Jedro

Iz izvedenih dokazov ni razvidno, ali so bila pri ugotavljanju disciplinske odgovornosti tožnika upoštevana zakonska določila o zastaranju uvedbe in vodenja disciplinskega postopka v disciplinskih zadevah (67. člen ZTPDR). V dokaznem postopku bo treba ugotoviti, kdaj je organ pristojen za uvedbo disciplinskega postopka zvedel za tožnikova ravnanja, ki se mu očitajo kot hujše kršitve.

Izrek

Reviziji se ugodi. Sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je uveljavljal razveljavitev sklepa upravnega odbora tožene stranke o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja, priznanje delovne dobe, ugotovitev ničnosti sklepa o suspenzu, plačilo zneska, ki ustreza izgubljeni plači z zamudnimi obrestmi, kot tudi, da ugotovi obveznost tožene stranke, da tožnika takoj pozove na delo, ter mu povrne stroške postopka. Tako je odločilo, potem ko je ugotovilo, da so disciplinski organi tožene stranke tožniku zakonito izrekli ukrep prenehanja delovnega razmerja zaradi hujših kršitev dolovnih obveznosti, določenih v kolektivni pogodbi tožene stranke. Tožnik je po ugotovitvah disciplinskih organov tožene stranke kršil oziroma zlorabil organizacijske predpise tožene stranke, zaradi česar ji je nastala škoda. Tožnik je organom tožene stranke predlagal sprejetje nezkonitih odločitev. Brez pooblastila ter vednosti vodstva je sklical skupščino tožene stranke, na kateri so bile izvedene nezakonite volitve.

Pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje zavrnilo. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik za svoje ravnanje, zaradi katerega mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ni imel pravice. Zavrnilo je pritožbene navedbe, da je tožnik ravnal zakonito, ker je bil edini možni sklicatelj skupščine, ker je mandat drugim organom potekel, ter njegovo trditev, da so bile kasnejše odločitve teh organov zoper tožnika nezakonite. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje štelo, da skupščina, ki jo je sklical tožnik 9.3.1995, ni bila zakonito sklicana, da pa je bila zakonito izvedena skupščina tožene stranke dne 4.4.1995, ter da so zato zakonite kasnejše odločitve disciplinske komisije in upravnega odbora o suspenzu in o prenehanju delovnega razmerja tožnika. Pritožbeno sodišče je še ugotovilo, da so odločitve organov tožene stranke od izteka mandata do izvolitve novih organov tožene stranke veljavne, saj so jih v celoti potrdili novo izvoljeni organi, izvolitve novih organov pa ni nihče izpodbijal. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje ter njegovemu zahtevku ugodi, ali da razveljavi sodbi sodišč ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je o njegovi disciplinski odgovornosti odločal nepristojni organ. Ker je bil tožnik sekretar delovne skupnosti društva z vsemi pristojnostmi za vodenje in tudi odločanje o disciplinski odgovornosti drugih delavcev, je imel položaj poslovodnega organa, zato o njegovi odgovornosti ne bi smela odločati disciplinska komisija tožene stranke, temveč le organ, ki ga je imenoval. To je predsedstvo društva. Ker je o njegovi disciplinski odgovornosti odločala disciplinska komisija tožene stranke, so bila s tem kršena določila 365. člena Zakona o pravdnem postopku. Zahteve za uvedbo disciplinskega postopka ni vložil pristojni organ.

Predsedniku, ki je vložil zahtevo, je pred tem potekel mandat, za vložitev zahteve pa sploh ni bil pristojen, temveč je bilo za to pristojno predsedstvo tožene stranke. Zahteva mu ni bila vročena, kar vse so kršitve določil 62. in 63. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, 4/91). Vodenje disciplinskega postopka je zastaralo. Za očitane mu kršitve se je zvedelo najkasneje 3.3.1995, o njegovem ugovoru zoper sklep prve stopnje pa je bilo odločeno 5.9.1995, torej zunaj šestmesečnega subjektivnega roka za vodenje postopka. Zastarala je tudi uvedba disciplinskega postopka. O ugovoru tožnika zoper sklep disciplinske komisije ni odločal pristojni organ, ki bi bil pravilno sestavljen. Predsedoval mu je namreč predsednik predsedstva tožene stranke, ki je zoper tožnika vložil zahtevo, zato bi moral biti izločen. To dejstvo je tožnik navajal v pritožbi, vendar sodišče druge stopnje na to pritožbeno navedbo ni odgovorilo, s tem pa je kršilo določila 1. odstavka 354. člena ZPP/77. Sodišče ni ugotovilo, da bi bila v disciplinskem in sodnem postopku kršena zakonska določila o okoliščinah, ki jih omenjata 64. člen kolektivne pogodbe tožene stranke in 89. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 13/93) in ki morajo biti po revidentovem prepričanju kumulativno ugotovljene. To pa v obravnavani zadevi ni bilo storjeno.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, ter nasprotni stranki, ki je vložila odgovor na revizijo ter predlagala, da sodišče tožnikovo revizijo zavrne.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Revident zatrjuje, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določila pravdnega postopka, ker ni odgovorilo na njegove pritožbene navedbe, da je disciplinska odločitev organa druge stopnje tožene stranke nezakonita, ker je temu organu predsedoval predsednik predsedstva društva, ki je zoper revidenta uvedel disciplinski postopek. Revizijsko sodišče ugotavlja, da pritožbeno sodišče na navedene pritožbene navedbe ni odgovorilo, vendar s tem ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka (1. odstavek 354. člena ZPP), saj ne gre za vprašanje, ki bi lahko bilo odločilno za uspeh pritožbe tožnika. Veljavni predpisi o delovnih razmerjih v zvezi z odločanjem disciplinskih organov ne določajo dolžnosti izločitve oseb, ki so vložile zahtevo, s katero so uvedle disciplinski postopek. Splošna delovnopravna ureditev odločanja o disciplinski odgovornosti dopušča, da o disciplinski odgovornosti delavca odloča organ, ki je uvedel disciplinski postopek. Za nekatere primere zakon predvideva, da lahko isti organ zoper delavca uvede disciplinski postopek ter tudi odloča o disciplinski odgovornosti delavca kot tudi o ugovoru zoper to odločitev (2. odstavek 4. člena ZDR). Iz teh razlogov ni nezakonita odločitev ugovornega organa društva, v katerem je sodeloval predsednik predsedstva, ki je bil hkrati pristojen za uvedbo disciplinskega postopka, oziroma je postopek sam tudi uvedel. Po navedbah revidenta naj bi bilo materialno pravo v disciplinskem postopku in v postopku pred sodiščem zmotno uporabljeno, ker je o revidentovi disciplinski odgovornosti odločala disciplinska komisija tožene stranke in ne predsedstvo društva, ki je tožnika kot sekretarja društva imenovalo. Po določilih 3. odstavka 59. člena ZTPDR o disciplinski odgovornosti poslovodnega organa odloča organ, ki ga imenuje oziroma postavi, vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da sekretar društva nima pravnega položaja nosilca poslovodne funkcije. Pristojnosti, ki so značilne za poslovodne organe gospodarskih organizacij v društvih pripadajo predsedniku društva, kot enemu izmed organov društva, katerega pravni položaj je po določilih 4. člena Zakona o društvih (Uradni list RS, št. 37/74, 42/86) urejen s pravili društva, ne pa sekretarja.

