Jedro

Cepljenje proti nalezljivim boleznim je zakonska obveznost, ki se jo lahko opusti le, če so za to izpolnjeni pogoji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS,Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 19.3.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo zdravstvenega inšpektorja Zdravstvenega inšpektorata RS, Območne enote Ljubljana dne 18.8.2000, s katero je ta odločil, da je zavezanka A.A. dolžna za svojo hči B, urediti obvezno prvo ponovno cepljenje proti davici, mrtvičnemu krču, oslovskemu kašlju, otroški paralizi, ošpicam, rdečkam in mumpsu (1. točka izreka), da rok ureditve začne veljati 60 dni po prejemu odločbe (2. točka izreka), da mora dokazilo o opravljenem cepljenju predložiti Zdravstvenemu inšpektoratu RS, Območna enota Ljubljanna (1.točka izreka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke in razlogom za takšno odločitev ter se nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS). Tožena stranka ugotavlja, da je organ prve stopnje izdal izpodbijano odločbo na podlagi 22. in 23. člena Zakona o nalezljivih boleznih, ki je veljal v času odločanja (ZNB, Uradni list RS, št. 69/95) in Pravilnika o cepljenju, zaščiti z zdravili in varstvu pred vnosom in razširjanjem nalezljivih bolezni (Pravilnik, Uradni list RS, št. 16/99), po katerem je cepljenje proti v odločbi navedenim otroškim nalezljivim boleznim, obvezno. V skladu z 8. točko 47. člena ZNB ima zdravstvena inšpekcija pri izvajanju nadzora nad preprečevanjem in obvladovanjem nalezljivih bolezni pravico in dolžnost odrediti druge predpisane splošne ali posebne ukrepe, med katere sodi tudi cepljenje. Sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da pomeni prisila v obvezni program preventivnega cepljenja kršitev 47. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej, Uradni list RS, št. 9/92), po katerem ima vsak pravico dati soglasje za kakršenkoli medicinski poseg in biti predhodno obveščen o vseh možnih metodah diagnosticiranja in zdravljenja ter njihovih posledicah in učinkih ter odkloniti predlagane medicinske posege (4. in 5. alinea 1. odstavka 47. člena). Vendar pa je ZNB zaradi preprečevanja in obvladovanja nalezljivih bolezni, ki ogrožajo zdravje prebivalcev RS, predpisal obvezno cepljenje proti določenim boleznim. Gre za varovanje javnega interesa pred interesi posameznikov, ki obveznemu cepljenju nasprotujejo. ZNB pa daje zaradi zaščite interesov posameznikov tem možnost, da obvezno cepljenje odklonijo iz utemeljenih razlogov. Po določbah 2. odstavka 22. člena ZNB mora zdravnik, ki opravlja cepljenje, predhodno ugotoviti morebitne utemeljene razloge za opustitev cepljenja (kontraindikacije), o obstoju trajnih utemeljenih razlogov za opustitev cepljenja pa odloča strokovna komisija, ki jo imenuje minister za zdravje (3. odstavek 22. člena ZNB). Vendar pa sodišče prve stopnje po podatkih v upravnih spisih ugotavlja, da tožnika v postopku nista navajala nobenih kontraindikacij, zaradi katerih bi lahko bili podani utemeljeni razlogi za opustitev obveznega cepljenja njunega otroka. Obveznemu cepljenju nasprotujeta zaradi zavzemanja za zdrav in naraven način življenja, brez uporabe kemikalij in zdravil ter lastnega prepričanja o njihovi škodljivosti, tudi za njunega otroka.

Tožnika se v pritožbi ne strinjata z odločitvijo sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi in menita, da je bila njuna tožba zavrnjena nezakonito. Smiselno ponovita tožbene navedbe: da kot starša odgovarjata za zdravje njunega otroka in ga varujeta pred neprimernimi posegi; kljub visoki stopnji cepljenih otrok, se bolezni proti, katerim se cepi, še vedno pojavljajo in to celo v večjem številu pri cepljenih kot necepljenih osebah; ne strinjata se z načinom izvedbe in vsebino programa preventivnega cepljenja proti otroškim boleznim v RS, to je obveznosti, ne glede na človekove pomisleke in osebna prepričanja, spornost sestavin cepiv in njihovih učinkov, neupoštevanja dokazanih stranskih učinkov cepiv in nesprejemanje alternativnih in tradicionalnih načinov cepljenja; vključitev v program preventivnega cepljenja bi morala biti svobodna; prisila v programe, ki imajo stranske in škodljive učinke na človeka, je zatiranje pravice iz 41. člena Ustave RS in ZZDej, celo katoliška doktrina ne odobrava nespontan in nenaraven vnos tujih snovi, elementov, bakterij in mikroorganizmov v človeško telo; imunosti cepiv niso tako popolne, kot je to predstavljeno javnosti in to kaže na neučinkovitost cepiv, na kar pa imajo vsi po ZZDej pravico in lahko neučinkovite postopke odklonijo; če cepiva res ustvarjajo imunost, nosilci bolezni pa so lahko tako cepljeni in necepljeni otroci, zakaj potem necepljeni predstavljajo nevarnost za druge ljudi. Smiselno ponovita tudi tožbene navedbe, da so bile z izpodbijano odločbo kršene določbe Ustave RS (14., 15., 17.,18., 21., 27., 34., 42., 51., 54. in 56. člen). Predlagata, da pritožbeno sodišče odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in temelji na zakonu. Razlogi, na katere je oprlo svojo odločitev, imajo podlago v podatkih upravnih spisov in v določbah ZNB, katere je sodišče prve stopnje in pred njim upravna organa, pravilno uporabilo.

