte, prehitra vožnja) od prvotnega prekrška (vožnja brez čelade). Zato je tudi pomemben odgovor na vprašanje o sorazmernosti ravnanja policistov. Revizija meni, da so razlogi prvega sodišča o vzročnosti sami s seboj v nasprotju, sodišče druge stopnje pa teh razlogov ni obrazložilo. Revizija povzema razloge o vzročnosti in opredeli, da so materialnopravno napačni. Zatrjevano nesorazmernost ravnanja obeh policistov utemeljuje z določbo 4. člena Pravilnika o policijskih pooblastilih (Ur. l. RS, št. 51/2000), po katerem se z izvajanjem policijskih pooblastil ne sme povzročiti škode, ki ni v sorazmerju z namenom teh pooblastil in ciljem njihove uporabe. Uporaba samih pooblastil ni sporna, vendar mora biti glede na okoliščine primera še dopustna. Pri tem je treba upoštevati splošna ustavna načela, običajne norme obnašanja oziroma družbeno sprejemljivost izvajanja pooblastil glede na okoliščine primera. Vožnja brez čelade je manjši prekršek, za katerega je zagrožena najmanjša kazen, zasledovanje policistov v tem primeru pa je bilo nevarno za udeležence v prometu. Za odgovor na vprašanje, ali je bilo ravnanje policistov zakonito in dopustno, je treba ugotoviti, ali je bila zasledovana korist - identifikacija storilca prekrška in preprečitev nadaljnjega kršenja, sorazmerna nevarnostim, katerim so bili ob izvajanju pooblastil izpostavljeni udeleženci v prometu.

Izvajanje pooblastil v vsakem primeru in ne glede na posledice je v nasprotju z družbenimi normami.

Revizija je bila vročena toženkama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena.

V reviziji označena revizijska vrednost 3.215.743 SIT predstavlja seštevek zahtevkov obeh tožnikov, ki terjata vsak 1.000.000 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi sinove smrti, oba skupaj pa še plačilo 1.215.743 SIT za premoženjsko škodo v zvezi s pogrebom.

Odškodninska terjatev vsakega od tožnikov za nepremoženjsko škodo ima različno dejansko podlago, dejanska in pravna podlaga nepremoženjske škode vsakega od njiju pa je tudi različna od dejanske in pravne podlage njune skupne premoženjske škode (drugi odstavek 41. člena ZPP). Zato je treba tudi pri vprašanju dovoljenosti revizije upoštevati le vrednost vsakega posameznega zahtevka, ne pa seštevka vseh zahtevkov. Ker je po drugem odstavku 367. člena ZPP v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT, tega mejnega zneska pa zahtevek vsakega od tožnikov za plačilo 1.000.000 SIT za nepremoženjsko škodo ne presega, je njuna revizija v tem delu nedovoljena. V ostalem delu glede zahtevanega plačila obema skupaj 1.215.743 SIT za premoženjsko škodo je revizija dovoljena, ni pa utemeljena.

Revizija neutemeljeno očita obema sodiščema zatrjevane procesne kršitve. Sodišče druge stopnje je sprejelo vse dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje in je na pomembnejše pritožbene trditve tudi odgovorilo. Mnogi od pritožbenih poudarkov so predstavljali zatrjevano zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar sodišče druge stopnje ni sprejelo. Revizijsko zatrjevani neodgovor pritožbenega sodišča na pritožbeno trditev o dejanskem stanju, da so nadaljnje kršitve cestnoprometnih predpisov v neposredni vzročni zvezi z zasledovanjem, ne drži iz več razlogov, saj ne gre za trditev o dejanskem stanju, ampak za materialnopravno presojo, odgovor sodišča druge stopnje na to trditev pa revizija sama v nadaljevanju povzema in ga graja. Gre za oceno (in ne za dejansko ugotovitev), da je nekorektno sklicevanje pritožbe, da je motorist pospešil vožnjo in nepravilno prehiteval zgolj zaradi zaustavljanja. Sodišče druge stopnje je že v naslednjem stavku pojasnilo, da motorista takšno ravnanje (neupoštevanje znakov policije) ne opravičuje. Zatrjevanje o nasprotujočih si razlogih sodišča prve stopnje o vzročnosti oziroma o neobstoju razlogov sodišča druge stopnje o tem vprašanju revizija utemeljuje z razlogi, ki vsebinsko pomenijo nestrinjanje z materialnopravnim stališčem obeh sodišč, ne pa procesno kršitev.

Iz odločilnih dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da sta policista 12.6.1999 ponoči v Ilirski Bistrici med izvajanjem poostrene kontrole prometa videla voznika motorja s sopotnikom, ki nista imela varnostnih čelad. S svetlobnimi znaki sta voznika opozorila, naj ustavi, vendar je ta vožnjo nadaljeval in je hitrost nato tudi pospešil. Zato sta policista peljala za njim, motorist pa je hitrost še pospešil, prehitel dve vozili preko neprekinjene sredinske črte in se kljub svetlobnim signalom in kasnejšemu zvočnemu signalu policistov oddaljil. Na daljšem ravnem odseku je tako pospešil hitrost, da ni mogel preprečiti nesreče v križišču z neprednostno cesto. Motorist pred tem ni upošteval niti prometnega znaka o križišču s prednostno cesto čez 100 m, niti STOP znaka. V križišču je trčil v osebni avtomobil, ki je imel prednost. V nesreči sta umrla 23-letni voznik motorja in njegov 19-letni sopotnik.