Revizijsko sodišče ne soglaša s presojo sodišča druge stopnje o tem, da je predsednik društva po izteku mandata ter mandata predsedstva lahko veljavno odločal o uvedbi disciplinskega postopka zoper revidenta. Odločitve organov, katerim poteče mandat, niso veljavne. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vsem organom tožene stranke, vključno s predsednikom predsedstva oz. predsednikom društva, mandat potekel dne 26.2.1995. V sodnem postopku pa ni bilo ugotovljeno, ali je bil disciplinski postopek zoper tožnika uveden v času, ko je imel vlagatelj zahteve pravico uvesti disciplinski postopek ali v času, ko tega ni mogel veljavno storiti, ker mu je pretekel mandat. V primeru, da je bilo to storjeno v času, ko vlagatelj zahteve za to opravilo ni imel mandata, bi bilo treba ugotoviti, ali so organi, ki so pristojni za izvolitev oziroma imenovanje organa, pristojnega za vložitev zahteve, s katero se uvede disciplinski postopek, potrdili akt vložitve zahteve zoper tožnika.

Neutemeljene so navedbe revidenta, da mu zahteva, s katero je bil zoper njega uveden disciplinski postopek, ni bila vročena, ter da mu je bila s tem kršena pravica do obrambe. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje je namreč razvidno, da se je revident udeležil disciplinske obravnave, kjer ni zatrjeval, da so bile njegove pravice do obrambe iz omenjenega razloga kakorkoli prizadete. Tega revident tudi ni navajal in dokazoval v sodnem sporu s toženo stranko. Prav tako so neutemeljene revizijske navedbe, da v postopku odločanja o tožnikovi disciplinski odgovornosti niso bile ugotovljene okoliščine, ki dopuščajo izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje je jasno razvidno, do kakšnih motenj je prišlo pri toženi stranki zaradi ravnanja tožnika, ki je imelo za posledico dvakratno izvajanje volitev organov tožene stranke ter zaostrovanje odnosov med organi in zaposlenimi pri toženi stranki.

Revident trdi, da sta uvedba in vodenje disciplinskega postopka zaradi omenjenih kršitev zastarali. V zvezi s tem vprašanjem revizijsko sodišče ugotavlja, da v sodnem postopku ni bilo ugotovljeno, kdaj je tožena stranka zvedela za tožnikova ravnanja, ki so tožniku očitana kot disciplinske kršitve. Zakonska določila o zastaranju v disciplinskih zadevah so obvezne (kogentne) narave, ki jih je treba v delovnem sporu preizkusiti po uradni dolžnosti. To je mogoče storiti le, če je ugotovljen čas storitve kršitve ter čas, v katerem organ, pristojen za uvedbo disciplinskega postopka zve za ravnanje delavca. Iz izvedenih dokazov ni razvidno, ali so bila pri ugotavljanju disciplinske odgovornosti tožnika upoštevana zakonska določila o zastaranju uvedbe in vodenja disciplinskega postopka v disciplinskih zadevah (67. člen ZTPDR). V dokaznem postopku bo treba ugotoviti, kdaj je organ pristojen za uvedbo disciplinskega postopka zvedel za tožnikova ravnanja, ki se mu očitajo kot hujše kršitve ter preveriti ali je kot ta čas treba šteti 2.3.1995, ko naj bi revident o sklicu skupščine obvestil predsedstvo oziroma 3.3.1995, ko je bil sklic skupščine objavljen v Uradnem listu RS. Ker so ostala neraziskana vprašanja časa storitve disciplinske kršitve, vprašanje, kdaj je pristojni organ zvedel za kršitve in ali je imel vlagatelj pooblastilo za uvedbo disciplinskega postopka, je bilo s tem zmotno uporabljeno materialno pravo, zato je revizijsko sodišče odločilo v skladu z 2. odstavkom 395. člena ZPP.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je revizijsko sodišče odločilo v skladu z 2. odstavkom 395. člena ZPP.

Določbe ZTPDR in ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.