V obravnavani zadevi je sporen ukrep, s katerim je zdravstveni inšpektor naložil tožnici, da uredi obvezno cepljenje svojega otroka (8. točka 47. člena ZNB). Obvezno cepljenje pred nalezljivimi boleznimi predpisuje 22. člen ZNB kot enega izmed ukrepov, s katerimi je zakonodajalec zasledoval preprečevanje širjenja in obvladovanje nalezljivih bolezni. Korist, ki jo prinaša cepljenje za zdravje posameznika in širše skupnosti, tudi po presoji pritožbenega sodišča presega morebitno škodo, ki utegne nastati posameznikom zaradi pojavov tega ukrepa. V primerih, ko bi cepljenje pomenilo preveliko tveganje za zdravje posameznika, pa ZNB omogoča ugotavljanje utemeljenih razlogov za opustitev cepljenja. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov v upravnih spisih, pa tožnika v postopku nista navajala razlogov (kontraindikacij), zaradi katerih bi bili podani utemeljeni razlogi za opustitev cepljenja njunega otroka. Že Ustavno sodišče RS je v ugotovitveni odločbi, št. U-I-127/01 (Uradni list, št. 25/04), ocenilo, da bi opustitev obveznega cepljenja pomenila veliko tveganje, da bi v primeru, če bi zaradi tega stopnja precepljenosti padla pod kritično mejo, prišlo do ponovnega pojava nalezljivih bolezni in epidemij. Te posledice bi bile za zdravje oziroma življenje ljudi neprimerljivo večje kot je tveganje za nastanek zdravstvenih težav, ki se le izjemoma pojavijo pri cepljenju. Zato je ocenilo, da koristi, ki jih prinaša obvezno cepljenje za zdravje posameznika in članov širše skupnosti, presegajo težo posledic posega v ustavne pravice posameznika in obvezno cepljenje, kot ga določa ZNB, ni prekomeren ukrep. Zato je presodilo, da določba 1. alinee 1. odstavka 22. člena ZNB ni v neskladju z ustavo.

Ker je cepljenje proti nalezljivim boleznim zakonska obveznost, ki se jo lahko opusti le, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji, ki pa, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov v upravnih spisih, v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je v tem primeru pravilna odločitev zdravstvenega inšpektorja, ki je naložil tožnici, da za svojo hči uredi cepljenje proti navedenim boleznim.

Glede na navedeno pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na obveznost cepljenja kot zakonsko obveznost, v obravnavanem primeru niso relevantni. Obveznost cepljenja namreč ne nastane z odločbo inšpektorja, temveč gre za zakonsko obveznost. Tožnik z delom pritožbenih navedb napada zakon, presoja zakona pa ni predmet inšpekcijskega postopka in ne upravnega spora, temveč postopka pred ustavnim sodiščem.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor tožnikov, da se s prisilnim cepljenjem posega v človekove pravice in temeljne svoboščine njunega otroka in da so s tem kršene določbe Ustave RS, ki jih navaja. Res je, da po določbi 3. odstavka 51. člena Ustave RS nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon, kar pomeni, da že Ustava RS dopušča, da se lahko z zakonom določijo zdravstveni ukrepi tudi brez privolitve posameznika. Prav ta primer pa so nalezljive bolezni, ki jih je treba omejevati in predvsem preprečevati. Zakonodaja o preprečevanju nalezljivih bolezni temelji tudi na določbi 3. odstavka 15. člena Ustave RS, po katerem so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene s pravicami drugih, to pa je tudi s pravico do zdravja. Ker se s cepljenjem zagotavlja kolektivno varstvo prebivalstva pred nalezljivimi boleznimi, se posameznik pri uveljavljanju svoje pravice odločati o samem sebi, ne more sklicevati na to, da bodo za varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni poskrbeli drugi, ki se bodo podvrgli cepljenju.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in tudi ni storilo kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.