Sodišče prve stopnje je pravno opredelilo tako ravnanje policistov kot tudi ravnanje motorista. Drugačne revizijske trditve so zmotne. Ugotovilo je, da je bilo ravnanje policistov skladno s 14. členom Zakona o varnosti cestnega prometa, tudi uporaba modre luči in kasnejšega zvočnega signala je bila v skladu s 113. členom istega zakona. V ravnanju policistov ni ugotovilo nobenih znakov nedopustnosti in je še poudarilo, da sta policista skušala na način, kot ga določa zakon, ustaviti motorista, ki je v nadaljevanju storil še več prekrškov in je predstavljal nevarnost za druge udeležence v prometu. Glede na motoristovo neupoštevanje znakov policistov, v nadaljevanju pa zlasti glede na njegovo prehitro vožnjo in neupoštevanje prometnih znakov je presodilo, da je do tragične nesreče prišlo izključno zaradi motoristove krivde. S tako presojo se je sodišče druge stopnje strinjalo, na pritožbene trditve o nesorazmernem ravnanju policistov pa (na 3. strani svoje sodbe) odgovorilo, da gre za posplošene trditve in da sodišče ne vidi, katerega bolj ustreznega ukrepa bi se policista lahko poslužila, da bi še govorili, da sta pravilno in v skladu z namenom opravljala naloge pri preprečevanju prekrškov, odkrivanju storilcev ter nadzoru in urejanju prometa iz 3. člena Zakona o policiji. Ob takih razlogih ni mogoče pritrditi reviziji, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vprašanja sorazmernosti izvedenih ukrepov.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da se tudi revizija strinja s tem, da sta bila policista upravičena legitimirati motorista kot storilca prekrška zaradi vožnje brez čelade. Strinja se torej z njuno uporabo modre luči in kasneje zvočnega signala, ne strinja pa se z zasledovanjem, ki ga ocenjuje kot nesorazmeren ukrep glede na težo storjenega prekrška. Zatrjuje tudi, da je vzrok vsega kasnejšega dogajanja v poskusu zaustavitve in v zasledovanju motorista. Ob takih trditvah torej šteje, da je med ravnanjem policistov in smrtjo motorista podana vzročna zveza in da je bilo zaradi zatrjevane nesorazmernosti ravnanje policistov nedopustno, torej protipravno.

Po presoji revizijskega sodišča je tako materialnopravno stališče napačno. Z nastankom škode so lahko v vzročni zvezi številne okoliščine, vendar vse niso pravno pomembne. Pojem pravne kavzalnosti je namreč znatno ožji od pojma kavzalnosti v naravoslovnih znanostih. Po teoriji o adekvatni vzročnosti se v pravu za vzrok štejejo samo tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. Poskus zaustavitve voznika z modro lučjo po rednem teku stvari ne pripelje do smrti voznika. Isti odgovor velja za zasledovanje voznika. Zato motoristove smrti ni mogoče pripisati ravnanju obeh policistov. Njuno ravnanje je bilo v naravnem pomenu le povod ali sprožilni element nadaljnjega dogajanja, ki pa se ni odvijalo po normalnem teku stvari. Zato ni šlo za pravno pomemben vzrok. Normalen odgovor na take ukrepe policistov je namreč upoštevanje navodil in zaustavitev vozila, ne pa neupoštevanje navodil in nadaljnje dodatno in še hujše kršenje cestnoprometnih predpisov. Policista s svojim ukrepanjem nista determinirala nadaljnjega ravnanja motorista, nasprotno, motoristovo ravnanje je bilo povsem samostojno in tudi neobičajno, torej izven normalnega teka stvari.

Iz navedenih razlogov med ravnanjem policistov in škodo ni vzročne zveze. Že ta ugotovitev je zadostovala za zavrnitev tožbenega zahtevka in tudi za zavrnitev pritožbe, saj morajo biti za obstoj civilnega delikta kumulativno podani vsi štirje zahtevani pogoji. Revizija se ne ukvarja toliko z vprašanjem vzročne zveze kot z vprašanjem nedopustnosti ravnanja policistov. Kljub opozorilu sodišča druge stopnje tožnika tudi v reviziji pri zatrjevani nesorazmernosti ravnanja obeh policistov ostajata na splošni ravni. Na novo se sicer sklicujeta na 4. člen Pravilnika o policijskih pooblastilih, katerega vsebina pa ustreza splošnim načelom odškodninskega prava. Zatrjujeta še, da je bilo zasledovanje ponoči po mestnih ulicah nevarno za vse udeležence prometa. Nesorazmernost ukrepanja torej izvajata iz škodne posledice, motoristove smrti, kar je napačno, saj je revizijsko sodišče že pojasnilo, zakaj tega ni mogoče pripisati ravnanju policistov. V konkretnem dogajanju ni bilo ugotovljeno, da bi bil še kdo drug ogrožen, potekalo pa je v manjšem kraju malo pred polnočjo. Revizija torej še vedno ne pojasni, kako naj bi po njenem mnenju policista ravnala, da bi bilo njuno ravnanje sorazmerno. Če bi svoje stališče izpeljala dosledno do konca, bi namreč morala priti do nesprejemljivega zaključka, da naj bi storilca prekrška, ki njunih navodil za zaustavitev ne bi upošteval, pustila enostavno peljati naprej.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te odločbe, ki zajema tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi prvim odstavkom 154. člena ZPP).